Jedro

Tožnik (policist) je daljše časovno obdobje (več let) s svojo zunajzakonsko partnerico grdo in ponižujoče ravnal, jo pretepal in zmerjal z žaljivkami, jo napadel tako, da jo je prijel za roke, stiskal za vrat in jo potiskal v zid ter da jo je enkrat s strokovnim prijemom prijel za levo roko in ji jo močno zvil. Tožnik je zunajzakonsko parterico določene noči v spalnici fizično napadel in ji zadal številne telesne poškodbe. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, saj je nesprejemljivo, da bi javni uslužbenec, kateremu se očita storitev nasilnih dejanj, nadaljeval z delom policista.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2014 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 28. 5. 2014 (točka I/1 izreka sodbe), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (točka I/2 izreka sodbe) ter da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od dneva vložitve tožbe do poziva nazaj na delo priznati delovno dobo, ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu obračunati nadomestila plač v znesku mesečne plače, ki bi jo prejel, če bi delal, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I/3 izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema sodbe plačati stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka I/4 izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov ugovor, da v postopku odpovedi, ki ga je vodila tožena stranka, ni bil seznanjen z obremenilnimi dokazi zoper njega. Delavec ima namreč pravico izvedeti, na podlagi katerih dokazov se je delodajalec odločil za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je delavec do tega upravičen šele v sodnem postopku. Od tega, s katerimi dokazi razpolaga delodajalec, je odvisna odločitev delavca, ali bo prejeto odpoved izpodbijal pred sodiščem, če delodajalec kljub delavčevi izrecni zahtevi ne želi pojasniti, na katerih dokazih utemeljuje uvedbo postopka odpovedi, pa so z odpovedjo kršene njegove pravice. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovitvijo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenega razloga, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima dovolj jasnih razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč kljub ugotovitvi, da tožena stranka ni uspela dokazati vseh očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (napad pred A. barom, metanje predmetov v B.B.., napad z vilico na zabavi v kraju C., strah B.B. za varnost njenih otrok), zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo le do očitkov, ki jih tožena stranka ni dokazala, ni pa pojasnilo, s katerimi ravnanji je tožnik izpolnil znake navedenega kaznivega dejanja. Teh ravnanj ni opredelilo niti krajevno niti časovno, kot tudi ni opredelilo nobenega spornega dogodka v zvezi s tem. Zaključek sodišča prve stopnje, da je do prekvalifikacije kaznivega dejanja v okviru kazenskega postopka prišlo predvsem zaradi dejstva, ker se je oškodovanka odpovedala pričanju zoper tožnika, je protispisen, saj je tožilstvo ovadbo zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini zavrglo zato, ker je ocenilo, da preiskava utemeljenega suma ni potrdila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo dejanski zaključek, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako po 1. kot tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Med ugotovitvijo, da tožena stranka nekaterih tožniku očitanih ravnanj ni uspela dokazati in ugotovitvijo, da je tožnik (že) z ravnanji, ki jih je tožena stranka dokazala, izpolnil znake kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), tudi ni nikakršnega nasprotja, kot to zatrjuje pritožba.

7. Tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Tožnik namreč protispisnost uveljavlja v zvezi z navedbo sodišča prve stopnje, da je v kazenskem postopku, ki ga je zoper njega sprožilo Specializirano državno tožilstvo RS, prišlo do prekvalifikacije kaznivega dejanja iz kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 v kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 predvsem iz razloga, ker se je oškodovanka B.B. v preiskavi kot privilegirana priča odpovedala pričanju(1). Ker je protispisnost kršitev, ki je podana v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ta kršitev v obravnavanem primeru ni podana že iz razloga, ker jo tožnik uveljavlja v zvezi z dejstvom, ki ni odločilno. Delovno sodišče namreč ob presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 samo preizkusi, ali imajo očitane kršitve znake kaznivega dejanja, tudi če zoper delavca kazenski postopek sploh ni bil uveden(2), za odločitev v tej zadevi pa zato ni pomembno, zakaj se je Specializirano državno tožilstvo RS odločilo, da zoper tožnika ne bo vložilo obtožnice pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, temveč obtožni predlog pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Celo v primeru, če bi bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen kaznivega dejanja nasilja v družini, to na ta individualni delovni spor ne bi imelo neposrednega vpliva, saj je delovno sodišče v skladu s 14. členom ZPP, ki se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano le na pravnomočno obsodilno, ne pa tudi oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku.

