Jedro

Nekoristnost služnosti mora biti objektivna in popolna, zato je stvarna služnost lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav bi to pridobilo možnost drugačne povezave. Tak primer zagotovo predstavlja obravnavana zadeva, saj občinska pot, ki sploh ni urejena, vsekakor ne odvzema koristnosti obstoječe služnosti.

Po določbi 219. člena SPZ ima služnostni upravičenec pravico vzdrževati pot, pri čemer je v predmetni zadevi potrebno upoštevati, da v kolikor ne bi prišlo do večjega posega, tožnica služnosti sploh ne bi mogla uporabljati v obsegu, kot ji gre po podatkih iz zemljiške knjige. Če bi sodišče tožbenemu zahtevku toženke na opustitev posegov v njeno lastninsko pravico ugodilo, potem bi tožnici odvzelo vknjiženo služnostno pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da opusti vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili, ki poteka po severovzhodnem vogalu parcele 410/2 k.o. P. in je vknjižena v korist vsakokratnega lastnika parcele 406/6 in 406/7 k.o. P., ki je last tožeče stranke, še posebej pa je dolžna opustiti vsakršno oviranje hoje in vožnje z nalaganjem razbitega stekla, kamenja in drugih predmetov. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnica terjala, da toženka s trase služnostne poti odstrani razbito steklo in veliko kamenje, saj je bilo to do konca glavne obravnave že opravljeno. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka terjala ugotovitev, da je zgoraj opisana služnost prenehala oziroma je postala nepotrebna ter tako ne obstaja več, zato ji je tožnica dolžna izstaviti listino, ki je primerna za izbris služnostne pravice iz zemljiške knjige, v bodoče pa opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožene stranke. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožene stranke, da sta dolžni tožnica in D. B. opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico toženke na nepremičnini 410/2 k.o. P., še posebej pa vsakršno izkopavanje zemlje, odvoz zemlje in izvajanje nasutja gramoza oziroma vsakršno podobno poseganje in na tak ali podoben način vznemirjati tožnico v izvrševanju njene lastninske pravice na tej nepremičnini, dolžni pa sta tudi iz celotnega izkopanega severovzhodnega dela tožničinega zemljišča odpeljati pripeljani in nasuti sekanec, pripeljati nazaj zemljo kvalitetnega razreda kot je bila obstoječa, zasaditi travo in spraviti ter sanirati zemljišče v takšno stanje kot je bilo pred izvršitvijo motilnega ravnanja pod pretnjo sodnih penalov. Toženki je sodišče naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.829,59 EUR.

Pritožbo zoper ugodilni del sodbe vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sporno že samo združevanje zadev, poleg tega pa tudi sprememba tožbe tožeče stranke. V obravnavani zadevi nikakor ne gre le za popravo, temveč za spremembo identitete zahtevka, saj je sprva postavila motenjski zahtevek in šele nato prepoved poseganja v služnostno pravico. Služnostna pot tudi sicer ne obstaja, saj ima tožnica za dostop do svoje nepremičnine na voljo občinsko pot, poleg tega služnosti ni izvrševala v zatrjevanem obsegu. Stekla in kamenja na pot ni nasula toženka in je tak zaključek sodišča napačen. Pritožnica ne sprejema izvedeniškega mnenja A. J., da izvedba občinske poti ne bi bila mogoča, ne glede na to, da bi jo bilo potrebno urediti. Izvedenec se ni opredelil do fotografij, ki kažejo na popolnoma drugačno sliko terena, poleg tega so priče izpovedale, da se je nekoč vozilo po navedeni občinski poti. Ravno tako ne drži zaključek sodišča, da ne more ugotoviti, kdaj naj bi začel teči 3 letni rok za ugotavljanje prenehanja služnosti, saj je tožnica dokazala, da se je uporabi poti uprla in da pravni predniki tožnice poti vsaj 3 leta niso uporabljali. Napačna je tudi odločitev v zvezi s prepovedjo vznemirjanja zaradi prekopa toženkinega zemljišča. Pri odločanju o začasni odredbi je višje sodišče potrdilo, da gre za nesprejemljiv poseg. Pri tem še celo sodišče samo zaključuje, da gre za izkop v globini pol metra, kar je bila sicer naloga izvedenca, v širino pa je poseg presegel 3 metre, saj sodišče ugotavlja, da pot sedaj v nekaterih delih obsega kar 4 metre in pol, pri tem pa to za sodišče sploh ni pomembno. Izpodbija tudi stroškovni izrek, saj ta ni ustrezno obrazložen, sodišče pa je tožnici priznalo tudi zakonske zamudne obresti, četudi jih ni zahtevala. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnice in ugodi tožbenim zahtevkom toženke oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 300. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) se lahko več pravd s sklepom senata združi za skupno obravnavanje, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah izda sodišče skupno sodbo. Navedeni pogoji za združitev so v obravnavni pravdi izpolnjeni.

