Up-8/97

18. 2. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi J. K. iz L., ki ga zastopajo dr. P. Č., R. Č. in A. Č., odvetniki v G. na seji dne 18. februarja 1999

o d l o č i l o:

1.Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips-3/96 z dne 8. 10. 1996, odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št.Psp 290/94 z dne 10. 7. 1995 in odločba Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji št. Sp 222/92 z dne 18. 3. 1994 se razveljavijo.

2.Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova revizija zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp 290/94 z dne 10. 7. 1995 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji št. Sp-222/92 z dne 18. 3. 1994. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14., 18., 22., 33., 50. in 51. člena Ustave. Navaja, da je celo življenje plačeval prispevke za pokojninsko zavarovanje kot pripadnik bivše skupne Jugoslovanske armade. Pravica do pokojnine je pravica, ki izhaja iz dela ter mu je ni mogoče niti odvzeti niti podeliti. Njemu pa naj bi bila pravica do pokojnine odvzeta zgolj zato, ker je ob nepravem času služboval v nekdanji skupni armadi. Poleg tega še navaja, da ima stalno prebivališče v Sloveniji že od leta 1960 dalje in ga nikoli ni želel spreminjati. V postopku za priznanje državljanstva je prvo negativno odločbo Ministrstva za notranje zadeve razveljavilo Vrhovno sodišče, zoper ponovno zavrnitev pa se je pravočasno pritožil. Meni tudi, da vse druge pogoje za priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine izpolnjuje.

2.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 27. 1. 1999 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B.

3.Prvo sporno vprašanje v tej zadevi je izpolnjevanje pogojev po drugi alinei prvega odstavka 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: Odlok). Po tej določbi se za upravičence do akontacije vojaške pokojnine štejejo tudi osebe, "ki so bile po 18. 7. 1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18. 10. 1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev". Gre torej za tri kumulativno predpisane pogoje: izpolnitev pogojev za pokojnino do 18. 10. 1991, vložitev zahtevka za upokojitev do 18. 10. 1991 in določen status po 18. 7.1991.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-89/93 z dne 20. 1. 1994 (OdlUS III, 7) že sprejelo stališče, da 2. člen Odloka predstavlja posebno ugodnost za določene vojaške osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25. 6. 1991, oziroma so bile na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma so prestopile k Teritorialni obrambi do določenega roka. V odločbi št. Up-89/94 z dne 12. 3. 1998 je med drugim presodilo, da je treba ugodnosti, ki jih daje Odlok, razlagati široko in v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), tako da veljajo enako za vse posameznike, katerih dejanski in pravni položaj je enak ali primerljiv. To toliko bolj, ker gre v primeru pokojnine za zagotavljanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

5.Po Odloku so bili na razpolago nedvomno tisti pripadniki oboroženih sil, ki jim je bil o tem izdan ustrezen akt. Vendar pa je stališče sodišč, ki so (tudi glede na takratne razmere v vojski) dopuščala dokazovanje stanja razpolage tudi z drugimi dokazi, ne samo z listinami, skladno z 22. členom Ustave (o tem glej npr. odločbo in sklep Ustavnega sodišča št. U-I-20/92 z dne 12. 11. 1992; OdlUS I, 85). Na tak način je bilo predvsem mogoče dokazati status razpolage po 293. členu ZSOS - "čakanje" na postavitev na drugo formacijsko mesto oziroma dolžnost.

6.V skladu s stališčem Ustavnega sodišča v že navedeni zadevi št. Up-89/94 pa je treba enako kot tiste nekdanje pripadnike JLA, ki so bili na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, obravnavati tudi tiste, ki "so se dali na razpolago" z vložitvijo zahteve za upokojitev. Pritožnik je v letu 1991 izpolnil pogoje za polno starostno upokojitev in bi se torej v normalnih razmerah upokojil z 31. 12. tega leta. Dne 14. 6. 1991 je bil tako izdan tudi ukaz o prenehanju aktivne vojaške službe z 31. 12. 1991. Na prošnjo pritožnika z dne 10. 7. 1991 je bil datum upokojitve (in datum prenehanja aktivne vojaške službe) spremenjen na 31. 10. 1991 oziroma 1. 11. 1991. Tudi sodišča niso štela kot opravljanje aktivne vojaške službe, če je prizadeta oseba hodila v vojašnico v pravno relevantnem obdobju le še zaradi nalog v zvezi z razdolževanjem, zaradi urejanja zadev okrog upokojitve ali zaradi opravljanja dela, določenega s strani nadrejenega starešine (drugi odstavek 293. člena ZSOS). Glede na tako stališče bi bilo po presoji Ustavnega sodišča treba tudi pritožnika obravnavati kot osebo, ki je bila "na razpolagi". Iz dejanskih ugotovitev v sodnem postopku ne izhaja, da bi pritožnik po 10. 7. 1991 delal kaj drugega kot urejal zadeve okrog upokojitve oziroma delal tisto, kar mu je bilo v tem času ukazano s strani nadrejenih. Del relevantnega obdobja naj bi bil tudi na rednem letnem dopustu. Na podlagi obširnega dokaznega postopka so sodišča tudi presodila, da pritožniku ni mogoče očitati sodelovanja v agresiji na Republiko Slovenijo - kar je bil razlog, zaradi katerega je bila njegova zahteva za akontacijo zavrnjena z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

7.Ker je na podlagi te odločbe potrebno šteti, da je bil pritožnik od 19. 7. 1991 na razpolago, Ustavno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni vsi trije pogoji, predpisani v drugi alinei prvega odstavka 2. člena Odloka. Vendar pa ostaja še drug razlog za zavrnitev akontacije. Sodišča so štela, da pritožnik ne izpolnjuje že pogoja iz 1. člena Odloka, saj ni niti državljan Republike Slovenije niti nima stalnega prebivališča v Sloveniji. Tu pa že iz odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp-290/94 z dne 10. 7. 1995 izhaja, da bi pritožniku šla akontacija vsaj do 16. 4. 1993, če bi izpolnjeval pogoje po 2. členu Odloka. In ker je Ustavno sodišče enako kot v drugih podobnih primerih odločilo, da jih izpolnjuje, bi mu vsaj do takrat akontacija pokojnine nedvomno šla.

8.Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je bila pritožniku z izpodbijanimi odločbami kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je v izreku navedene posamične akte razveljavilo (1. točka izreka). Ni pa v tem primeru mogoče odločiti o sami pravici do akontacije. Dokončna odločba MNZ o zavrnitvi državljanstva z dne 21. 1. 1993 je bila namreč že pred pravnomočno odločitvijo o akontaciji pokojnine odpravljena (sodba Vrhovnega sodišča št. U-325/93 z dne 14. 9. 1994). Torej bi šla pritožniku akontacija vsaj do ponovne zavrnitve prošnje, če pa bo v upravnem sporu uspel tudi drugič, pa še naprej. Ker je v tem primeru potrebno ugotavljanje dejanskega stanja in Ustavno sodišče ne more odločiti na podlagi podatkov v spisu, je izpodbijano sodbo in odločbi mogoče le razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje pristojnemu sodišču.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :Franc Testen