Jedro

Cena, določena s klavzulo »ključ v roke«, lahko obsega le vrednost tistih vrst del, ki so s pogodbo dogovorjena, in sicer ne glede na dejansko količino potrebnih del. Ne obsega pa takšna cena drugih vrst del, ki s pogodbo niso bila dogovorjena, čeprav so ta druga dela potrebna za uporabo celotnega objekta, na katerem se opravljajo pogodbena dela.

Glede na to, da gre za pravdni postopek, ki teče po potrditvi prisilne poravnave proti dolžniku zaradi izplačila terjatve upnika, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 64. člena ZPPSL najprej ugotavljalo obstoj sporne terjatve. Pojem ugotovljene terjatve opredeljuje določba 1. odstavka 62. člena ZPPSL, ki pravi, da so z ugotovljeno terjatvijo mišljeni glavni dolg in obresti, ki so dospele do začetka postopka prisilne poravnave, če temelji terjatev na izvršljivi odločbi, pa tudi stroški pravdnega in izvršilnega postopka.

K ugotovljeni terjatvi v smislu določbe 1. odstavka 62. člena ZPPSL se ne prištevajo stroški izvršilnega in pravdnega postopka, nastali v predmetnem postopku, saj ti stroški (še) ne temeljijo na izvršljivi odločbi, kakor to zahteva določba 1. odstavka 62. člena ZPPSL.

Obrazložitev

I. 1. Pritožba tožene stranke proti 1. točki sklepa se zavrne in se v delu, s katerim je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 426/95 z dne 29. 5. 1995, potrdi izpodbijana 1. točka sklepa sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke proti 2. točki sklepa se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi razveljavi.

II.

1. Pritožbam obeh pravdnih strank zoper 1. in 3. točko sodbe se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v teh točkah spremeni tako, da se pravilno glasi: »1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 6.388.758,60 SIT (26.659,82 EUR).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 5.332,00 EUR (prej 1.277.758,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini temeljne obrestne mere od 15. 3. 2000 do plačila.

3. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna v 15-ih dneh plačati 3.685,96 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.« V preostalem nespremenjenem delu se pritožbi zoper 1. točko sodbe zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka sodbe sodišča prve stopnje.

2. Pritožba tožene stranke zoper 2. točko sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je uvodoma sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 426/95 z dne 29. 5. 1995, razveljavi v 1. točki v celoti, v 3. točki pa ostane v veljavi (1. točka sklepa) in da se umik tožbe za znesek 540.784,00 SIT vzame na znanje in se v tem delu pravdni postopek konča (2. točka sklepa). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 2.547,77 EUR (prej 610.548,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 1. 1994 do 31. 12. 2006 od zneska 971.548,00 SIT in od zneska 4.054,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 540.784,10 SIT od 5. 10. 1995 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.265,65 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, pri čemer obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico (1. točka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji pobotna terjatev tožene stranke napram tožeči stranki (2. točka sodbe). Končno je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 5.847,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka sodbe).

Odločbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper 2. točko sklepa in 1. točko sodbe in uveljavlja vse dovoljene razloge, navedene v 1. odstavku 338. členu ZPP. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani njeni pritožbi ugodi in v zadevi samo odloči tako, da 2. točko izpodbijanega sklepa razveljavi, 1. točko sodbe pa spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo znesek 6.310,85 EUR (prej 1.512.332,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 971.548,00 SIT (sedaj 4.054,20 EUR) od 3. 1. 1994 do 1. 1. 2002 in od zneska 540.784,10 SIT (sedaj 2.265,65 EUR) od 5. 10. 1995 do 1. 1. 2002, vse pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 12/2000 z dne 14. 3. 2000, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. točko sklepa v delu, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. Ig 426/95 z dne 29. 5. 1995, v veljavi v 3. točki, in zoper sodbo v celoti, uveljavlja pa pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 339. člena ZPP, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 340. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava v smislu 341. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožeče stranke vročena toženi stranki, pritožba tožene stranke pa tožeči stranki. Nobena od strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke S pritožbo tožena stranka smiselno napada odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti pobotnega ugovora, o katerem je sodišče odločilo v 2. točki sodbe. Tožena stranka namreč izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kot izvajalec po pogodbi ni bila dolžna opremiti mostičkov z nedrsečo talno oblogo in ograjo ter izdelati lopute na lanterni. S tem v zvezi vztraja, da bi tožeča stranka kot izvajalec morala vedeti, da je treba na mostičkih narediti ograje in protidrsne obloge, četudi v razpoložljivi dokumentaciji ni bilo detajlnih projektov za ograje mostičkov, nedrseče obloge mostičkov in loputo lanterne. Pri tem poudarja, da izvajalec pri izvedbi prevzetega dela ni vezan le na tehnično oziroma projektno dokumentacijo, temveč ga vežejo tudi veljavni predpisi, standardi in običaji stroke. Tožena stranka še opozarja, da je bistvena vsebina klavzule »ključ v roke« samostojna zaveza izvajalca, da bo izvedel vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo objekta, in da pri tem ni pomembno, ali taka dela sodijo v proizvodni program izvajalca. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka zgolj ponavlja trditve, ki jih je postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje in na katere je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da lahko cena, določena s klavzulo »ključ v roke«, obsega le vrednost tistih vrst del, ki so s pogodbo dogovorjena, in sicer ne glede na dejansko količino potrebnih del. Ne obsega pa takšna cena drugih vrst del, ki s pogodbo niso bila dogovorjena, čeprav so ta druga dela potrebna za uporabo celotnega objekta, na katerem se opravljajo pogodbena dela. V konkretnem primeru se je tožeča stranka kot izvajalec s pogodbo zavezala dobaviti in montirati lesene lepljene konstrukcije, pri tem pa opraviti pogodbena dela na podlagi priloženega popisa. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da so bile ograje mostičkov narejene iz nerjavečega železa in da tudi nedrseče obloge niso bile lesene, kar pomeni, da dobava in montaža ograj mostičkov in nedrsečih oblog ni mogla biti predmet pogodbe med pravdnima strankama že zato, ker se je tožeča stranka zavezala dobaviti in montirati zgolj lesene lepljene konstrukcije. V zvezi z lanterno pa je izvedenka C. pojasnila, da je iz pogodbenega predračuna razvidno, da je tožeča stranka prevzela dobavo in montažo prezračevalnih rešetk iz ravnih lamelno lepljenih elementov, kar pomeni, da v pogodbeno dogovorjenem obsegu del ni bila zajeta loputa lanterne. Po presoji pritožbenega sodišča je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sporna dela niso bila zajeta s pogodbo med pravdnima strankama in da jih zato tožeča stranka ni bila dolžna opraviti. Posledično je bilo treba pritožbo tožene stranke zoper 2. točko sodbe zavrniti in v tem temu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožeča stranka zahtevala plačilo terjatve pod pogoji prisilne poravnave, bo pritožbeno sodišče obravnavalo v nadaljevanju. Smiselno je najprej ugotoviti višino terjatve tožeče stranke in šele nato obravnavati ta pritožbeni očitek.

O pritožbi tožeče stranke Tožeča stranka uvodoma napada odločitev sodišča prve stopnje iz 2. točke sklepa, da se umik tožbe za znesek 540.784,00 SIT vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi. Navaja, da tožbenega zahtevka za navedeni znesek, kolikor znašajo obračunane zamudne obresti od plačanega zneska 768.876,00 SIT in kakor so specificirane v njeni pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2003, ni nikoli umaknila. Pritožbeno sodišče se s to pritožbeno navedbo strinja in povsem pritrjuje pojasnilu v pritožbi, da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi plačila 2.037.424,00 SIT s pripadki, s pripravljalno vlogo z dne 5. 10. 1995 pa je zaradi delnega plačila tožene stranke tožbo umaknila za znesek 768.876,00 SIT iz naslova vtoževane glavnice in z isto vlogo modificirala svoj tožbeni zahtevek tako, da je poleg zmanjšane glavnice v znesku 1.268.548,00 SIT s pripadki zahtevala še plačilo 540.784,00 SIT s pripadki, kar predstavlja znesek zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vtoževanega računa do dne posameznega delnega plačila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 4. točki sodbe, ki nosi opr. št. I Pg 986/96, že odločilo o umiku tožbe za znesek 768.876,00 SIT, saj je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 1.809.332,10 SIT s pripadki (= 2.037.424,00 SIT – 768.876,00 SIT + 540.784,00 SIT). Ker je bilo torej o umiku tožbe za znesek 768.876,00 SIT že v celoti pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje pa za ustavitev postopka zaradi umika tožbe za nadaljnjih 540.784,00 SIT ni imelo podlage, je podana kršitev 3. odstavka 188. člena ZPP. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano 2. točko sklepa razveljaviti.

Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da je zaradi napačne odločitve o umiku dela tožbe napačna tudi odločitev iz 1. točke sodbe, kjer je sodišče prve stopnje odločalo o višini glavnice. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločanju povsem prezrlo njeno pripravljalno vlogo z dne 28. 5. 2007, s katero je zadnjič povsem jasno in določno opredelila svoj tožbeni zahtevek. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve vzelo tožbeni zahtevek, kakor ga je tožeča stranka opredelila v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2003 in s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 1.151.332,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 971.548,00 SIT od 3. 1. 1994 do plačila in od 540.784,10 SIT od 5. 10. 1995 do plačila. Sodišče je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je lahko odločalo le o tožbenem zahtevku, kakor ga je tožeča stranka oblikovala v tej pripravljalni vlogi, saj tožeča stranka po prejemu popravnega sklepa Višjega sodišča z dne 8. 6. 2007 ni ustrezno popravila svojega zahtevka. S tem pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz spisa namreč izhaja, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 28. 5. 2007 svoj tožbeni zahtevek oblikovala tako, kakor bi se tožbeni zahtevek pravilno glasil po izdaji popravnega sklepa Višjega sodišča z dne 8. 6. 2007. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka po prejemu popravnega sklepa ponovno spreminjati svoj tožbeni zahtevek, pri čemer sodišče ni niti z besedo pojasnilo, zakaj ni upoštevalo spremembe tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2007. Po presoji pritožbenega sodišča je treba v konkretnem primeru kot podlago sodbe vzeti tožbeni zahtevek, kakor ga je tožeča stranka oblikovala v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2007 in s katerim je zahtevala plačilo glavnice v višini 1.512.332,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 971.548,00 SIT od 3. 1. 1994 do plačila in od 540.784,10 SIT od 5. 10. 1995 do plačila, vse pod pogoji prisilne poravnave, potrjene s sklepom, opr. št. St 12/2000. Na dejstvo, da je tožeča stranka zahtevala plačilo svoje terjatve pod pogoji potrjene prisilne poravnave, je v svoji pritožbi opozorila tudi tožena stranka, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu njena pritožba zoper 1. točko sodbe utemeljena.

Ugotovitev terjatve Glede na to, da gre za pravdni postopek, ki teče po potrditvi prisilne poravnave proti dolžniku (v konkretnem primeru se je postopek prisilne poravnave vodil nad dolžnikom G., d.d., J., torej pravnim prednikom tožene stranke, ki sedaj nastopa kot dolžnik) zaradi izplačila terjatve upnika, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 64. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) najprej ugotavljalo obstoj sporne terjatve. Pojem ugotovljene terjatve opredeljuje določba 1. odstavka 62. člena ZPPSL, ki pravi, da so z ugotovljeno terjatvijo mišljeni glavni dolg in obresti, ki so dospele do začetka postopka prisilne poravnave, če temelji terjatev na izvršljivi odločbi, pa tudi stroški pravdnega in izvršilnega postopka.

Ker tožena stranka tudi v pritožbenem postopku ni uspela s pobotnim ugovorom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen. Tako pritožbeno sodišče zaključuje, da obstoja terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 1.512.332,10 SIT oziroma 6.310,85 EUR. Ta del ugotovljene terjatve pomeni glavni dolg v smislu določbe 3. odstavka 62. člena ZPPSL.

V skladu z določbo 1. odstavka 277. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa je tožeča stranka upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. Glede na določbo 1. odstavka 62. člena ZPPSL se pri ugotavljanju terjatve upoštevajo zgolj obresti, ki so dospele v plačilo do začetka postopka prisilne poravnave, v konkretnem primeru torej do 14. 3. 2000 (glej sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. 12/2000 v prilogi C1). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da obstoji tudi terjatev tožeče stranke proti toženi stranki iz naslova zakonskih zamudnih obresti, in sicer v višini 3.933.992,17 SIT, kolikor znašajo zamudne obresti od zneska 971.548,00 SIT od 3. 1. 1994 do 14. 3. 2000 (glej izračun v prilogi 1), in v višini 942.468,71 SIT, kolikor znašajo zamudne obresti od zneska 540.784,10 SIT od 5. 10. 1995 do 14. 3. 2000 (glej izračun v prilogi 2).

Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da se k ugotovljeni terjatvi v obravnavani zadevi ne prištevajo stroški izvršilnega in pravdnega postopka, nastali v predmetnem postopku, saj ti stroški (še) ne temeljijo na izvršljivi odločbi, kakor to zahteva določba 1. odstavka 62. člena ZPPSL.

