Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer zagrešilo (relativno) kršitev določb postopka, saj iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi bil za odstranitev obsojenca z glavne obravnave sprejet sklep senata, kot to določa prvi odstavek 302. člena ZKP, čeprav so sicer bili izpolnjeni pogoji za odstranitev obsojenca iz sodne dvorane.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenca spoznalo za krivega kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ, nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ter mu določilo kazni dvakrat po eno leto zapora, osem mesecev zapora in štiri mesece zapora nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in sedem mesecev zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v pridržanju in priporu. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Na podlagi 2. točke 357. člena ZKP pa je zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sodne takse ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in kršitve kazenskega zakona ter obsojenec zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obsojenca oprosti obtožbe za očitana kazniva dejanja ali sodbo razveljavi, podrejeno pa, naj se mu izreče milejša kazen. Obsojenec pa predlaga, naj Vrhovno sodišče predmetno zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevi, predlaga, naj Vrhovno sodišče obe zahtevi kot neutemeljeni zavrne. Obsojenec je bil iz sodne dvorane zaradi motenja glavne obravnave odstranjen na podlagi določbe prvega odstavka 302. člena ZKP, zato je potrebno šteti, da se je odrekel pravici do zaslišanja obremenilne priče. Sodišče je pravilno zavrnilo dokazni predlog za ponovno zaslišanje oškodovanke in za soočenje oškodovanke in obsojenca. Ostale navedbe zahtev pa pomenijo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahteva za varstvo zakonitosti pa iz tega razloga ni dopustna.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki vztrajata pri navedenem v zahtevah.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B.1

6. Zahteva obsojenčevega zagovornika najprej navaja, da je bil obsojenec dne 12.5.2009 odstranjen iz razpravne dvorane in sicer brez sklepa senata. Izjava K.K., ki je bila zaslišana v njegovi odsotnosti, ni bila obsojencu nikdar prebrana, kar po mnenju zahteve predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Odstranitev iz sodne dvorane ni bila opravljena v skladu z določbo 327. člena ZKP. Iz spisa izhaja, da je obsojenec med zaslišanjem K.K. dvigoval roke, šumel z vrečko in govoril, ter da s takim ravnanjem, kljub večkratnim opominom predsednice senata, ni prenehal, zato je ta ob 9.35 uri odredila, da se ga iz sodne dvorane odstrani. Ko ga je ob 10.00 uri poklicala nazaj v dvorano, se še vedno ni umiril, zato je ponovno odredila njegovo odstranitev. Glavna obravnava se je nadaljevala dne 2.6.2009, na tem naroku je bil obsojenec navzoč, predsednica senata pa ga je seznanila z izpovedjo priče K.K. s prejšnjega naroka. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje zahtevi, da je sodišče prve stopnje sicer zagrešilo kršitev določb postopka, saj iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi bil za odstranitev obsojenca z glavne obravnave sprejet sklep senata, kot to določa prvi odstavek 302. člena ZKP, čeprav so sicer bili izpolnjeni pogoji za odstranitev obsojenca iz sodne dvorane. Ker pa je omenjena kršitev relativna, bi morala zahteva, če naj s tem ugovorom uspe, izkazati njen vpliv na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev, da se obsojenca z glavne obravnave odstrani, pravilna (kar ugotavlja tudi sodišče druge stopnje), saj je motil njen potek tudi še po izrečenem opominu s strani predsednice senata, izpovedba oškodovanke, ki je bila zaslišana v njegovi nenavzočnosti pa mu je bila prebrana. Na obravnavi je bil ves čas prisoten tudi njegov zagovornik, zato ugotovljena kršitev ni imela vpliva na zakonitost sodne odločbe.

7. Ker je zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, so neupoštevne vse navedbe zahteve obsojenčevega zagovornika v drugem odstavku na strani 2 ter v prvih dveh odstavkih na strani 3 zahteve. S temi navedbami zahteva izpodbija pred sodiščem prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer v zvezi s tem ne uveljavlja nobene kršitve zakona. Tudi zaradi odločbe o kazni zahteve ni mogoče vložiti in ker je izrečena enotna kazen zakonita, saj je izrečena v okviru zakonskih minimuma in maksimuma, zahteva s tem ugovorom ne more biti uspešna.

B.2

8. Vrhovno sodišče v zvezi s presojo obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma opozarja, da pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ničesar ne preizkuša po uradni dolžnosti, pač pa se omeji na preizkus zatrjevanih kršitev, pri čemer je potrebno, da so te konkretizirane, zato vložnik zahteve ne more uspeti s posplošenimi navedbami. Na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP je sodišče pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje.

9. Glede na navedeno izhodišče Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni bilo mogoče presojati navedb zahteve, da mu sodišče ni dovolilo izprašati prič (K.K., A.K., J.G. in drugih), da je sodišče zavrnilo vse predlagane dokaze, čeprav so relevantni in ključni za ugotovitev dejanskega stanja, ter da se ni preverjalo in upoštevalo kontradiktornih izjav prič. Vložnik zahteve s svojimi navedbami v zahtevi ni zadostil trditvenemu bremenu, saj bi moral določno navesti, katere dokazne predloge je postavil, pa mu jih je sodišče zavrnilo, ravno tako pa v zahtevi ni navedeno, kakšno je bilo domnevno postopanje sodišča, ki naj bi mu onemogočilo zaslišanje prič. Zahteva ves čas ostaja na ravni golega zatrjevanja brez vsebinske obrazložitve. Kar pa se tiče možnosti zaslišanja K.K., je Vrhovno sodišče že zgoraj obrazložilo, kakšno je bilo ravnanje obsojenca, ki je rezultiralo v odstranitvi z glavne obravnave. Obsojenec je torej s svojim ravnanjem povzročil, da ni imel možnosti prisostvovati zaslišanju te priče, pri čemer je bil ves čas zaslišanja na glavni obravnavi prisoten njegov zagovornik, z izjavo priče pa je bil tudi seznanjen, saj mu jo je predsednica senata predstavila na naslednji glavni obravnavi.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevi obsojenčevega zagovornika in obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni.

11. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da se ga oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.