Presoja prvostopenjskega sodišče glede vprašanja spremembe tožbe je pravilna. Čeprav bi iz golega zahtevka tožbe res lahko izhajalo, da gre za motenje posesti služnosti, pa je iz navedb v tožbi povsem jasno, da gre za obravnavo služnostne pravice oziroma posega v samo pravico, kar izključuje motenjsko pravdo po 32. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Zato tudi ni mogoče govoriti o spremembi identitete zahtevka, pač pa le o popravi tožbe, tako da je sedaj zahtevek glede na podlago tožbe povsem določen in je tožba sklepčna.

Služnost hoje, živinogona in vožnje z vsemi vozili, ki poteka po severovzhodnem vogalu parcele 410/2 k.o. P. v korist vsakokratnega lastnika parcele 406/6 in 406/7 k.o. P. je vknjižena v zemljiško knjigo. Zato so vsakršna pritožbena izvajanja v smeri, da ta ne obstoji in da se ne izvaja v zatrjevanem obsegu nerelevantna. Pritožbeno sodišče se prav tako pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je na pot kamenje in steklo nasula toženka, saj to izhaja iz zaslišanj tako strank in prič.

Služnost lahko po določbi 220. člena SPZ preneha na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali na podlagi zakona. Toženka v predmetni pravdi svoj zahtevek gradi na slednjih dveh podlagah. Prenehanje na podlagi odločbe pomeni, da lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prvi odstavek 222. člena SPZ). Nekoristnost mora biti objektivna in popolna, zato je stvarna služnost lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav bi to pridobilo možnost drugačne povezave (Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 916). Tak primer zagotovo predstavlja obravnavana zadeva, saj občinska pot, ki sploh ni urejena, vsekakor ne odvzema koristnosti obstoječe služnosti. Pritožbene navedbe, ki napadajo izvedeniško mnenje, tako ne morejo vplivati na prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti in se pritožbeno sodišče do njih ne bo podrobneje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tudi sicer se okoliščine od ustanovitve služnosti v letu 1989 niso spremenile in torej ni izpolnjen niti drugi pogoj za prenehanje služnosti na podlagi odločbe. Na podlagi zakona pa stvarna služnost (med drugim) preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Toženka je res zatrjevala, da se je uporabi služnosti uprla, vendar pa ni dokazala, da tožnica ali njeni pravni predniki poti niso uporabljali več kot 3 leta. Iz izvedenih dokazov je mogoče sprejeti ravno nasprotni zaključek, kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa se temu pridružuje.

Res je sicer, da je pritožbeno sodišče pri odločanju o začasni odredbi stalo na stališču, da je tožnica opravila protipraven prekop služnostne poti, vendar pa je potrebno upoštevati, da je pritožbeno sodišče tedaj odločalo na podlagi verjetnosti terjatve. Nesporno med strankama je, da je do prekopa prišlo, pritožnica sama je trdila, da je bil prekop opravljen v globino pol metra. Vendar pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 219. člena SPZ, po katerem je ima služnostni upravičenec pravico vzdrževati pot, pri čemer je v predmetni zadevi potrebno upoštevati, da v kolikor ne bi prišlo do večjega posega, tožnica služnosti sploh ne bi mogla uporabljati v obsegu kot ji gre po podatkih iz zemljiške knjige, to je za vožnjo z vsemi vozili, saj je to lahko uporabljala v suhem vremenu. Če bi sodišče tožbenemu zahtevku toženke ugodilo, potem bi tožnici odvzelo vknjiženo služnostno pravico, škoda, ki je bila s tem povzročena lahko podlaga drugemu tožbenemu zahtevku. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje res zaključilo, da je pot na nekaterim mestih široka tudi 4 metre in pol, vendar pa to ne velja tudi za del poti, ki poteka čez zemljišče toženke, saj je tam ostala v obsegu 3 metrov.

Neutemeljeno toženka napada tudi izrek o stroških. Ti so povsem natančno in jasno odmerjeni, sodišče pa je glede na tožbeni zahtevek tožeče stranke priznalo tudi zakonske zamudne obresti.

Ker pritožba ni utemeljena, mora tožnica po prvem odstavku 154. členu ZPP nositi svoje stroške, tožnica pa stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).