Jedro

Ob očitku napačnega in pristranskega povzemanja nasprotujočih izpovedb prič (uveljavljanju kršitve določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) mora vložnik določno opredeliti kršitev, tako da predloži izpise oziroma fotokopije tistih delov izjav, za katere zatrjuje, da so napačno ali pristransko povzeti. Ni naloga sodišča, da samo išče takšna nasprotja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Jesenicah je G.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahko telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo zagovornice takrat obdolženega G.D. je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 120/2009 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornica obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonskih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani odločbi ustrezno spremeni, oziroma podrejeno, razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Vložnica navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili domnevo nedolžnosti, ki jo varuje 27. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), da opis kaznivega dejanja v izreku sodbe ne predstavlja konkretizacije znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 133. člena KZ, da je podana kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker sodišče prve stopnje netočno reproducira oškodovančevo izpoved in izpoved priče S.B., ker napačno in pristransko povzema nasprotujoče izpovedbe priče S.B., nadalje navaja, da se sodbi opirata na nedovoljen dokaz v nasprotju z 18. členom in 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na ovadbo policije in na izjave prič, dane policiji. Vložnica še poudarja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo ustavne in zakonske pravice obsojenca z načinom vodenja postopka s kapcioznimi vprašanji in s predočanjem izjav pričam še pred njihovo pripovedjo. Vložnica nadalje trdi, da bi bilo potrebno ugoditi dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje policistov in kritizira ravnanje sodišča, ko naj bi slepo sledilo izpovedbi oškodovanca, zavrnilo pa zagovor obsojenca. Vložnica še meni, da obsojencu tožilstvo dejanja ni dokazalo in da izpodbijana sodba nima razlogov glede kraja in časa storitve kaznivega dejanja. Po mnenju zagovornice obsojencu ni mogoče očitati nobenega namernega ali naklepnega ravnanja.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da vložnica z uveljavljanjem kršitve domnevne nedolžnosti v resnici graja dokazno oceno sodišča, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovna državna tožilka nadalje meni, da ni podana uveljavljana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in da ni utemeljena navedba, da sodna prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbami ZKP. Vrhovna državna tožilka tudi meni, da je vprašanje pravilnosti zaključkov sodišča, ali je bil oškodovanec poškodovan prav s kozarcem, ki ga je razbitega videl na tleh v lokalu M.D., dejansko vprašanje, pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Domneva nedolžnosti pomeni, da: 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana izven upoštevnega dvoma, obdolženo osebo oprostiti. Pri domnevi nedolžnosti torej ne gre za to, da bi absolutno veljalo, da je vsak nedolžen, saj tako niti ne bi bilo mogoče začeti kazenskega postopka, ampak predvsem, da je dokazno breme na tožilcu in da ta tudi nosi dokazno tveganje. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene ugotovilo, da je obsojenec storil dejanje, ki mu je bilo očitano in je tudi ugotovilo njegovo krivdo in je bila tako domneva nedolžnosti izpodbita na način, ki ga predvidevata tako določba drugega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah: „kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova kriva“ in določba 9. člena Deklaracije o pravicah človeka in državljana, ki pravi: „vsakdo velja za nedolžnega, dokler se ne ugotovi njegova krivda.“ Sodišče je izvedlo vse materialnopravne relevantne dokaze in jih vsakega posebej ter v povezavi z ostalimi ocenilo, med drugim tudi obsojenčev zagovor. Napad na pravilnost takšne ocene oziroma zatrjevanje, da izvedeni dokazi še vedno dopuščajo upošteven dvom v očitek obtožbe, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

5. Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje trditev, da je R.B. v dogodku utrpel raztrganino nad levim ušesom, kar predstavlja začasno okvaro dela telesa in začasno okvaro zdravja, opisan pa je tudi način, na katerega je obsojenec oškodovancu poškodbo prizadejal. O tem ima sodba sodišča prve stopnje tudi ustrezne razloge, ki se opirajo predvsem na mnenje izvedenca medicinske stroke. Pritrditi je treba razlogom sodbe sodišča prve stopnje, da je bilo dejanje storjeno na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ne glede, ali je obsojenec kozarec vrgel z neposredne bližine v oškodovančevo glavo ali pa ga je z njim udaril. 6. Uveljavljana kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP sodišču prve stopnje očita netočno reproduciranje izpovedb prič R. in S.B., vendar pri tem ne pove, v čem je netočnost. Očitka netočnosti ni mogoče preizkušati, če vložnik ne pove povsem določno, v čem naj bi ta bila, to pa bi lahko storil le tako, da bi navedel obe besedili (iz zapisnika o glavni obravnavi in sodbe) v tistih delih, kjer naj bi netočnost po njegovem bila. Ne drži, da oškodovanec v teku postopka ni izpovedal popolnoma ničesar o poteku dogodkov kritične noči. Ni naloga sodišča, da ob očitku napačnega in pristranskega povzemanja nasprotujočih izpovedb prič samo išče takšna nasprotja (bere vse izjave prič in jih primerja s povzemanjem v sodbi), vložnik mora predložiti izpise oziroma fotokopije tistih delov izjav, za katere zatrjuje, da so napačno ali pristransko povzeti. Sicer pa vložnica, kot je razumeti, v bistvu graja dokazni zaključek, da je obsojeni namerno zadel oškodovanca s kozarcem. To pa zopet pomeni, da zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ali pa gre za nerazločevanje med izjavami prič in zaključki sodišča; na slednje bi namreč kazala trditev zahteve, da je sodišče zaključilo, da naj bi obsojeni prišel do R.B. in ga zadel s kozarcem, nato pa se še zaletel proti njemu in njegovemu bratu, česar pa naj bi ne izpovedala nobena priča. 7. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da v policijskem postopku ni bila opravljena nikakršna prepoznava (zadnji odstavek na strani 3 sodbe sodišča prve stopnje), identiteta obsojenca kot storilca je bila ugotovljena na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi in le na te dokaze se sodba opira, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Iz zapisnika glavne obravnave dne 2.11.2006 je razvidno, da sta bili na tem naroku zaslišani priči G.S. in A.Ž., opravljeno pa je bilo tudi soočenje priče S.B. s pričo A.Ž. Vložnica v svoji zahtevi ob zatrjevanju, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo ustavne in zakonske pravice obsojenca s postavljanjem kapcioznih vprašanj, s predočanjem izjav pričam še pred podajo njihovih izjav in z načinom vodenja glavne obravnave, ni navedla, kakšna so bila zatrjevana kapciozna vprašanja, kateri priči so bila postavljena in pri kateri priči sodišče ni upoštevalo prvega odstavka 241. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče tako priči S. kot Ž. najprej postavilo splošna vprašanja oziroma ju poučilo, o katerem dogodku naj bi izpovedovali, sledili sta pripovedi prič, tako kot to predvideva navedena zakonska določba. Priča S.B. je bila že zaslišana pred tem narokom, dne 2.11.2006 je bilo izvedeno le soočenje med pričo Ž. in S.B. Po navedenih zaslišanjih in soočenju je zagovornica obsojenca zahtevala izločitev sodnika in tudi, da se v zapisnik vnese njene ugovore na tista vprašanja sodnika, ki so bila po oceni obrambe sugestivna in kapciozna. Tudi v zvezi s tem zahteva ostaja glede navedenih očitkov na splošni ravni, saj ni z ničemer substancirana. V katerih delih zaslišanja prič naj bi bila takšna kršitev storjena in kakšna je njihova vsebina mora vložnik točno navesti. Ni mogoče prepustiti sodišču, naj samo išče, kje in v čem naj bi bila zatrjevana kršitev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica ni zadostila trditvenemu bremenu, zato uveljavljanih kršitev ni moglo preizkusiti.

9. Zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje policistov zahteva niti ne označuje kot kršitev pravic obrambe, pravi le, da bi bilo predlogu potrebno ugoditi. Kljub temu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje prič B.P. in B.K., saj ne bi vedela povedati ničesar glede materialnopravno relevantnih okoliščin obravnavanega dogodka, pritožbeni ugovor v zvezi s tem pa je na pravilen način in z razumnimi razlogi zavrnilo že pritožbeno sodišče. 10. Vprašanje dokazanosti dejanja obsojencu na podlagi spremenjene obtožbe po obtožnem predlogu je dejansko vprašanje, sodba ima razloge glede vseh odločilnih dejstev. Vložnica v zahtevi ni navedla, v čem bi morali biti podani posebni razlogi glede kraja in časa storitve dejanja oziroma kakšna vprašanja, odločilna za pravilno presojo, se postavljajo glede kraja in časa dogodka, da bi morala sodba imeti o tem posebne razloge, potem ko že iz samih pričevanj izhaja, kje in kdaj je prišlo do obravnavanega dogodka.

11. Tudi vprašanja, ali je mogoče obsojencu očitati naklepno oziroma namerno ravnanje, ali ni bil napaden morda v resnici obsojeni, sta vprašanji v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja, teh vprašanj pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče obravnavati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

12. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP.