Jedro

Tisti, ki so pridobili lastninsko pravico po SZ na podlagi 116. člena SZ, so pridobili lastninsko pravico ex lege, ker je tako določil SZ. Denacionalizacijskim upravičencem v teh primerih gre odškodnina namesto vračila v naravi, ker so lastninsko pravico na podlagi 116. člena SZ pridobili pred uveljavitvijo ZDen. Tako lastninsko stanje glede podstrešnih prostorov, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo z zahtevkom za vračilo v naravi, pa narekuje uporabo tretjega odstavka 16. člena ZDen in priznanje druge oblike denacionalizacije ter ne dopušča pravnega zaključka, da v smislu določb ZDen ovir za vračilo v naravi ni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo: zavrnil zahtevek tožnice za vračilo v naravi podstrešnih prostorov: soba v izmeri 16,08 m2, stopnišče v izmeri 4,94 m2 in sanitarni prostori v izmeri 1,08 m2, v času nacionalizacije dve ločeni sobi v izmeri 12 m2 in 14 m2 v hiši ..., stoječa na zemljišču parc. št. 25/1, k.o. ..., sedaj parc. št. 3708 - stanovanjska stavba v izmeri 314 m2, vpisana v zk. vl. št. 118, k.o. ... (1. točka izreka); odločil, da se upravičenki A.A. za podržavljene podstrešne prostore, navedene v 1. točki izreka, določi odškodnina v obveznicah SOD d.d. v vrednosti 9.360 DEM s pripadajočimi obrestmi (2. točka izreka); da je zavezanka SOD d.d. dolžna svoje obveznice, navedene v 2. točki izreka, izročiti skrbnici za poseben primer do konca zapuščinskega postopka - tožnici v roku treh mesecev po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (3. točka izreka) ter odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej opisuje potek postopka, in sicer navaja, da je tožnica 13. 2. 1992 vložila zahtevek za denacionalizacijo hiše na naslovu ..., stoječe na zemljišču parc. št. 25/1 - stavbišče v izmeri 478 m2, vpisane v zk. vl. št. 118, k.o. ..., pred podržavljenjem v lasti B.B. in A.A., vsakega do 1/2. Z izpiskom iz rojstne matične knjige je izkazala, da je pravna naslednica upravičenke A.A., in sicer je njena hči. Poudarja, da je o predmetnem delu zahteve že večkrat odločil, zadnjič z odločbo z dne 28. 12. 2008, zoper katero sta se pritožili SOD d.d. in tožnica. Drugostopni organ je z odločbo z dne 29. 10. 2010 pritožbo tožnice zavrnil, pritožbi SOD d.d. pa ugodil ter prvostopno odločbo z dne 28. 12. 2009 odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek z napotili, naj ugotovi, ali je bila polovica obravnavanega premoženja že predmet obravnave v sodnem postopku, ki je tekel pri takratnem Temeljnem sodišču v Ljubljani in to ustrezno upošteva pri določitvi višine odškodnine. Ostale pritožbene navedbe SOD d.d. je pritožbeni organ zavrnil. V ponovnem postopku je prvostopni organ z dopisom z dne 15. 11. 2010 SOD d.d. seznanil s tem, da je tožnica vložila zahtevo za denacionalizacijo predmetne stavbe, da je bila celotna nepremičnina nekdanja parc. št. 25/1, k.o. ... zaplenjena in nacionalizirana do idealnega deleža 1/2 ter da se je zaplemba nepremičnine oziroma zaplenjeni delež reševal na sodišču in je že končan. Za ocenitev vrednosti nepremičnine in določitev pravilnega deleža je bila v postopku imenovana izvedenka gradbene stroke C.C., ki je izmerila in izrisala vse prostore v hiši, ocenila njihovo vrednost po stanju v času podržavljenja in v času vračanja ter jih opisala v naravi. V zapisniku Nz 261/93 z dne 14. 6. 1994 je navedeno, da predstavlja v naravi zaplenjeni delež gostinski lokal „A.“, kar glede na celotno kvadraturo stavbe predstavlja delež 37/100. Postopek zaplembe na sodišču se je končal s poravnavo tako, da je najemnica D.D. postala izključna lastnica gostinskega lokala in se tudi vpisala v zemljiško knjigo do deleža 37/100. Preostali solastniški delež je bil nacionaliziran A.A., pri čemer se je nacionalizirano premoženje upravičenki vračalo s posameznimi delnimi odločbami. Tako ugotavlja, da je predmet denacionalizacije še celoten sporen podstrešni stanovanjski prostor in ne idealna polovica le-tega. Izpostavlja, da tožnica vztraja, da se ji podržavljeni sobi v podstrešju vrneta v last in posest. Vztraja tudi, da ovire za vračilo v naravi niso podane. Prvostopni organ pa v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da tudi po pridobitvi in vpogledu v listine, pridobljene iz zemljiške knjige, to je kupoprodajna pogodba z dne 16. 