Jedro

ZLNDL določa, da vknjižba lastninske pravice po ZLNDL nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije (8. člen ZLNDL). Že na podlagi te zakonske določbe je sklepati, da ima tako tožnica pravni interes za odločitev oz. pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v postopku denacionalizacije.Upravni organ je glede tega napačno uporabil materialno pravo. Lastninska pravica tožnice je bila vpisana po ZLNDL, ki je bil sprejet v času veljavnosti ZTLR. Vknjižba brez pravne podlage ni pomenila pridobitve lastninske pravice in zato po drugem odstavku 45. člena ZTLR ni pomenila prenehanja lastninske pravice tistega lastnika, ki jo je pridobil brez vpisa.

Dejstvo je, da imajo tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZNLDL ni imel pravice uporabe, materialno pravno upravičenje za vložitev lastninske tožbe, tožnica vsekako izkazuje pravni interes za izdajo odločbe o denacionalizaciji. Tožnica je uspela dokazati, da ima pravni interes za odločanje o postopku denacionalizacije, ker je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi procesnega sklepa (ki ji v primeru spora ne nudni potrebnega varstva njene lastninske pravice) kot meritorna odločba o denacionalizaciji.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, in se odločba Ministrstva za kulturo št. 490-1/2021/101 z dne 7. 10. 2021 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zavrne se zahteva stranke z interesom za povračilo stroškov.

Obrazložitev

1.V izpodbijani odločbi je toženka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo parcele št. 1248 k. o. ..., ob podržavljenju del parcele št. 517/1, 518/1, 518/2 in 520/1 (vse pokopališče) k. o. ..., z vzpostavljeno lastninsko pravico za tožnico, do 1/1 (1. točka izreka). Odločila je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške sama, stroški organa niso bili zaznamovani.

2.V obrazložitvi je navedla, da je stranka z interesom toženko z dopisom obvestila, da ta še ni odločila o zahtevi tožnice za denacionalizacijo z dne 5. 5. 1993 glede vrnitve parcele št. 1248 k. o. ..., ki je tudi bila zajeta v zahtevi za denacionalizacijo in v zvezi s čimer je bila izdana delna odločba. Navedla je še, da iz zemljiške knjige oz. zemljiškoknjižnega izpiska z dne 29. 1. 2018 izhaja, da je lastništvo parcele št. 1248 prešlo na tožnico na podlagi poizvedovalnega zapisnika opr. št. Rz 528/69-224 in na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

3.Toženka je ob dejstvu, da je tožnica že lastnica parcele št. 1248 k. o. ... od leta 1998, zahtevo za denacionalizacijo v tem delu zavrnila.

4.Tožnica izpodbija odločbo kot pravno in dejansko zmotno. Izpostavlja, da je zmotna odločitev, da tožnica terja nekaj, kar že ima oziroma je prejela v last in posest in zato posledično nima več pravnega interesa za vodenje takega postopka. Dodaja, da parcele št. 1248 k. o. ... predstavlja v naravi pokopališče oziroma del pokopališča ..., in je v upravljanju Pogrebnega podjetja B., d.d. Res je tožnica v letu 1998 dosegla vpis lastninske pravice na parceli št. 1248 k. o. ... na svoje ime na podlagi določb ZLNDL. Vendar ji je zavezana stranka Mestna občina Maribor (v nadaljevanju stranka z interesom) zagrozila, da če ne razpolaga s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, bo stranka z interesom začela sodni postopek za ugotovitev dejanskega lastnika parcele št. 1248 k. o. ...

5.Opozarja na prakso Vrhovnega sodišča RS v primerih, ko so se bivši imetniki pravice uporabe stavbnega zemljišča vpisovali v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL. Tožnica predstavi povsem identičen primer, ko gre za sosednje parcelo št. 1293/2 k. o. ..., pri kateri je bil kot lastnik na podlagi enakega zemljiškoknjižnega predloga in sklepa iz leta 1998 vpisan samostan C. Po tožbi, ki jo je vložil samostan C. za plačilo uporabnine zoper stranko z interesom in po nasprotni tožbi, s katero je stranka z interesom zahtevala ugotovitev, da je sama lastnica parcele št. 1293/2 k.o. ..., je sodna praksa zavzela stališče, da tam tožnica s predlogom za vpis lastninske pravice z dne 18. 11. 1997 ni pridobila lastninske pravice, saj naj bi šlo zgolj za procesni sklep o vpisu (pridobitni način) ne pa za meritorno odločbo o pridobitvi lastninske pravice (pravni naslov).

