Jedro

V pogojni obsodbi zaradi kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 106. člena KZS je bila kazen zapora 2 mesecev nadomeščena z denarno kaznijo 30.000 tolarjev.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obd. L.Ž. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da se obdolženki po I. odst. 106. čl. KZ RS v izrečeni pogojni obsodbi namesto kazni zapora določi denarna kazen v znesku 30.000,00 /tridesettisoč/ tolarjev; ___________________________________ - v odločbi o stroških kazenskega postopka pa tako, da se obdolženki odmerjena povprečnina zniža na 4.000,00 /štiritisoč/ tolarjev.

V primeru preklica pogojne obsodbe bo morala obdolženka plačati denarno kazen v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe o preklicu.

Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati pa se bo izvršila tako, da se bo za vsakih začetih in neplačanih 3.000 tolarjev določil en dan zapora.

Sicer se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obd. L.Ž. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen 2 meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Razen tega je bilo odločeno, da mora plačati stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke zasebnega tožilca in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca zasebnega tožilca ter povprečnino v znesku 8.000,00 tolarjev. Obenem pa je bil obd. D.T. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodb po II. odst. 54. čl. KZ RS.

Izrečena mu je bila prav tako pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 4 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločeno pa je bilo tudi, da mora plačati stroške kazenskega postopka in sicer "v sorazmernem delu glede na združitev postopka, pri čemer sodišče določi povprečnino v višini 4.000 tolarjev".

Proti takšni sodbi sta se pravočasno pritožila le zagovornika obd. L.Ž. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa ni nobenih pomislekov v ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča, da je obdolženka takrat med medsebojnim prepirom razžalila zasebnega tožilca oz. soobdolženca. Iz konteksta prvostopne sodbe namreč izhaja, da je sodišče svojo dokazno oceno o obstoju kaznivega dejanja na strani obdolženke in krivdi zanj oprlo na izpovedbi prič M.G., soseda, ki je slišal prepir in pa predvsem na izpovedbo obdolženkinega moža, ki je po oceni prvostopnega sodišča prepričljivo in izrecno navajal, da besede kurbir ni slišal, ni pa izključil možnosti, da je obdolženka rekla svojemu očetu, da je ničvreden. To pa je tudi dovolj jasno in razumljivo obrazloženo na strani 4 izpodbijane sodbe na list. št. 32 kazenskega spisa, v prvem odstavku. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da v izpodbijani sodbi ni zaslediti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere izrecno nakazuje pritožba, pa tudi dejansko stanje je dovolj razčiščeno in zanesljivo ugotovljeno. Na isti strani sodbe pa je tudi pojasnjeno, da je uporaba takšne besede žaljiva vrednostna ocena, zato je tudi kazenski zakon pravilno uporabljen. Tako pritožba zoper ta del izpodbijane sodbe ni mogla uspeti.

Ima pa pritožba prav, da je kazenska sankcija izrečena obdolženki na prvi stopnji, previsoka in prestroga in tudi nikakor ni prilagojena kazenski sankciji, izrečeni obdolžencu za hujše vrste kaznivo dejanje. Zato je bilo potrebno obdolženki, glede na dejstvo, da doslej še ni bila kaznovana, v okviru pogojne obsodbe določiti blažjo vrsto kazni, to je denarno kazen v znesku 30.000 tolarjev, ki je primerna tudi njenim premoženjskim razmeram. V zvezi s tem pa je bilo potrebno določiti tudi rok plačila denarne kazni, in sicer dva meseca, v kolikor bi v bodoče prišlo do eventuelnega preklica pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da je pri obdolženki tudi z izrekom takšne, blažje kazenske sankcije, povsem opravičeno pričakovati, da bo namen izrekanja kazenskih sankcij dosežen in da obdolženka v bodoče takšnih ali podobnih kaznivih dejanj ne bo več izvrševala.

Prav tako pa je utemeljena pritožba glede stroškov kazenskega postopka. Izrek enkrat večje povprečnine obdolženki za blažje kaznivo dejanje ni na mestu, posebno še, ker se tudi ugotovljeni osebni dohodki obeh obdolžencev ne razlikujejo v takšni meri, da bi bilo upravičeno, da se obdolženki izreče še enkrat višja povprečnina, pa tudi trajanje kazenskega postopka ni bilo očitno občutno podaljšano zaradi dokazovanja kaznivega dejanja razžalitve. Zato je pritožbeno sodišče izrečeno povprečnino v znesku 8.000 tolarjev znižalo na 4.000 tolarjev.

Ker je bila pritožba zagovornikov glede na povedano delno uspešna, obdolženki ni potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.