1. 2007 in odločba z dne 14. 11. 1975 ter ob upoštevanju odločbe drugostopnega organa z dne 29. 10. 2010 ugotavlja, da so ovire za vračilo v naravi predmetnih prostorov izkazane. Sklicuje se tudi na razloge pravnomočne sodbe Upravnega sodišča U 2048/2007 z dne 27. 11. 2008 in navaja razloge sodbe. V zvezi s sklicevanjem tožnice na kupno pogodbo med D.D. ter E.E. in F.F. z dne 26. 1. 1983 ter na v letu 1975 pridobljeno soglasje za preureditev obstoječih podstrešnih sob v stanovanjske prostore, se sklicuje na 116. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki ureja ravno vprašanje originarne pridobitve lastninske pravice na stanovanjskih prostorih, ki so nastali s preureditvijo obstoječih skupnih prostorov na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja, in sicer ne glede na voljo pravnega prednika, ampak po samem zakonu. Ker je (kot je obrazložilo tudi Upravno sodišče v navedeni sodbi) F.F. lastninsko pravico pridobila že z uveljavitvijo SZ, je posledično lastninsko pravico na spornih prostorih lahko s pogodbo prenesla na pravnega naslednika (B. d.o.o.) in tako ne gre za pravni posel, ki bi bil po 88. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ničen. Tako zaključuje, da je ovira za vrnitev v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen izkazana, zato gre upravičenki za predmetno premoženje odškodnina v obveznicah SOD d.d.. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjuje določitev vrednosti podržavljenih spornih nepremičnin, in sicer je postavil izvedenca za gradbeništvo z nalogo, da v skladu z metodologijo iz drugega odstavka 44. člena ZDen v cenitvenem poročilu določi vrednost podržavljenih predmetnih nepremičnin. Iz cenitvenega poročila G.G. je razvidno, da je vrednost navedenih prostorov 10.712 DEM. Predmetno cenitev je upravni organ poslal v opredelitev tožnici in SOD d.d.. Tožnica na cenitev pripomb ni podala, SOD d.d. pa je v odgovoru njenega cenilca H.H. podal izračun korigiranih vrednosti spornih prostorov v višini 9.360 DEM. Cenilec G.G. na predloženo korekcijo ni imel pripomb in se je z njo strinjal, zato je organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je z odločbo z dne 17. 2. 2012 pritožbo tožnice in SOD d.d. zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je prvostopni organ sledil njegovim napotkom v drugostopni odločbi z dne 29. 10. 2010 ter razlogom sodbe Upravnega sodišča U 2048/2007 z dne 27. 11. 2008, zato se na razloge prvostopne odločbe tudi sklicuje. Dodaja pa še, da je za celotno zadevo bistveno, da je zemljiškoknjižno sodišče z vpisom Dn št. 8823/2001 v povezavi z vpisom Dn št. 25953/06 na podlagi 116. člena SZ lastninsko pravico vknjižilo v korist F.F. Obe pritožbi pa sta po vsebini usmerjeni predvsem zoper to dejstvo oziroma zoper pravilnost tega vpisa, česar pa upravni organi ne morejo upoštevati. Gre namreč za obstoječ zemljiško knjižni podatek o pravnem dejstvu, ki je pomemben za odločitev o zadevi. Ker je o njem že odločil pristojni organ (sodišče), je na rešitev tega vprašanja upravni organ vezan. Za predhodno vprašanje bi šlo, če bi bila pridobitev (ex lege vzpostavitev) lastninske pravice po 116. členu SZ v upravnem postopku zatrjevana, vendar pa ne bi bila vpisana v zemljiško knjigo. V tem primeru bi upravni organi smeli presojati utemeljenost navedb, kakršne vsebujeta pritožbi. V primeru, kakršen je obravnavani, pa upravni organi v pravilnost vpisov v zemljiško knjigo niso upravičeni dvomiti ali ravnati, kot da jih ne bi bilo (s ponovnim ugotavljanjem dejanskega stanja preko instituta reševanja predhodnega vprašanja). Tudi stranke same v postopku niso izkazale, da bi poskušale doseči izbris navedenega zemljiškoknjižnega vpisa. Dejansko stanje zadeve torej tvori tudi dejstvo, da je F.F. na podlagi 116. člena SZ na originaren način pridobila lastninsko pravico na spornih podstrešnih prostorih. To se je zgodilo po volji zakona na dan njegove uveljavitve (dne 19. 