6.Navedeno sodbo je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo II Ips 75/2013 z dne 1. 10. 2015, ki je kot pravno odločilno upoštevalo: - da je toženka (MOM) imela sporno zemljišče preko Pogrebnega podjetja B., d.d. ves čas v posesti in da je imela tako posest tudi v času uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997); - da se je tožnik (samostan C.) na podlagi poizvedovalnega zapisnika iz leta 1970 uspel vknjižiti v zemljiško knjigo kot lastnik, vendar za to ni bilo podlage; - da sam vpis v zemljiško knjigo tožniku ne daje enakega pravnega položaja, kot bi ga imel, če bi bilo o njegovem upravičenju denacionalizacijskega upravičenca odločeno s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji; - da imajo tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZNLDL ni imel pravice uporabe, materialno pravno upravičenje za vložitev lastninske tožbe; - da denacionalizacijski upravičenec z umikom zahteve za denacionalizacijo izgubi vsa upravičenja do denacionalizacije, tudi če lastninsko pravico vpisano po ZLNDL kasneje izgubi.

7.Na podlagi zgoraj citiranih judikatov je torej mogoče z gotovostjo zaključiti, da denacionalizacijski upravičenec, ki je vpisan v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL z zaključkom postopka denacionalizacije (bodisi, da zahtevo sam umakne, bodisi, da je njegova zahteva zavrnjena), izgubi pravico do denacionalizacije, če se izkaže, da na dan uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997) ni bil uporabnik nepremičnine parcele št. 1248 k.o. ...

8.Tožnica priznava, da posesti na pokopališču ni izvrševala v času uveljavitve ZLNDL, razen v manjšem obsegu glede duhovniških grobov. Navedeno pomeni, da vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v letu 1998 predstavlja procesni sklep o vpisu (pridobitni način), ne pa meritorno odločbo o pridobitvi lastninske pravice (pravni naslov). Zato ima tožnica pravni interes, da toženka meritorno odloči o njeni pravici do denacionalizacije in navedeno zemljišče parcele št. 1248 k.o. ... primarno vrne nazaj v naravi, pri čemur bo taka denacionalizacijska odločba predstavljala tudi pravni naslov (iustus tilulus), saj ni ovir za vrnitev v naravi, podrejeno izroči drugo ustrezno stavno zemljišče, podrejeno določi odškodnino za podržavljeno premoženje.

9.Upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji, ne more zavrniti zahtevka za denacionalizacijo, v kolikor je denacionalizacijski upravičenec vpisan v zemljiško knjigo na podlagi določb ZLNDL. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev v ponovno odločanje.

10.Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis.

11.Stranka z interesom meni, da je odločba toženke o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo pravilna in zakonita. Nihče ne more zahtevati vrnitve in vzpostavitve lastništva na nepremičnini v postopku denacionalizacije, če je med postopkom postal lastnik zahtevane nepremičnine na podlagi drugega pravnega temelja oziroma pravnega naslova. Edina logična in zakonita ter pravno pravilna posledica takšnega dejstva je, da se postopek denacionalizacije ustavi oziroma, da se zahteva za denacionalizacijo zavrne. Vsak fizični in pravni subjekt, ki uporabi pravna pravila in pravni sistem za dosego svojega cilja, nosi in mora nositi posledice svojega ravnanja.

12.Posebej izpostavlja in poudarja, da je očitno tudi tožnici jasno, da ji zemljišča, katerega zemljiškoknjižna lastnica je postala tekom postopka denacionalizacije, na podlagi drugega pravnega naslova in s katerim je celo že premoženjskopravno razpolagala na ta način, da je lastništvo prenesla na drugo pravno osebo, v postopku denacionalizacije ni mogoče "ponovno ali dodatno" vrniti.