Seštevek zgoraj navedenih terjatev tožeče stranke tako pokaže, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev v višini 6.388.792,98 SIT oziroma 26.659,96 EUR.

Višina dolga tožene stranke Iz določbe 3. odstavka 64. člena ZPPSL izhaja, da sme sodišče v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave, dolžniku naložiti plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 12/2000 z dne 18. 9. 2000, izhaja, da je bila terjatev tožeče stranke opredeljena kot terjatev prvega razreda in da se je dolžnik upnikom teh terjatev zavezal plačati 20 % ugotovljene terjatve, in sicer v roku enega leta po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave z obračunanimi obrestmi po temeljni obrestni meri do dneva plačila. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.277.758,60 SIT oziroma 5.332,00 EUR. Tožena stranka pa dolguje tožeči stranki tudi zamudne obresti v višini temeljne obrestne mere, ki tečejo od 15. 3. 2000 do plačila. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da zamudne obresti, obračunane po temeljni obrestni meri, do 22. 5. 2007, ko je vstopila v veljavo novela Obligacijskega zakonika (OZ), še niso dosegle višine glavnice, zato je odločilo, da tečejo do plačila.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na obstoj terjatve tožeče stranke, ni utemeljena tudi pritožba tožene stranke zoper 1. točko sklepa v delu, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi v 3. točki izreka. Ker je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo 1. točko sklepa sodišča prve stopnje.

Odločitev o pravdnih stroških V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je s tožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroške pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo, upoštevajoč vrednost spornega predmeta, Odvetniško tarifo in vrednost odvetniške točke v posamezni fazi postopka.

Tako je pritožbeno sodišče tožeči stranki za prvi postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo 500 ODT za pripravljalno vlogo z dne 6. 10. 1995, 375 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 5. 4. 1996, 375 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 1. 2000, 375 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 2. 2000, 250 odvetniških točk za zastopanje na naroku 6. 3. 2000 in 10 odvetniških točk za obvestilo stranki. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke (66,50 SIT oziroma 87,40 SIT), je tako pritožbeno sodišče tožeči stranki iz naslova stroškov odvetniških storitev priznalo 146.461,50 SIT, kar skupaj z DDV predstavlja znesek 174.289,19 SIT. Priznalo ji je tudi plačilo sodnih taks v višini 51.999,04 SIT in 2 % materialne stroške v višini 3.485,80 SIT, skupaj torej 229.774,03 SIT oziroma 958,83 EUR.

Iz naslova stroškov pritožbenega postopka zoper sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. I Pg 968/96 je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 625 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z 19 % DDV predstavlja znesek 65.003,70 SIT, in 8.550 SIT za stroške sodnih taks za odgovor na pritožbo, skupaj torej 73.553,70 SIT oziroma 306,93 EUR.

Pri odmeri stroškov ponovljenega postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 1.512.332,10 SIT. Tožeči stranki pa je priznalo 200 odvetniških točk za zastopanje na naroku 5. 2. 2003, 50 odvetniških točk iz naslova urnine, 200 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 4. 2. 2003, 200 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 3. 2003, 200 odvetniških točk za zastopanje na naroku 19. 3. 2003, 200 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 25. 2. 2005, 200 odvetniških točk za zastopanje na naroku 23. 3. 2005, 200 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2007, 200 odvetniških točk za zastopanje na naroku 5. 6. 2007, 200 odvetniških točk zastopanje na naroku 2. 10. 2008, 20 odvetniških točk za dopis z dne 26. 4. 2005, 20 odvetniških točk za dopis z dne 6. 11. 2006 in 20 odvetniških točk za dopis z dne 20. 12. 2006. Skupno je tako tožeči stranki priznalo 1.910 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 876,69 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo še 160.000,00 SIT (667,67 EUR) iz naslova stroškov za izvedenca, 6.080,00 SIT (25,37 EUR) iz naslova takse za izpisek in 850,20 EUR iz naslova plačila sodne takse, skupno torej 1.569,73 EUR.

Seštevek vseh pravdnih stroškov tožeče stranke znaša 3.685,96 EUR. Ta znesek mora tožena stranka v roku 15-ih dni od prejema sodne odločbe plačati toženi stranki, v primeru zamude s plačilom pa ji dolguje še zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (Načelno pravno mnenje VS RS, Pravna mnenja I/2006, str. 7).

Glede na delni uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče uporabilo pooblastilo iz 2. odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.