10. 1991, medtem ko je bil ZDen uveljavljen kasneje, dne 7. 12. 1991). Že ob tem dejstvu bi za vrnitev v naravi obstajala ovira po tretjem odstavku 16. člena ZDen, zato tudi ničnosti razpolaganja po 88. členu ZDen ni (prepoved razpolaganja velja le za nepremičnine, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, kar pa ravno zaradi prej pridobljene lastninske pravice F.F. - ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen - v obravnavani zadevi ni primer). Ista ovira še toliko bolj ostaja tudi ob dejstvu, da je F.F. z lastninsko pravico razpolagala v korist B. d.o.o., ..., ki je pravna oseba zasebnega prava. Ugotovitev organa prve stopnje, da je za vrnitev v naravi podana ovira iz tretjega odstavka 16. člena ZDen, je torej pravilna, zaradi česar je pravilna tudi zavrnitev prvenstvenega zahtevka za vrnitev v naravi ter ugoditev podrednemu zahtevku za vrnitev z odškodnino. Ker pritožbi višine odškodnine ne problematizirata, jo pritožbeni organ sprejema kot pravilno.

Tožnica v tožbi vztraja, da F.F. na podstrešnih sobah, ki so bile podržavljene denacionalizacijski upravičenki A.A., ni pridobila lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ. Soglasje za preureditev podstrešnih sob je v letu 1975 pridobila D.D., pri čemer se je njen vložek v preureditev pobotal z najemnino, saj je bila do leta 1995 oproščena plačila najemnine in je tako na dan uveljavitve SZ postal lastnik Občina ..., z uveljavitvijo ZDen pa zavezanec za vračilo. Tako F.F. lastninske pravice ni mogla pridobiti na podlagi 116. člena SZ, saj ni izpolnjen pravni temelj iz prvega odstavka tega člena SZ. Ni namreč zaradi rešitve svojega stanovanjskega vprašanja preuredila ali nadzidala skupnih prostorov v stanovanjski hiši, temveč bi morala z dnem uveljavitve SZ zaprositi lastnika za sklenitev najemne pogodbe za podstrešni sobi, ki ju je D.D. na podlagi soglasja iz leta 1975 povezala s svojim stanovanjem v pritličju. Sobi, katerih vračilo v naravi terja tožnica, sta obstajali že v času podržavljenja kot samostojni sobi na podstrešju in sta bili last denacionalizacijske upravičenke ter nista nikoli predstavljali skupnih prostorov stanovanjske hiše. Poleg tega pa F.F. ni predložila gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Da je trditev tožnice točna, kaže tudi vpis v zemljiški knjigi, B list, vl. št. 118, k.o. ..., kjer je pod Dn št. 6711 zapisano, da se zaznamuje, da se v stanovanjskih hiši na naslovu ... nahaja še podstrešna soba v hiši izmere 14 m2 in podstrešna soba v izmeri 12 m2 ter da se pri teh sobah zaznamuje vzpostavitev lastninske pravice v korist A.A. Res je tudi, da je bilo pod Dn št. 8823 istega vložka zapisano, da se zaznamuje, da se na stanovanjskih hiši ..., nahaja podstrešni stanovanjski prostor v izmeri 29,59 m2, v povezavi tega s stanovanjem v pritličju zgradbe in se zaznamuje lastninska pravica v korist F.F. Takšna vknjižba pa je glede na navedeno in listine, ki so v spisu, nična. Za vložitev izbrisne tožbe pa je aktivno legitimirana Mestna občina C. Po uveljavitvi ZDen je bilo namreč prepovedano vsakršno razpolaganje z nepremičninami, za katere po navedenem zakonu obstaja dolžnost vrnitve denacionalizacijskim upravičencem. Za pravne posle, sklenjene v nasprotju s prej navedenim, pa ZDen določa ničnost. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze ter tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in odločbo druge stopnje odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom SOD d.d. meni, da so tožbene navedbe utemeljene, predvsem ob upoštevanju odgovora C. z dne 27. 3. 2008, iz katerega izhaja, da se C. šteje za lastnico podstrešnih stanovanj. Upravni organ se do tega dejstva ni opredelil oziroma ga sploh ni upošteval, saj je pri svoji odločitvi upošteval zgolj zemljiškoknjižno stanje. SOD d.d. zato meni, da bi bilo z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek dejansko in pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno.