13.Tožnica je pri pridobivanju lastništva spornega zemljišča ravnala zavestno in premišljeno, saj je zemljišče takoj po pridobitvi lastništva premoženjsko pravno prenesla na drug pravni subjekt, od stranke z interesom pa zahtevala plačilo najemnine, pri čemer jo je želela celo zavesti s trditvijo, da ji je bilo zemljišče vrnjeno v postopku denacionalizacije.

14.Predlaga zavrnitev zahtevka in plačilo stroškov postopka.

15.V pripravljalni vlogi stranka z interesom ponavlja dosedanje navedbe ter meni, da predmet tega upravnega spora ne sme biti razglabljanje, kaj bo, če bo stranka z interesom v zvezi s parcele št. 1248 k. o. 681 ... v prihodnosti morda storila in ukrepala. Opozarja, da je tožnica po pridobitvi lastništvo takoj prenesla na drug pravni subjekt, od stranke z interesom pa zahtevala plačilo najemnine. Poudarja, da je tožnica zavajala, da je pridobila lastninsko pravico s pravnomočno zaključenim denacionalizacijskim postopkom.

Glavna obravnava

16.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Udeležila se ga je tožnica po pooblaščencu ter stranka z interesom po pooblaščencu.

17.Tožnica je vztrajala pri tožbi ter prerekala vse navedbe stranke z interesom, iz razlogov bodisi kot neutemeljene ali za predmetni upravni spor nerelevantne. Kot nerelevantne šteje vse tiste navedbe, ki se nanašajo na začetek in vodenje denacionalizacijskega postopka, saj je predmet upravnega spora odločba o zavrnitvi le-tega, iz razloga pomanjkanja pravnega interesa. Nosilni razlog izpodbijane odločbe je v tem, da je tožnica že lastnik nepremičnin, katere z denacionalizacijo zahteva vrnjene v naravi. Nesporno v tem postopku je, da je tožnica dosegla vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Zato ima tožnica glede na judikat VS RS II Ips 75/2013 še vedno pravni interes za odločitev o denacionalizacijskem zahtevku. Tožnica namreč zahteva, da upravni organ o njeni vlogi odloči in vrne nepremičnine v last, ker glede na zgoraj citirano sodno prakso vpis v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL ni dovolj. Tožnica namreč v upravnem postopku nikoli ni umaknila predloga za denacionalizacijo, izostanek njene izjave, glede pravnega interesa za nadaljnje vodenje postopka, pa tudi ne more predstavljati presumpcije umika takšnega zahtevka. Sicer pa upravni organ ni ustavil postopka zaradi umika vloge tožnice, ampak je o vlogi meritorno odločil in jo kot tako zavrnil iz materialno pravno napačnih razlogov. Tožnica do izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke sploh ni vedela za obstoj zgoraj citirane sodne prakse in se po njej tudi ni mogla ravnati. Toženka pa bi kot upravni organ, za katerega velja načelo iura novit curia, pravo morala poznati in bi v takem primeru o zahtevku morala odločiti. Poudarila je še, da stranka z interesom ne priznava lastninske pravice tožnice in da gre pri zadnjih navedbah stranke z interesom zgolj za manever, s katerim bi želela končati predmetni denacionalizacijski postopek s pravnomočno zavrnilno odločitvijo, nato pa bi v lastniški pravdi, kot je to storila v priloženi judikatni zadevi, dosegla vpis lastninske pravice na svoje ime.

18.Stranka z interesom je na naroku poudarila, da nihče ne more zahtevati vrnitve v last nečesa, česar lastnik je že, nihče pa tudi ne more nekomu vrniti nečesa, kar zahtevajoči že ima v lasti. Vsak fizični in pravni subjekt mora nositi posledice svojih pravnih in drugih dejanj, ki jih je storil zavestno in namenoma. Opozorila je še, da tožnica kljub pozivu upravnega organa, da naj se opredeli do dejstva, da je že lastnica zahtevane nepremičnine, in da naj pojasni kako si "ponovno vrnitev" nepremičnine sploh predstavlja, ni niti pojasnila niti rekla in tudi storila ničesar, čeprav je bila izrecno pozvana, da naj vse to, kar sedaj navaja v tožbi in svojih vlogah, pojasni že v postopku denacionalizacije.

