Jedro

Tako zahtevek po tožbi, kakor po nasprotni tožbi, o katerih je pravnomočno odločeno, sta premoženjska zahtevka. Vendar bi morala vrednost spornega predmeta, ki bi jo stranki opredelili že v tožbi, presegati vrednost 1,000.000 tolarjev, da bi bila revizija dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi za ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, naložilo plačilo zamudnih obresti od zneska 9.050 DEM v tolarski protivrednosti za čas od 3.10.1988 dalje toženi stranki, v presežku pa je tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi razveljavilo (isto) prodajno pogodbo med pravdnima strankama in odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank in zavrnilo pritožbo tožnika zoper zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo in zoper nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je sodišče razveljavilo isto prodajno pogodbo. Zavrglo je pritožbo tožnika samega kot prepozno in ugodilo pritožbi tožene stranke ter razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v ostalem delu. Pravnomočno je tako odločeno o zahtevku iz tožbe, ki se nanaša na ugotovitev obstoja prodajne pogodbe in o zahtevku iz nasprotne tožbe za razveljavitev te iste pogodbe.

Zoper tako pravnomočno odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/03 - p.b., ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožba je bila vložena 31.7.1990 in v njej označena vrednost spornega predmeta 1.000 din, sodba prvostopenjskega sodišča pa izdana 12.9.2000. Med postopkom je bilo predlagano zvišanje vrednosti spornega predmeta na 2,000.100 SIT, vendar temu predlogu ni bilo ugodeno. Višje sodišče je namreč odločalo o sporu o stvarni pristojnosti in ugotovilo, da je tožeča stranka napovedala vrednost spornega predmeta v tožbi, te pa med postopkom ni dovoljeno spreminjati. V 44. členu ZPP je namreč določeno, da je odločilna vrednost spornega predmeta, kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, tista, ki jo je stranka navedla v tožbi.

Nasprotna tožba je bila vložena brez navedbe vrednosti spornega predmeta, čeprav se tožbeni zahtevek ne nanaša na denar. Na prvem naroku po vložitvi nasprotne tožbe sta najprej stranki vztrajali vsaka pri svojih navedbah in zahtevkih, sodišče je sprejelo dokazni sklep, stranki sta nato dopolnili svoje navedbe, nato pa je pooblaščenec tožeče stranke po nasprotni tožbi označil vrednost spornega predmeta.

V drugem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev. Tako zahtevek po tožbi, kakor po nasprotni tožbi, o katerih je pravnomočno odločeno, sta premoženjska zahtevka. Vendar bi morala biti navedena vrednost spornega predmeta, ki bi ju stranki morali označiti že v tožbi, presegati vrednost 1,000.000 tolarjev, da bi bila revizija dovoljena. Res je v sodbi sodišča prve stopnje v uvodu navedena vrednost 1,995.000 SIT, vendar v spisu ni nikjer podatka o taki vrednosti. Pa tudi če bi tako vrednost spornega predmeta stranka označila kasneje (potem, ko se je glavna obravnava že pričela in je sodišče obravnavalo glavno stvar), taka sprememba navedbe sporne vrednosti ne bi bila dovoljena.

Ker revizija ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).