Stranka z interesom C. v odgovoru na tožbo opisuje potek postopka in poudarja, da je upravni organ z odločbo o denacionalizaciji z dne 16. 3. 2001, ki je postala pravnomočna 11. 4. 2001, odločil, da se upravičenki A.A. vrneta v last in posest dve ločeni podstrešni sobi v izmeri 12 m2 in 14m2 v soglasju z F.F., ki se je 14. 12. 2000 udeležila ustne obravnave na kraju samem in na vprašanje upravnega organa, ali sta podstrešni sobi v njeni lasti, odgovorila, da je v njeni lasti le stanovanje v visokem pritličju, ki je bilo izločeno iz nacionalizacije in predmet kupne pogodbe, sklenjene med D.D. kot prodajalko in kupcema E.E. in F.F. z dne 26. 1. 1983 ter da ni nikoli kasneje od zavezanke Občine ... odkupila podstrešnega dela stanovanja. Upravni organ je v obrazložitvi odločbe z dne 16. 3. 2001 na podlagi izjave F.F. zapisal, da iz navedenega izhaja, da sta predmetni podstrešni sobi še vedno družbena lastnina v upravi Občine ... oziroma njene pravne naslednice C. To svojo ugotovitev je upravni organ ponovno zapisal v odločbi z dne 31. 3. 2003, po prejemu predloga za obnovo postopka, ki ga je vložila F.F. in ga je upravni organ s sklepom dne 7. 5. 2001 zavrgel, saj je štel, da F.F. ni oseba, ki bi bila upravičena predlagati obnovo postopka. V pritožbi se je F.F. sklicevala na adaptacijo podstrešnih sob, ki jo je izvedla že D.D. leta 1975, ki je 26. 1. 1983 F.F. in E.E. prodala iz nacionalizacije izločeno stanovanje v visokem pritličju. V kupni pogodbi iz leta 1983 pa je izrecno navedeno, da predstavljajo vložena sredstva v adaptacijo podstrešnih sob, ki se bodo amortizirala v 20-letih, družbeno lastnino in da je prodajalka oproščena plačevanja najemnine za dobo 20 let, torej do leta 1995. S tem določilom so se vložena sredstva v podstrešni sobi poračunala z najemnino, ki bi jo D.D. morala plačevati občini, saj je bila za ta del oproščena plačevanja le-te. Po izteku 20-letne dobe, ko naj bi se vložena sredstva amortizirala, pa bi občina ostala lastnica obeh podstrešnih sob. V kupni pogodbi iz leta 1983 je izrecno navedeno, da sta kupca F.F. in E.E. seznanjena s takim pravnim in dejanskim stanjem, zlasti pa, da je podstrešni del stanovanja družbena lastnina. Kupna pogodba je bila sklenjena 26. 1. 1983 in že takrat sta bila kupca seznanjena, da je bila investitorka izvedenih del v podstrešnih sobah prodajalka D.D. in da vložena sredstva ne pomenijo pridobitve lastnine na podstrešnih sobah. Stranka z interesom C. je prepričana, da je F.F. s pogodbo z dne 6. 5. 2004 na kupca B. d.o.o. prenesla samo stanovanje v skupni izmeri 20,32 m2, saj nanj ni mogla prenesti nekaj, česar ni imela v lasti.