Dokazni postopek

19.Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene prebralo listine upravnega spisa ter predložene listine tožnice od A2 do A6, prav tako listine stranke z interesom od C2 do C8. Sodišče v zadevi ni zaslišalo predlagane priče s strani tožnice, in sicer A. A., saj je za odločitev o sporu bistvena pravilna uporaba prava, prav tako ni posebej pribavljalo zemljiškoknjižnega predloga in sklep o vpisu lastninske pravice na tožnico za parcelo 1248 k. o. ..., saj je zemljiškoknjižni izpisek predložila stranka z interesom in se nahaja v prilogi C3, poleg tega pa je med strankama bilo nesporno (in je to zatrjevala tudi stranka z interesom), da iz zemljiške knjige oz. z. k. izpiska z dne 29. 1. 2018 izhaja, da je lastništvo parcele št. 1248 prešlo na tožnico na podlagi poizvedovalnega zapisnika opr. št. Rz 528/69-224 in na podlagi 2. člena ZLNDL ter da je bil izveden vpis 22. 5. 1998, dn. št. 7204/98, na podlagi temeljne pogodbe o razdružitvi nepremičnin z dne 14. 2. 1994 in soglasja z dne 15. 4. 1994.

K I. točki izreka

20.Predmet tega upravnega spora je, ali je odločba toženke, s katero je zavrnila zahtevo tožnice za denacionalizacijo parcele št. 1248 k. o. ..., pravilna in zakonita in ali ima tožnica kljub dejstvu, da je v zemljiški knjigi navedena kot lastnica sporne parcele, še pravni interes za vodenje denacionalizacijskega postopka glede te parcele 1248 k. o. ...

21.Med strankami ni sporno, in iz izpodbijane odločbe neposredno izhaja, da iz zemljiške knjige oz. zemljiškoknjižnega izpiska z dne 29. 1. 2018 izhaja, da je lastništvo parcele št. 1248 prešlo na tožnico na podlagi poizvedovalnega zapisnika opr. št. Rz 528/69-224 in na podlagi 2. člena ZLNDL.

22.Toženka navaja, da je glede parcele št. 1248 k. o. ... kot lastnik vpisana Župnija E., in sicer na podlagi vpisa z 22. 5. 1998, dn. št. 7204/98, na temelju pogodbe o razdružitvi nepremičnin z dne 14. 2. 1994, soglasja z dne 15. 4. 1994 in dodatka z dne 18. 5. 1998.

23.Tožnica vztraja, da ima pravni interes za nadaljevanje postopka denacionalizacije, saj ji vpis na sporni nepremičnini v zemljiško knjigo kot lastnice na podlagi postopka po ZLNDL ne nudi enakega pravnega varstva.

24.Tu je najprej izrecno poudariti, da sam ZLNDL določa, da vknjižba lastninske pravice po ZLNDL nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije (8. člen ZLNDL). Že na podlagi te zakonske določbe je sklepati, da ima tako tožnica pravni interes za odločitev oz. pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v postopku denacionalizacije. Upravni organ je glede tega napačno uporabil materialno pravo.

25.V zadevi pa sodišče sicer tudi poudarja, da se je lastninjenje podržavljenega premoženja v Republiki Sloveniji po letu 1991 vršilo predvsem na dveh pravnih podlagah, Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in ZLNDL. ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen). Nepremičnine, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih, pa so se lastninile na podlagi ZLNDL (prvi odstavek 1. člena ZLNDL). Kot je ugotovilo že Višje sodišče v Mariboru v sodbi I Cp 434/2012 z dne 30. 8. 2012, in je bilo kasneje potrjeno tudi v reviziji s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 75/2013 z dne 1. 10. 2015, se lastninska pravica po ZLNDL ne pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, ampak na podlagi zakona. Sklep o vpisu je tako le procesni sklep in ne meritorna odločba, sam vpis v zemljiško knjigo pa upravičencu ne daje enakega pravnega položaja, kot bi ga ta pridobil, če bi bilo o vpisu odločeno s pravnomočno odločbo v denacionalizacijskem postopku.

