Jedro

Neizplačevanje (dela) plače oziroma neplačilo davkov in prispevkov iz delovnega razmerja je lahko sicer razlog za drugačne sankcije zoper toženo stranko (npr. izredna odpoved delavca po 111. členu ZDR-1, kazenski postopek ali pa za delovni in davčni inšpekcijski nadzor), ni pa to razlog, da bi lahko tožnica zakonito odklonila odrejeno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 11. 2016, s katero je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi s 1. 9. 2012, nezakonita in se razveljavi; (2) da je tožena stranka dolžna od 10. 12. 2016 dalje do odločitve sodišča prve stopnje tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za to obdobje prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače po pogodbi o zaposlitvi z dne v znesku 809,06 EUR bruto, v roku 15 dni pod izvršbo, ter (3) plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 14.563,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve v točki II izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih navedb, da je bilo dela preveč, da ga ni mogla kvalitetno opraviti ter da je imela zdravstvene težave. Delo bi sicer lahko opravila, vendar ne bi bilo dobro počiščeno. Ravno ta navedba, ki jo potrjuje tožena stranka, pa je takšne narave, da izključuje krivdni razlog kot razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni nepomembno, da je tožnica stara 58 let. Čeprav ji ni bila priznana invalidnost, to ne pomeni, da je sposobna opravljati takšen obseg dela, ki pa se še povečuje. Tožnica ni zavrnila dela, ampak je zgolj opozorila, da pri takšnem obsegu dela čiščenje ne bo dovolj kvalitetno opravljeno. Za krivdno odgovornost se zahteva naklepna kršitev pogodbe o zaposlitvi ali pa huda malomarnosti, česar pa tožnici ni mogoče očitati. Tožena stranka je od leta 2011 dalje delavkam vseskozi dodajala delo, najprej so k čiščenju osmih blokov postopoma dodali še šest blokov. Neresnične so trditve tožene stranke, da so za tožnico celo prilagodili obseg dela, saj tožena stranka za svoje trditve ni predložila pisnih dokazil. Opozarja, da bi morala tožena stranka tožnici izplačati odpravnino, če bi ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kar je potrdil direktor tožene stranke. V zvezi z možnostjo dokazovanja odpovednega razloga pritožba navaja, da se vse delavke, ki so še zaposlene pri toženi stranki, bojijo za svojo zaposlitev in nobena ni hotela pričati. Pritožba meni, da SMS z vsebino "da kakih vhodov, ni govora, še to je pretirano", ne predstavlja odklonitve dela, ne po jezikovni ne po logični razlagi, posebej ob dejstvu, da je tožnica čez kratek čas napisala toženi stranki, da naj prinese ključe in ponovno opozorila na prevelik obseg dela in da bo zaradi tega trpela kvaliteta dela. Pritožba nadalje navaja, da je potrebno celoten odnos med strankama postaviti v širši kontekst, ter upoštevati kakšne so dolžnosti tožnice, kakšni bi morali biti medsebojni odnosi in podobno. Poudarja, da je tožena stranka v obdobju treh let kršila določila ZDR-1 s tem, da za tožnico sploh ni plačevala prispevkov za socialno varnost, zaradi česar bi sodišče moralo celotno zadevo presojati v drugi luči. Sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin presoditi, ali je očitana kršitev res takšna, da je delodajalec upravičen podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in ali bi lahko za sankcioniranje ugotovljene kršitve uporabil milejši ukrep. Nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za predložitev plana dela in obsega dela za delavke tožene stranke za zadnjih 5 let, iz katerega bi bilo razvidno, da je obremenitev z leti naraščala.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožnici 21. 11. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga za delovno mesto "čistilka 1" (A1) na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi je tožena stranka tožnici očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker 25. 9. 2016 ni želela izpolniti svojih obveznosti. Tožnica je namreč tega dne odklonila podpis vročitve pisnega navodila, da od 26. 9. 2016 dalje do preklica delo trikrat tedensko opravlja na stanovanjskem objektu na naslovu A., in ni pristala na opravljanje naloženega dela z izgovorom, da tja ne bo šla delat, ker ima preveč dela.