Stranka z interesom F.F. je v odgovoru na tožbo navedla, da tako tožnica, kot stranki z interesom SOD d.d. in C. za svoje navedbe niso predložile dokazov. Poudarja, da ji je bila lastninska pravica priznana v zemljiškoknjižnem postopku pri pristojnem sodišču, kar pomeni, da je postala ne le dejanska, ampak tudi pravna lastnica teh prostorov. Obstajala namreč ni nobena dejanska ali pravna ovira, ki bi ji omejevala promet z nepremičnino. Ko je prostore prodala, je zemljiškoknjižno sodišče tudi ta prenos izvedlo v zemljiški knjigi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so podane ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen za vračilo v naravi podstrešnih prostorov: soba v izmeri 16,08 m2, stopnišče v izmeri 4,94 m2 in sanitarni prostori v izmeri 1,08 m2; v času nacionalizacije dve ločeni sobi v izmeri 12 m2 in 14 m2, v hiši na naslovu ..., stoječa na zemljišču parc. št. 25/1 k.o. ..., sedaj parc. št. 3708 – stanovanjska stavba v izmeri 314 m2, vpisana v zk. vl. št. 118 k.o. ... Tožnica namreč vztraja pri vračilu navedene nepremičnine v naravi.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bilo o predmetnem delu zahteve za denacionalizacijo v obnovljenem postopku na prvi stopnji že večkrat odločeno. Izpodbijana odločba tako temelji na pravnem mnenju, ki ga je s tem v zvezi zavzelo Upravno sodišče v sodbi U 2048/2007 z dne 27. 11. 2008 ter ob upoštevanju napotkov pritožbenega organa v drugostopni odločbi z dne 29. 10. 2010. Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ v izpodbijani odločbi sledil pravnemu mnenju sodišča, ki ga je to zavzelo v navedeni sodbi, in sicer da zemljiškoknjižni vpisi pri vl. št. 118 k.o. ..., lastninski list B izkazujejo, da je F.F. na podlagi vpisa z dne 25. 5. 2001 (dn. št. 8823/01) v zvezi z vpisom z dne 17. 10. 2006 (dn. št. 25953/06) vknjižena kot lastnica podstrešnih stanovanjskih prostorov v izmeri 29,59 m2 v povezavi s stanovanjem v pritličju, na podlagi 116. člena SZ. Da so tisti, ki so pridobili lastninsko pravico po SZ na podlagi 116. člena SZ, pridobili lastninsko pravico ex lege, to je zato, ker je tako določil SZ, in da gre denacionalizacijskim upravičencem v teh primerih odškodnina namesto vračila v naravi, ker so občani lastninsko pravico na podlagi 116. člena SZ pridobili pred uveljavitvijo ZDen, pa se je izreklo že Ustavno sodišče RS (odločba Up 233/98 z dne 31. 3. 1999 in Up 237/97 z dne 12. 3. 1998). Tako lastninsko stanje glede podstrešnih prostorov, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo z zahtevkom za vračilo v naravi, pa po presoji sodišča narekuje uporabo tretjega odstavka 16. člena ZDen in priznanje druge oblike denacionalizacije ter ne dopušča pravnega zaključka, da v smislu določb ZDen ovir za vračilo v naravi ni. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki sta jih za svojo odločitev navedla upravna organa obeh stopenj v izpodbijani prvostopni odločbi ter v odločbi druge stopnje ter se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Glede tožbene trditve, da iz vpisa v zemljiški knjigi, vl. št. 118 k.o. ..., B list (dn. št. 6711) izhaja, da se pri podstrešnih sobah v izmeri 14 m2 in 12 m2 v stanovanjski hiši na naslovu ... zaznamuje vzpostavitev lastninske pravice v korist A.A., pa sodišče ugotavlja, da iz B lista historičnega izpiska iz zemljiške knjige za zk. vl. št. 118 k.o. ... oziroma ..., ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, pod navedeno dn. št. 6711 res izhaja, da se na podlagi odločbe o denacionalizaciji zaznamuje vzpostavitev lastninske pravice v korist A.A. na spornih podstrešnih prostorih, vendar pa iz nadaljnjega vpisa dn. št. 8823 z dne 25. 5. 2001, v zvezi z vpisom dn. št. 25953/06 z dne 17. 10. 2006, izhaja, da se na podlagi 116. člena SZ, odločbe z dne 14. 11. 1975 in kupne pogodbe z dne 26. 1. 1983 zaznamuje lastninska pravica v korist F.F. na podstrešnih stanovanjskih prostorih v izmeri 29,59 m2, v povezavi s stanovanjem v pritličju zgradbe ...; iz nadaljnjega vpisa dn. št. 15937 z dne 27. 6. 2005 pa izhaja, da se vpis na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji ni opravil, zato po presoji sodišča tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na vpis v zemljiški knjigi dn. št. 6711. Glede na ugotovljeno lastninsko stanje spornih podstrešnih prostorov, ki ga izkazuje zemljiška knjiga, je treba zavrniti tudi tožbeni ugovor, da je vknjižba lastninske pravice v korist F.F. nična po 88. členu ZDen.

Tožbenega ugovora, da F.F. na predmetnih podstrešnih prostorih ni pridobila lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ, ker ni izpolnjen pravni temelj iz prvega odstavka tega člena SZ, pa glede na navedeno lastninsko stanje, ki izhaja iz zemljiške knjige, tožnica v tem postopku ne more uspešno uveljavljati.

Po povedanem sodišče zaključuje, da obstaja ovira za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen, ki določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb. To pomeni, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1.