26.Po prehodni določbi prvega odstavka 266. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona (npr. pridobitev ali prenehanje lastninske pravice po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmeijih - v nadaljevanju ZTLR), ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon (npr. domneva lastninske pravice, varstvo lastninske pravice po 92. ali 99. členu SPZ). Lastninska pravica tožnice je bila vpisana po ZLNDL, ki je bil sprejet v času veljavnosti ZTLR. Ta je v 20. členu določal načine pridobitve lastninske pravice (po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in z odločbo državnega organa), od katerih je bila po 33. členu ZTLR samo za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla potrebna vknjižba v zemljiško knjigo (vsebinsko enako ureja sedaj SPZ). Vknjižba brez pravne podlage ni pomenila pridobitve lastninske pravice in zato po drugem odstavku 45. člena ZTLR ni pomenila prenehanja lastninske pravice tistega lastnika, ki jo je pridobil prej brez vpisa.

27.Tožnica navaja, da je nepremičnina parcele št. 1248 k. o. ... v naravi pokopališče, oz. del pokopališča ..., ki je v upravljanju Pogrebnega podjetja B., česar stranka z interesom ne prereka. Nadalje tožnica poudarja, da stranka z interesom tožnici ni nikoli priznavala lastninske pravice na navedeni nepremičnini in z njo ni sklenila najemne pogodbe za nepremičnine, v svojih dopisih pa se sklicuje na okoliščine, da je ona sama lastnica nepremičnine, kar izhaja tako iz listin upravnega spisa z dne 22. 2. 2017 , kot sodnega spisa v prilogi A4. Prav tako je stranka z interesom po svojem pooblaščencu dne 20. 6. 2018 na tožnico naslovila dopis, v katerem zahteva, da ji tožnica posreduje fotokopijo denacionalizacijske odločbe opremljene s klavzulo pravnomočnosti, s katero je bilo zemljišče s parcelno št. 1248 k.o. ... v postopku denacionalizacije vrnjeno toženki (priloga A5). V dopisu je navedena pretnja, da v kolikor s tako odločbo tožnica ne razpolaga, bo stranka z interesom začela sodni postopek za ugotovitev dejanskega lastnika parcele št. 1248 k.o. ... Tožnica priznava, da posesti na pokopališču ni izvrševala v času uveljavitve ZLNDL, razen v manjšem obsegu glede duhovniških grobov. Navedeno pomeni, da vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v letu 1998 predstavlja procesni sklep o vpisu (pridobitni način), ne pa meritorno odločbo o pridobitvi lastninske pravice (pravni naslov). Zato bi za pridobitev lastninske pravice morala tožnica doseči ustrezno denacionalizacijsko odločbo.

28.Po teoriji in sodni praksi je pravica upravljanja z družbeno lastnino pomenila pravico uporabe in razpolaganja, vendar v skladu z namenom stvari. Dodati je še, da po sodni praksi vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Med strankama pa ni sporno, in tudi tožnica poudarja, da je sporno nepremičnino uporabljala stranka z interesom oz. je bila sporna parcela v njeni posesti. Za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL pa je bistveno, da je imela stranka z interesom na dan uveljavitve ZLNDL, 25. 7. 1997, pravico uporabe. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZLNDL je nepremičnina, na kateri je imela pravico uporabe občina ali mesto, postala lastnina preoblikovane občine ali mesta.

29.Če je lastninsko pravico po zakonu pridobila stranka z interesom, lahko to uveljavlja tudi zoper domnevnega lastnika, torej vpisano tožnico, ki je pridobila lastninsko pravico na podlagi 2. člena ZLNDL in je pri njej prišlo do statusnega preoblikovanja prejšnje pravne osebe z delitvijo prej enotne Župnije G. na dve naslednici (kar je bilo storjeno s temeljno pogodbo o razdružitvi nepremičnin z dne 14. 2. 1994, soglasja z dne 15. 4. 1994 in dodatka z dne 18. 5. 1998). Po sodni praksi namreč glede na vse navedeno sam vpis v zemljiško knjigo tožnici ne daje enakega pravnega položaja, kot bi ga imela, če bi bilo o njenem upravičenju odločeno s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Ob dejstvu, da imajo tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZNLDL ni imel pravice uporabe, materialno pravno upravičenje za vložitev lastninske tožbe, tožnica vsekakor izkazuje pravni interes za izdajo odločbe o denacionalizaciji.