7. Tožena stranka je tožnici predhodno, v začetku leta 2016 (pisno obvestilo nima datuma, iz vsebine pa izhaja, da je bilo podano zaradi ravnanja tožnice dne 28. 1. 2016), podala pisno opozorilo na spoštovanje delovnih obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Tožnici je bil 28. 1. 2016 vročen sklep o prerazporeditvi z opravljanjem dela na poslovnem objektu B. d. o. o., na naslovu C., s pričetkom dela 1. 2. 2016 do preklica, kot zamenjava zaposlene na bolniškem staležu, v obsegu 6 ur dnevno od 14. do 20. ure in v obsegu 2 uri kot kontrolor kakovosti čiščenja v prostorih delodajalca od 12. do 14. ure, tožnica pa je opravljanje tega dela zavrnila iz razloga, da je njen delovni čas dopoldne. Pisno opozorilo je zakonito in utemeljeno, saj je tožnici ta kršitev dokazana.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica dne 26. 9. 2016 ni zavrnila opravljanja dela, temveč da je le opozorila toženo stranko na prevelik obseg dela, zaradi katerega dela ne bo mogla kvalitetno opraviti. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke D.D. tožnici v ponedeljek, 26. 9. 2016 ob 10.39 uri poslal SMS sporočilo z vsebino: "Imam še ključe od ostalih vhodov, pokličite me.", na katerega je tožnica ob 11.18 uri odgovorila: "Kakih vhodov, ni govora, še to je pretirano". Zakoniti zastopnik tožene stranke je nato še istega dne prišel v prostore bloka, kjer je takrat tožnica opravljala delo, ji prinesel sklep o prerazporeditvi (B24), ki je določal, katere bloke mora še prevzeti ter ključe stanovanjskega objekta na naslovu A.. Sodišče prve stopnje je verjelo zakonitemu zastopniku tožene stranke, da je tožnica delo odklonila, saj mu je rekla, da "ne bo". Dokazno oceno je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpoved tožnice, ki ni zanikala, da ključev ni hotela vzeti ter to s svojim podpisom potrdila na sklepu. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnica tega dela ni opravila. Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da si je tožnica kasneje istega dne sicer premislila in D.D. ob 15.04 uri poslala SMS sporočilo, da ji lahko "jutri prinese ključe, pa se ne bo sekirala, kako bo počiščeno", vendar pa je D.D. do takrat že našel zamenjavo za tožnico, saj je bilo potrebno z delom na naslovu A. pričeti nemudoma. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica opravljanja dela na naslovu A. ni zavrnila, temveč da je le opozorila na prevelik obseg dela. Tožnica je sicer res opozarjala direktorja na prevelik obseg dela, ki ga delodajalec nalaga njej in njenim sodelavkam, vendar pa je v svojem SMS, ki mu ga je poslala ob 11.18 uri, zatem pa še ob poskusu vročitve ključev stanovanjskega objekta ter sklepa o prerazporeditvi (ki je po vsebini odredba tožene stranke o kraju opravljanja dela), jasno in nedvoumno izrazila svojo voljo, da dela na objektu A. ne bo opravljala. Pri tem ni odločilno, da je isti dan kasneje, ob 15.04 uri, poslala D.D. SMS sporočilo z vsebino, da naj ji pošlje ključe od objekta in da bo delo opravila, saj je moral direktor tožene stranke takrat že drugače organizirati delo. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da opozarjanje na velik obseg dela in nekvalitetno opravljeno delo izključuje krivdno ravnanje.

9. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica stara 58 let, da obsega dela ne zmore opravljati kljub temu, da ji invalidnost ni bila priznana, da niso resnične navedbe tožene stranke, da je obseg dela prilagodila njenemu zdravstvenemu stanju. V zvezi s tem so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega ni bila dolžna upoštevati. Glede na prepričljivo izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in njegove žene E.E. je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bil tožnici po njeni vrnitvi iz bolniškega staleža v septembru 2016 naložen manjši obseg dela od običajnega. Tožnica zmotno meni, da bi lahko tožena stranka to dejstvo dokazala le s pisnimi dokazili. V obravnavani zadevi ni bistveno stališče pritožbe, da je redna odpoved iz krivdnega razloga podana, ker bi ji morala tožena stranka v primeru nedoseganja pričakovanih rezultatov dela pogodbo o zaposlitvi odpovedati iz razloga nesposobnosti, česar pa ni hotela storiti, saj bi morala tožnici v tem primeru izplačati odpravnino. V okoliščinah konkretnega primerja je namreč tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved iz krivdnega razloga, ne pa iz razloga nesposobnosti, saj je podan odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, oziroma ker je očitana kršitev dokazana.

10. Nadalje je neutemeljena pritožba v kolikor se zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje zadevo presojati celostno, tudi ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka kar tri leta za delavce ni plačevala prispevkov za obvezna socialna zavarovanja. Tudi, če bi to dejstvo držalo, to ne bi predstavljalo utemeljenega razloga za odklonitev dela. Neizplačevanje (dela) plače oziroma neplačilo davkov in prispevkov iz delovnega razmerja je lahko sicer razlog za drugačne sankcije zoper toženo stranko (npr. izredna odpoved delavca po 111. členu ZDR-1, kazenski postopek ali pa za delovni in davčni inšpekcijski nadzor), ni pa to razlog, da bi lahko tožnica zakonito odklonila odrejeno delo.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnica izpostavlja vprašanje, na kakšen način bi sploh lahko dokazala, da ni kršila pogodbenih obveznosti, ter da so se vse delavke, ki so še zaposlene pri toženi stranki, bale za svojo zaposlitev in nobena ni želela pričati, pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka dokazala zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1. 12. Ker so bili podani zakonski razlogi za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožba ni utemeljena v delu, da bi morala tožena stranka uporabiti milejši ukrep. Glede na težo in naravo same kršitve, zlasti glede na to, da je bila tožnica predhodno že pisno opozorjena na kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, je tožena stranka utemeljeno uporabila strogo sankcijo - redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).