Jedro

V tej pravdni zadevi tožeča stranka v tožbi ni navedla VSP v skladu s citiranimi določbami ZPP. Na tožbi je namreč napisala kot vrednost spora "pcto 5.000 t. točk", ne pa vrednosti spora v denarnih enotah. Pravni standard VSP namreč terja razlago, da je vrednost mogoče izraziti le v denarni enoti. Nedenarno, primerjalno ali analogno vrednotenje ne dovoljuje, da bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti VSP. Navedba vrednosti v točkah, za katere vrhu tega ni pojasnjeno, za kakšne točke gre, v blagu, dragih kovinah ali podobnem v določbah ZPP ni predvidena in zaradi različnih vrednostnih kriterijev nezanesljiva. Zato pomeni v točkah izražena VSP kot da navedbe vrednosti spornega predmeta sploh ni.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je služnostna pravica voženj v breme tožnikove nepremičnine parc. št... k.o... v korist toženčevih parcel št... in ... iste k.o. prenehala, da mora toženec opustiti poseganje v tožnikovo lastninsko pravico navedene parcele in da mora tožniku povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi proti tej sodbi ugodilo in jo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi je vložila tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala sodišču prve stopnje, naj to "pritožbo" posreduje državnemu tožilcu, ki bi moral vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti po 400/II. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP), nato pa še pritožbenemu sodišču, ki naj sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo v novo razsojanje drugemu senatu sodišča druge stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo sodišče zavrže, ker mora biti vrednost spornega predmeta (VSP) v tožbi navedena v slovenskih tolarjih, tožeča stranka pa jo je navedla v številu nerazumljivih točk, za katere se ne ve, kaj pomenijo (tekoče, tedanje, tarifne, taksne, tožbene točke?). Sicer pa predlaga, naj jo zavrne.

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi je šlo ob postavljenem zahtevku za razsojo o tem, da je služnostna pravica poti prenehala. Šlo je torej za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve v smislu tretjega odstavka 382. člena ZPP. V takšnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi.

Prvi pogoj za dovoljenost revizije v takšnem sporu je, da je tožnik VSP v tožbi sploh navedel. Slednje je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (drugi odstavek 186. člena ZPP).

Navedba VSP v tožbi je način, s katerim zagotovi tožnik pravico do revizije tako sebi, če ne bo uspel v pravdi, kakor tudi toženi stranki, če bo uspel v pravdi. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz drugega odstavka 40. člena ZPP), ki je v tožnikovih rokah, ima lahko enako posledico še sklep sodišča o določitvi VSP po tretjem odstavku 40. člena ZPP. Ta zakonska določba pa se izrecno sklicuje na primere iz drugega odstavka tega člena, kar med drugim pomeni, da se ne uporablja v primerih, ko tožnik ne upošteva določbe drugega odstavka 186. člena ZPP in VSP v tožbi ne navede. V takšnem položaju pač ne nastane vprašanje o pravici do revizije, s katerim bi se sodišče moralo ukvarjati, saj je pravica do nje pravica, ki si jo v sporih iz tretjega odstavka 382. člena ZPP tožnik le lahko zagotovi, ni pa nujno, da si jo.

V tej pravdni zadevi tožeča stranka v tožbi ni navedla VSP v skladu s citiranimi določbami ZPP. Na tožbi je namreč napisala kot vrednost spora "pcto 5.000 t. točk", ne pa vrednosti spora v denarnih enotah. Pravni standard VSP namreč terja razlago, da je vrednost mogoče izraziti le v denarni enoti. Nedenarno, primerjalno ali analogno vrednotenje ne dovoljuje, da bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti VSP. Navedba vrednosti v točkah, za katere vrhu tega ni pojasnjeno, za kakšne točke gre, v blagu, dragih kovinah ali podobnem v določbah ZPP ni predvidena in zaradi različnih vrednostnih kriterijev nezanesljiva. Zato pomeni v točkah izražena VSP kot da navedbe vrednosti spornega predmeta sploh ni.

Tožeča stranka je sicer v reviziji navedla VSP "pct. 382.500,00 SIT", torej jo je označila z našo denarno enoto, vendar je to storila prepozno, ker bi jo morala navesti, kot je bilo poprej povedano, že ob vložitvi tožbe. Ker tega ni storila, je bila prekludirana.

Tožeča stranka si torej v tej pravdi, ker ni ustrezno navedla VSP oziroma jo je navedla prepozno, ni zagotovila pravice do revizije. Revizija zato ni dovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP) in revizijsko sodišče jo je zato moralo zavreči (392. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroškov za sicer duhovito napisan odgovor na revizijo pa toženi stranki ni mogoče priznati, ker jih ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj se je zadeva končala na procesni ravni, pri čemer pomoč stranke sodišču ni bila potrebna.