Jedro

Tožnici nihče ne oporeka, da bi lahko utrpela z njene strani zatrjevane poškodbe na enega od načinov, ki jih sama zatrjuje. Vendar je to glede na zaključek, da ni uspela dokazati zatrjevanega škodnega dogodka kot protipravnega ravnanja toženca, za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške. Tožnici je naložilo v povrnitev tožencu pravdne stroške v znesku 393,00 EUR.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica v vseh besednih zvezah med postopkom opisuje isto protipravno ravnanje toženca, le da je to opisovanje enkrat bolj nazorno, drugič bolj skopo. Nemogoče bi bilo, da bi oškodovanec v dveh letih po škodnem dogodku venomer izpovedal škodni dogodek z isto besedno zvezo. Pravzaprav bi bilo ravno takšno izpovedovanje sumljivo, ker bi to izkazovalo, da se je oškodovanec svojo izpoved naučil na pamet. V obravnavani zadevi absolutno ne gre za izmišljena izpovedovanja tožeče stranke, ampak popolnoma življenjsko situacijo, ko oškodovanec ne more podajati identično izpoved ob vsakem izpovedovanju poteka škodnega dogodka. Po prepričanju pritožbe je ravno izpoved tožeče stranke nedvoumni dokaz, da je do škodnega dogodka dejansko prišlo. Ta je takoj po dogodku odšla na UKC zaradi bolečin v levi rami in roki. Nadalje odločitev sodišča prve stopnje napačno temelji na opisu zdravniškega izvida z dne 10. 12. 2009 „da zunanjih znakov za poškodbo ni“ oziroma „da ne obstajajo prepričljivi znaki sveže poškodbe skeleta“, ker se je sodišče z navedeno obrazložitvijo postavilo v vlogo izvedenca medicinske stroke in tako napačno razbralo iz izvida, da poškodbe oziroma vidni znaki protipravnega ravnanja tožene stranke sploh en obstajajo. Iz navedenega izvida namreč jasno izhaja napisana diagnoza: udarnina rame in nadlakti. Sodišče prve stopnje se zmotno opira na izvid ambulantnega pregleda tožeče stranke z dne 9. 2. 2010, ker ta izvid nakazuje dejstvo, da je zdravstveno stanje tožeče stranke boljše in je ta izvid posledica oprave vseh fizioterapij, v posledici česar je bilo dva meseca po škodnem dogodku zdravstveno stanje tožeče stranke boljše. Ker tožeča stranka ni vedela in ni mogla vedeti, da z njene strani predlagani dokazi ne bodo zadostovali za ugotovitev sodišča o poteku škodnega dogodka, je tožeča stranka primorana predlagati še zaslišanje dodatnih prič. Tako predlaga zaslišanje priče V. V., ki je na dan škodnega dogodka pazila na mladoletnega otroka tožeče stranke medtem, ko je le-ta bila na urgenci, in bo lahko izpovedala, koliko časa tožeče stranke ni bilo in da se je vrnila z obvezano roko ter z bolečinami v rami in celi levi roki. Predlaga še pričo A. K., lastnika stanovanja, kjer se je škodni dogodek odvijal. Tožnica je namreč navedeni priči škodni dogodek takoj po njem opisala po telefonu, nakar je priča prišla na kraj dogodka in je bila prisotna ob pogovoru med policijo in tožencem. Priči je tožnica po dogodku tudi pokazala poškodovano mesto. V posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Za pravilnega in prepričljivega je sprejeti zaključek sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, da tožnica svoje trditve med postopkom, ko opisuje škodni dogodek, spreminja. Kot trdi, da jo je toženec močno zgrabil, stisnil za levo ramo in porinil, potem, da jo je močno stiskal za roko in jo grobo porival proti steni, zopet drugič, da jo je potisnil oziroma odrinil proti stanovanju, v svoji izpovedbi na glavni obravnavi, da jo je zgrabil za levo roko in levo ramo, nazadnje pa še, da jo je udaril v levo ramo, to niso besedne zveze, kot zmotno trdi pritožbo, ki bistveno enako opisujejo škodni dogodek, ampak so to take različne navedbe, ki potek škodnega dogodka prikazujejo različno. Iz vseh tožničinih opisov v postopku si namreč ni možno predstavljati, kako naj bi s strani tožnice zatrjevani škodni dogodek potekal in na kakšen, vsaj približno točen način, naj bi tožnica utrpela zatrjevane poškodbe. Glede na citirane navedbe in izpovedbo tožnice, sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo šteti izpovedbe tožnice za prepričljivo in verodostojno, še zlasti ne glede na izpovedbo toženca, ki ves čas bistveno enako zanika kakršenkoli fizični stik s tožnico, in glede na zdravniška izvida, ki jih v ta namen v razlogih izpodbijane sodbe citira sodišče prve stopnje. Pri tem so zmotne pritožbene trditve, da naj bi se sodišče prve stopnje pri razlagi zdravniških izvidov postavilo v vlogo izvedenca. Iz vsebine zapisa v izvidu z dne 10. 12. 2009 (priloga A6) je namreč vsakemu povprečnemu odraslemu nedvoumno, da so v njem zapisane bolečine tiste, ki jih je ob pregledu navedla tožnica in niso bile objektivno ugotovljene ob samem pregledu, in da ob pregledu ni bilo ugotovljenih znakov poškodb, ki bi te bolečine lahko povzročile. Torej za takšno ugotovitev ni bilo potrebno znanje izvedenca. Zdravniški izvid o pregledu tožnice dne 9. 2. 2010 (priloga A9) pa sicer res opisuje stanje tožnice dva meseca po zatrjevanem škodnem dogodku, vendar je tudi v njem nedvoumno zapisano, kar med drugim pravilno ugotovi tudi sodišče prve stopnje, da ni zunanje objektivno ugotovljenih znakov, ki bi potrjevali po tožnici zatrjevane zdravstvene težave. Tudi za takšno ugotovitev ni potrebno specialno znanje izvedenca. Pojasnjeno pomeni, da sodišču prve stopnje za v sodbi sprejeti zaključek v zvezi z zdravniškimi izvidi ni bilo potrebno postavljati izvedenca. Dodati je, da tožnici nihče ne oporeka, da bi lahko utrpela z njene strani zatrjevane poškodbe na enega od načinov, ki jih sama zatrjuje. Vendar je to glede na zaključek, da ni uspela dokazati zatrjevanega škodnega dogodka kot protipravnega ravnanja toženca, za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno.

Z dokaznim predlogom v pritožbi je tožnica skladno določbi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prekludirala, saj njeno pojasnilo v pritožbi ne potrjuje, da tega predloga brez svoje krivde ne bi mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če je namreč zmotno ocenila, da predlagani dokazi zadostujejo za potrditev zatrjevanega dejanskega stanja, je zmotnost takega predvidevanja riziko v njeno breme.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna določbi prvega odstavka 154. člena in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko stroški odgovora na pritožbo tožene stranke za ta postopek niso bili potrebni, saj v njem ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.