8. Sodišče prve stopnje je glede odločilnih dejstev pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2012 na delovnem mestu "policist - stalno dežurni" za nedoločen čas (A1; v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi). Tožena stranka je tožniku dne 1. 4. 2014 vročila vabilo na zagovor, ki je bil hkrati tudi pisna seznanitev z očitanimi kršitvami (obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor v prilogi A2 in vročilnica v prilogi B4), tožnik pa je z dopisom z dne 4. 4. 2014 (B6) od tožene stranke zahteval, da o nameravanem postopku izredne odpovedi obvesti Sindikat D.. To je tožena stranka tudi storila (obvestilo v prilogah B7 in B8). Tožnik je nato 9. 4. 2014 podal pisni zagovor (A3), v katerem je vse očitke zanikal, tožena stranka pa mu je 16. 4. 2014 vročila sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sklep z dne 15. 4. 2014 v prilogi A4 in vročilnica v prilogi B1). V tem sklepu je tožena stranka tožniku očitala, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 ter da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je njegovo pritožbo s sklepom z dne 28. 5. 2014 zavrnila kot neutemeljeno (A5).

10. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka istega člena pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da za odpoved obstajajo zakonski razlogi in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

11. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2014 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 28. 5. 2014, vrnitev nazaj na delo k toženi stranki in reparacijo, sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožnika, da bi ga morala tožena stranka seznaniti z vsemi obremenilnimi dokazi zoper njega, saj določbe ZDR-1 tega delodajalcu ne nalagajo. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je delodajalec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžan delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), na njegovo zahtevo pa mora o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka (prvi odstavek 86. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla pravočasno(3) ter da je izpolnila vse zgoraj navedene zakonske obveznosti, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je postopek obravnavane odpovedi obremenjen s kršitvijo njegovih pravic.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji dokazala, da je tožnik daljše časovno obdobje (več let) s B.B. kot njen zunajzakonski partner grdo in ponižujoče ravnal, jo pretepal in jo zmerjal z žaljivkami; da jo je napadel tako, da jo je prijel za roke, stiskal za vrat in jo potiskal v zid ter da jo je enkrat s strokovnim prijemom prijel za levo roko in ji jo močno zvil. Pravilna je tudi dejanska ugotovitev, da je tožnik B.B. v noči iz 16. 3. 2014 na 17. 3. 2014 približno ob 2:00 uri zjutraj v spalnici fizično napadel in ji zadal številne telesne poškodbe, ki so razvidne iz zdravniškega izvida ZD E. (C1) in obvestila o telesni poškodbi z dne 22. 3. 2014 (B19). Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo niti enega spornega dogodka, ki bi se nanašal na tožniku očitana ravnanja. Tožnik je tudi po presoji pritožbenega sodišča z navedenimi ravnanji naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj je ravnal v nasprotju z določbo 37. člena ZDR-1 in določilom 18. člena pogodbe o zaposlitvi. 37. člen ZDR-1 določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Ta obveznost je konkretizirana v 18. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi, v katerem je med drugim zapisano, da se kot dejanje, ki delodajalcu materialno ali moralno škoduje, šteje (tudi) vsako dejanje, ki pomeni kršitev zakonov oz. drugih predpisov ter aktov in navodil delodajalca in vsako dejanje, ki ima znake naklepnega kaznivega dejanja. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi, opr. št. VIII Ips 66/2014 z dne 2. 6. 2014, in sicer, da delo v policiji, kot pomembni javni službi s posebnimi pooblastili tudi na področju odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj, predpostavlja, da policisti in uslužbenci policije tudi v osebnem življenju spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise. Tožnik je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje z zgoraj opisanimi ravnanji kršil tudi določilo 9. člena Kodeksa policijske etike (B18), ki policiste zavezuje k varovanju in utrjevanju ugleda policije pri opravljanju nalog, kot tudi v zasebnem življenju. Tem ugotovitvam sicer tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil v obravnavanem primeru podan tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na že zgoraj citirano stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 66/2014 z dne 2. 6. 2014, in izpoved direktorja PU E. G.G. je namreč utemeljeno verjelo toženi stranki, da je za njo nesprejemljivo, da bi javni uslužbenec, kateremu se očita storitev nasilnih dejanj, nadaljeval z delom policista. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka tožniku takoj, ko je bila seznanjena z uvedbo kazenskega postopka zoper njega, prepovedala opravljanje nadaljnjega dela (sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 31. 3. 2014 v prilogi B3).

15. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, ki se nanašajo na neobstoj odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ugotavlja, da bi bila izpodbijana izredna odpoved zakonita tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku očitana ravnanja nimajo vseh znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Kljub temu pa pritožbeno sodišče na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, s katerimi dejanji je tožnik izpolnil znake navedenega kaznivega dejanja, odgovarja, da je sodišče prve stopnje to storilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 11 - 14), posledično pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je v razlogih sodbe le prepisalo abstraktne znake kaznivega dejanja nasilja v družini. Sodišče prve stopnje je glede očitanih ravnanj izvedlo obširen dokazni postopek, dokazno oceno v zvezi s tem pa pritožbeno sodišče sprejema kot popolno in prepričljivo.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

(1) Glej 236. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadalj).

(2) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 564/2007 z dne 9. 2. 2009. (3) Tj. v 30 dneh od ugotovitve zakonskega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).