Jedro

Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o neustrezni dokumentaciji je po mnenju pritožbenega sodišča za presojo odgovornosti treba uporabiti določbi 6. in 7. člena CMR Konvencije o vsebini tovornega lista. Prvi odstavek 6. člena določa podatke, ki jih mora vsebovati tovorni list (CMR pogodba). Pod točko e) je navedeno, da mora tovorni list vsebovati tudi kraj in naslov prejemnika. Če je podatek o kraju in naslovu prejemnika nepravilen in neustrezen, za vse stroške, izgubo in škodo, ki jo pretrpi prevoznik zaradi tega, odgovarja pošiljatelj. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da blago šteje za izgubljeno, tovorni list (CMR pogodba) pa ne vsebuje ustreznih podatkov v skladu s 6. členom CMR Konvencije, je v skladu s točko a) prvega odstavka 7. člena za izgubo odgovoren pošiljatelj in ne prevoznik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2019 dalje (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.993,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke s pritožbenim postopkom v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka kot prevoznik povrne škodo za izgubljeno blago v višini 15.000,00 EUR. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 23. 2. 2018 sklenili pogodbo mednarodnem cestnem prevozu blaga po mednarodnem tovornem listu CMR št. 000447 (v nadaljevanju: CMR pogodba; priloga spisa B15, prevod A19) za prevoz petih palet blaga (PVC folij) na relaciji Celje – K., Grčija. Naročnik prevoza je bila tožeča stranka, prevoznik pa tožena. CMR pogodbo je pripravila tožeča stranka. Za blago, ki je bilo predmet prevoza je priložila tudi račun št. 301/2018 družbe A. Gmbh iz Avstrije (v nadaljevanju: Račun; priloga spisa B4). Šlo je za blago s poreklom iz EU, ki ga ni potrebno cariniti. Blago, skupaj s CMR pogodbo in Računom, je bilo dne 23. 2. 2018 v Celju izročeno vozniku B. B. Hkrati mu je bilo izročeno tudi blago s poreklom izven EU (iz Švice), ki ga je bilo treba cariniti.1 Iz CMR pogodbe je razvidno, da je na njej kot naslovnik navedena družba C. AE iz mesta K. v Grčiji. Omenjena družba je navedena tudi na Računu kot kupec blaga, ki je bilo predmet CMR pogodbe. Naslov družbe, naveden na CMR pogodbi in Računu, je bil neobstoječ. Zaradi težav na grški carini so bile toženi stranki poslane še dobavnice (priloga spisa A21), na katerih sta kot naslovnik in kupec navedeni drugi družbi kot na CMR pogodbi in Računu. In sicer je kot naslovnik dostave navedena družba D. S.A., kot kupec pa družba E. S.A. 6. Bistvo pritožbenih navedb predstavlja očitek sodišču prve stopnje, da je napačno vso odgovornost za izgubljeno pošiljko, zaradi neustrezno pripravljene dokumentacije, pripisalo tožeči stranki. Odgovorna naj bi bila tožena stranka, ki je ravnala samovoljno, ker ni upoštevala navodil tožeče stranke o „zaprtju“ postopka za blago iz EU („postopek T2“) na grški carini in tako zakrivila, da je na carinskem uradu v Atenah sploh prišlo do težav z dokumentacijo.

7. Sodišče prve stopnje je za presojo obravnavanega razmerja pravilno uporabilo določbe Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz stvari po cesti (CMR Konvencija). Pri presoji glede odgovornosti tožene stranke se je oprlo na drugi odstavek 17. člena, ki določa, da je prevoznik prost odgovornosti, če je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti, pri tem pa je breme dokazovanja na prevozniku. Ugotovilo je, da dokumentacija za prevoz ni bila ustrezno pripravljena, saj je bil tako na CMR pogodbi kot na Računu naveden napačen prevzemnik z napačnim naslovom. Zaradi neustreznih dokumentov je grški carinski urad blago zadržal, zato ni bilo dostavljeno prejemniku in se v skladu z 20. členom CMR Konvencije šteje za izgubljeno. Ugotovitev o neustrezno pripravljeni dokumentaciji (napačen prevzemnik in napačen naslov na CMR pogodbi in Računu) pritožba ne izpodbija. Izpodbija zgolj ugotovitev, da so težave z dokumentacijo nastale že na makedonsko-grški meji.

8. Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o neustrezni dokumentaciji, je po mnenju pritožbenega sodišča za presojo odgovornosti treba uporabiti določbi 6. in 7. člena CMR Konvencije, o vsebini tovornega lista. Prvi odstavek 6. člena določa podatke, ki jih mora vsebovati tovorni list (CMR pogodba). Pod točko e) je navedeno, da mora tovorni list vsebovati tudi kraj in naslov prejemnika. Če je podatek o kraju in naslovu prejemnika nepravilen in neustrezen, za vse stroške, izgubo in škodo, ki jo pretrpi prevoznik zaradi tega, odgovarja pošiljatelj (točka a) prvega odstavka 7. člena CMR Konvencije). Ker med pravdnima strankama ni sporno, da blago šteje za izgubljeno, tovorni list (CMR pogodba) pa ne vsebuje ustreznih podatkov v skladu s 6. členom CMR Konvencije, je, v skladu s točko a) prvega odstavka 7. člena, za izgubo odgovoren pošiljatelj in ne prevoznik. Odločitev sodišča prve stopnje, da odgovornost tožene stranke ni podana, ker je tožeča stranka ravnala nepravilno in malomarno, je tako utemeljena.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje v skladu s petim odstavkom 17. člena CMR Konvencije moralo presojati trditve tožeče stranke glede samovoljnega in protipravnega ravnanja tožene stranke na makedonsko-grški meji. Tožeča stranka se ne more razbremeniti odgovornosti zaradi neustrezno pripravljene dokumentacije z navedbami, da če bi voznik na meji „zaprl“ postopek za necarinsko blago T2, grška carina ne bi preverjala dokumentacije. Za ugotovitev odgovornosti ni pomembno, ali so se dokumenti preverjali in kje (na makedonsko-grški meji ali na carinskem uradu v Atenah). Pomembno je zgolj to, da tovorni list (CMR pogodba) ni bil sestavljen v skladu s 6. členom CMR Konvencije, blago pa je bilo izgubljeno. Zaradi navedenega se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ko je omejilo postavljanje vprašanj B. B. v zvezi z njegovim ravnanjem ob prehodu grško-makedonske meje, in kot nepomembne pritožbene navedbe, da v pravdnem spisu ni nobene odločbe o zaplembi blaga s strani grškega carinskega organa oziroma o tem, da bi carinski organ ravnal na prisilen način, ter navedbe, da je sodišče prve stopnje nekatera dejstva v zvezi z dogajanjem na meji ugotovilo protispisno.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z ugotavljanjem dejstva, ali se lahko vrši skupen prevoz pošiljk po postopku T1 in T2 in pri tem uporabiti 8. člen Konvencije o skupnem tranzitnem postopku. Iz izpodbijane sodbe (niti iz miselnega toka sodišča) ne izhaja, da tožena stranka na ravnanje carine ni mogla vplivati, ker se ne more vršiti skupen prevoz pošiljk po omenjenih postopkih. Sodišče prve stopnje je namreč težave na carini pripisalo neustrezno pripravljeni dokumentaciji s strani tožeče stranke. Tudi sicer tožeča stranka v postopku na prvi stopnji v zvezi z dovoljenostjo skupnega prevoza pošiljka T1 in T2 ni podala ustreznih navedb, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker v zvezi s tem ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca za cestni promet. Tožeča stranka dokaza z izvedencem ni predlagala z namenom ugotavljanja dovoljenosti skupnega prevoza za pošiljke po T1 in T2, temveč v zvezi z ustreznostjo dokumentov za postopek T2 (1. pripravljalna vloga tožeče stranke, list. št. spisa 106).

11. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 625 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 466,65 EUR.

1 Blago iz Švice je bilo prevzeto s strani naslovnika, zato ni predmet tega postopka.