Jedro

Na podlagi ocene, da je zapustnica svoj denar izročila tretji osebi v hrambo, ni mogoče sklepati, da je glede tega že obstoječa oporoka preklicana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in IV. točka) potrdi.

II. Toženci sami krijejo stroške svoje pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pokojna F. S. 16. 2. 2002 napravila oporoko pred pričami, s katero je za svoje dediče določila tožnike (vsakega do ¼) in tožencema naložilo, da tožnikom v 15 dneh izročita vsakemu četrtino 71.700 EUR, sicer pa z obrestmi. Kot odvečno je zavrnilo je ugotovitev, da ta denar spada v zapuščino in odločilo še, da sta toženca dolžna tožnikom povrniti njihove pravdne stroške 3224,43 EUR, prav tako v 15 dneh in z obrestmi v primeru zamude.

2. Proti sodbi se iz vseh predvidenih razlogov pritožujeta toženca. Predlagata spremembo sodbe v smer zavrnitve zahtevka, ali pa njeno razveljavitev in novo sojenje ter opredeljujeta svoje pritožbene stroške. Vztrajata pri svojem stališču, da je tožba tožnikov prepozna, to je vložena po preteku enoletnega roka, odkar so izvedeli za svojo pravico in za posestnika zapuščine. Oporoko so tožniki imeli že ob zapustničini smrti 6. 2. 2010, denar se je štelo 10. 2. 2010, tožba pa je vložena 25. 8. 2011. Po prepričanju pritožnikov sodišče ne bi smelo verjeti tožnikom, da so oporoko našli šele pozimi 2010/2011 (konec leta 2010 ali v začetku leta 2011). Dokazna ocena o tem je pomanjkljiva in napačna. Tožniki so za oporoko vedeli in špekulirali z listinami. Analiza izpovedb druge in tretje tožnice pokaže, da so za oporoko vedli že v začetku leta 2010, kar je tudi pozimi, izpovedba četrtega tožnika pa je neverodostojna. Edino logično in prepričljivo je, da so jo našli v začetku leta 2010 oz. zanjo in za denar izvedel najkasneje ob njegovem štetju. Zapustnica je bila v sporu s prvima dvema tožnikoma, zato je imela tudi motiv oporoko preklicati. S prodajno pogodbo in s pogodbo o dosmrtnem preživljanju je svoja oporočna razpolaganja spremenila, molče oz. konkludentno je oporoko preklicala tudi glede denarja, in sicer z kasnejšim razpolaganjem – denar je naklonila P. M. in Š. P., in sicer z nalogom, ni jima bil dan le v hrambo. Tega denarja zato ob smrti sploh ni imela in ne predstavlja zapuščine. Pritožba na tej podlagi sodišču očita napačno uporabo določb 72. in 102. čl. Zakona o dedovanju (ZD).

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili; zavzemajo se za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Oba glavna pritožbena argumenta sta neutemeljena; prvič, sodišče je pravilno zaključilo, da tožba ni prepozna, ker je vložena v enem letu, odkar so tožniki izvedeli za oporoko in s tem za svojo pravico (1. odst. 141. čl. Zakona o dedovanju; ZD). In drugič, pravilna je ocena, da zapustnica svoje oporoke, s katero je razpolagala v korist tožnikov, glede spornega denarja kasneje ni spremenila; s tem je pravilno (ne)uporabljen 102. čl. ZD, po katerem se šteje vsako poznejše razpolaganje oporočitelja z določeno stvarjo, ki jo je komu naklonil, za preklic te naklonitve.

7. Ni prepričljivo in življenjsko razumno, da bi oporočni dediči ne uveljavljali svoje pravice do zapuščine iz oporoke, če bi zanjo vedeli že prej, še zlasti glede na ugotovljene okoliščine primera, ki so večinoma nesporne, to je, da je bila druga tožnica navzoča ob štetju zapustničinega denarja (gotovine) in da je tudi prvi tožnik vedel za denar ter zanj celo prosil prvega toženca. Pritožbeno sodišče nima zato nobenih pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poleg tega, da je logična, zgrajena na neposrednem vtisu o verodostojnosti in pristnosti izpovedb prič in strank. Je skrbno in dovolj natančno pojasnjena in tako v celoti prepričljiva ter je pritožba ne omaje. Ni jasno, kaj oz. za kaj naj bi tožniki z oporoko „špekulirali“, če bi jo imeli že prej, ni pa niti verjetno dokazno podprta pritožbena teza, da se je to sicer zgodilo pozimi, a v začetku leta 2010. Dejstvo, da so zapustničino stanovanje (glede določenih stvari) pospravljali že prej (torej tiste zime, ko je zapustnica umrla), ni v nasprotju z ugotovitvijo, da so oporoko našli šele konec leta 2010 ali v začetku leta 2011; sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo, da so „papirje“ pač pospravljali oz. oporoko našli našli šele toliko kasneje.

8. Pravilna pa je nadalje tudi ugotovitev, ocena ter sklep sodišča, da zapustnica s kasnejšim ravnanjem, ko je denar izročila ga. P. M., glede njega s tem oporoke ni spremenila, saj ga je P. M. dala le v hrambo.

9. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo izpovedbo priče P. M. kot verodostojno in tudi pritožbeno sodišče glede tega nima pomislekov, ta pa je povedala, da ji je zapustnica zaprt ovoj izročila rekoč, da je notri nekaj za cerkev, za Z. (toženca) in nekaj, če bo sama potrebovala. Ni dvoma, da ga je s tem dala v hrambo, saj je priča zanesljivo povedala, da je ovoj ponujala [v hrambo] različnim ljudem, pa ga nihče ni hotel prevzeti in da jo je to bremenilo. Pritožbeno sodišče pa deli oceno prvostopenjskega, da ga je dala le v hrambo. Za to, da bi se citirana omemba lahko interpretirala kot razpolaganje, se pravi, neodplačno razpolaganje (darilo), bi bilo treba, da bi bila, prvič, določna [priča M. je povedala, da je bila prepričana, da je „notri kaj napisano“ oz. da druga tožnica točno ve oz. ima zapustničine dokumente, kako in kaj z vsebino – zato jo je tudi poklicala na štetje denarja, pa se je izkazalo, da ni nič od tega, razen oporoke] in drugič, če naj bi šlo za dvostranski posel, bi moral biti tudi obdarjenec s tem seznanjen; nikjer pa ni nobenega indica (niti izrecne toženčeve trditve v tej smeri), da bi denar kot darilo za toženca sprejela (to je, izjavila njegovo voljo) kar M. Pritožba govori o nalogu (1), kar pa je brez kakršnekoli podlage. Zato ni mogoče sklepati, da je šlo za preklic oporočne naklonitve denarja z njegovim kasnejšim razpolaganjem.

10. Pritožbena navedba, da je sodišče napačno uporabilo določbo 72. čl. ZD, ki ureja ustno oporoko, češ da ni ugotovilo le-te, je v nasprotju z osnovn(ejš)o pritožbeno tezo, da je bila s konkludentnim ravnanjem, torej s kasnejšim razpolaganjem, oporoka (nesporno veljavno napravljena pred pričami) spremenjena. Sicer pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno in v celoti ustrezno pojasnilo (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj ugotovljene okoliščine ne kažejo na novo ustno oporoko in zato 72. čl. ZD ne pride v poštev.

11. Enako neutemeljena pa je navedba o tem, da sporni denar sploh ni bil zapuščina, ker da ga v trenutku smrti zapustnica ni več imela; tudi tu gre za nasprotovanje lastnim trditvam, saj ni sporno, da je bil po sklepu o dedovanju po pokojni F. S. (D 192/2010 Okrajnega sodišča v Kranju) sporni denar dedoval njena zapuščina.

12. Naslovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnika morata sama trpeti stroške svojega neuspeha s pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Nalog pomeni naročilo, naročilo pa je mandat; s pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (1. odst. 766. čl. Obligacijskega zakonika).