30.Dodati je še, da zahtevek na ugotovitev lastninske pravice po tretjem odstavku 99. člena SPZ (na podlagi zakona) ne zastara (enako prej tretji odstavek 42. člena ZTLR).

31.Ne drži, da je tožnica že prenesla lastninsko pravico na drug pravni subjekt. Dejstvo je, da je pri tožnici prišlo do vpisa lastninske pravice na pravno prednico župnijstvo G. v Mariboru na podlagi poizvedovalnega zapisnika opr. št. Rz 528/69-224 in na podlagi 2. člena ZLNDL. Ker pa je prišlo zaradi delitve Župnije G. v Mariboru do delitve sedanje župnije na dve naslednici, je bilo potrebno urediti tudi premoženjska razmerja, kar sta storili s temeljno pogodbo o razdružitvi nepremičnin z dne 14. 2. 1994, soglasja z dne 15. 4. 1994 in dodatka z dne 18. 5. 1998, kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska v prilogi C3 in pogodbe v prilogi C5. Navedeni vpis pa je posledica statusnega preoblikovanja pri tožnici in ne razpolaganja in prenosa lastninske pravice na drugo pravno osebo, kot to zmotno meni stranka z interesom.

32.Glede očitkov, da se tožnica na poziv upravnega organa ni odzvala in ni podala svojih stališč o tem, da ima že lastninsko pravico na nepremičninah vpisano, pa je poudariti, da med strankama ni bilo sporno, da ima tožnica lastninsko pravico vpisano, sporno v tem sodnem postopku pa je, ali ima kljub temu še pravni interes za vodenje denacionalizacijskega postopka. Stališče sodne prakse je, da omejitev uveljavljanja novih materialnopravnih ugovorov v upravnem sporu ne velja, saj bi se s tem nedopustno poseglo v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.¹

33.Zakonska omejitev iz 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je izrecno usmerjena v koncentracijo, pospešitev in zagotavljanje ekonomičnosti postopka in spodbuja tožnika, da že v upravnem postopku ponudi vse navedbe o dejstvih in dokaze zanje. Glede na to, da upravni organ na pravilno uporabo materialnega prava v upravnem postopku pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) in tožnikova aktivnost za ta preizkus ni bistvena, torej tudi omejevanje navajanja ugovorov materialnega prava v upravnem sporu z namenom preprečevanja morebitne zlorabe procesnih pravic ne bi imelo nobenega smisla. Tako je ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Zgoraj navedeno potrjuje tudi ustavnoskladna razlaga relevantnih zakonskih določb, saj je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 presodilo, da je ureditev ZUS-1 glede zagotavljanja pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS skladna z Ustavo RS, ker je mogoče v tem sporu uveljavljati vse pravne in dejanske vidike zadeve.²

34.Ker je na podlagi navedenega tožnica uspela izkazati, da ima pravni interes za odločanje o postopku denacionalizacije, ker je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi procesnega sklepa (ki ji v primeru spora ne nudi potrebnega varstva njene lastninske pravice) kot meritorna odločba o denacionalizaciji, je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

35.Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot Zakon o odvetništvu. Tako je pri odmeri višine tožnikovih stroškov, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožniku, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 385,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

K III. točki izreka

36.Glede zahteve stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča stranki z interesom ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker stranka z interesom s svojim predlogom za zavrnitev tožbe ni uspela, ni upravičena do povračila stroškov.

-------------------------------

1Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 40/2022 z dne 13. 9. 2023, točka 16 - 18 obrazložitve.

2Prim. 43. točko obrazložitve in nasl.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (1997) - ZLNDL - člen 2, 8

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 45

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.