Jedro

Tožnik zahtevek za povrnitev premoženjske škode uveljavlja zaradi nezmožnosti opravljanja svojega poklica v obsegu, ki ga je tožnik pred nesrečo opravljal kot poklicni fotograf. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev premoženjske škode in določitev rente je po svoji vsebini drugačen kot v primeru opravljanja poklica v okviru delovnega razmerja (na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi). Ker je tožnik svoje storitve samostojno ponujal na trgu, je za določitev bodočih zaslužkov potrebno upoštevati tudi specifiko in tveganja, ki so prisotna pri samostojnem opravljanju podjema. V tej zvezi so ključni trije sklopi dejanskih okoliščin in sicer preteklo poslovanje subjekta, utemeljenost pričakovanega bodočega poslovanja, učinek posledic škodnega dogodka.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep o stroških postopka z dne 25. 5. 2012 se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.V konkretni odškodninski pravdi je bilo doslej pravnomočno odločeno o temelju tožbenega zahtevka ter o utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo nepremoženjske škode.

2.Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode zaradi izgubljenega dohodka v skupni višini 65.411,46 EUR s pripadki (1. točka izreka) in plačilu mesečne rente v znesku 766,20 EUR od 1. 1. 2012 dalje, vse s pripadki (3. točka), v presežku je tožbeni zahtevek na plačilo rente (4. točka) zavrnilo. O stroških postopka je odločilo s posebnim sklepom.

3.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

4.Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je pri določanju višine rente spregledalo, da je pri izračunu odškodnine za izgubljeni dobiček za preteklo obdobje upoštevalo neto znesek, medtem ko je rento prisodilo v bruto znesku.

5.Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse tri razloge 338. člena ZPP. V obrazložitvi posebej izpostavlja, da je odločitev o vprašanju, koliko je tožnik zaslužil pred poškodbo, vprašanje, o katerem bi moralo odločiti sodišče prve stopnje. Ker ne gre za strokovno vprašanje, odgovora na to vprašanje ne bi smelo prepustiti izvedenki. Temeljni problem ostaja vprašanje, koliko je tožnik zaslužil pred poškodbo, saj je tožeča stranka za svojo trditev o tožnikovih zaslužkih pred poškodbo predložila dokaze le za čas od 1. 1. 2001 do 15. 7. 2001, čeprav je tožnik nakazila za opravljeno delo prejemal še več kot leto dni potem, ko zaradi poškodbe ni mogel več delati (vse do septembra 2002).

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na način ugotavljanja tožnikovega zaslužka v času pred poškodbo. Po pregledu listinske dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom o določitvi izvedenke z dne 28. 1. 2008 ravnalo v nasprotju z določilom 243. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je izvedenki postavilo vprašanje, ki se ni nanašalo na ugotovitev strokovnega dejstva, ampak je od izvedenke zahtevalo opredelitev in oblikovanje zaključka glede pravnih standardov. Posledično sodišče prve stopnje izvedenki ni posredovalo navodil, oziroma se ni opredelilo do vprašanja, katera so tista odločilna dejstva, ki so bistvena za napolnitev pravnih standardov v zvezi z ugotavljanjem premoženjske škode.

8.Škoda zaradi izgube zaslužka pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka, pri čemer je sodišče tisto, ki mora napolniti pravni standard „normalnega teka stvari“ v zvezi s to vrsto škode – torej verjetnost, da bi tožnik, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek (Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba in sklep opr. št. II Ips 100/2001 z dne 24. 5. 2012). Pravni standard „normalnega teka stvari“ je potrebno konkretizirati glede na okoliščine konkretnega primera, skladno s pravili postopka o dokaznem bremenu pravdnih strank.

9.V konkretnem primeru je bilo med pravdnima strankama ves čas sporno, koliko je znašal zaslužek tožnika pred nesrečo in posledično, kolikšen bi bil zaslužek tožnika, če do nesreče ne bi prišlo.

10.Tožeča stranka zahtevek za povrnitev premoženjske škode uveljavlja zaradi nezmožnosti opravljanja svojega poklica v obsegu, ki ga je tožnik pred nesrečo opravljal kot poklicni fotograf. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev premoženjske škode in določitev rente je po svoji vsebini drugačen kot v primeru opravljanja poklica v okviru delovnega razmerja (na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi). Ker je tožnik svoje storitve samostojno ponujal na trgu, je za določitev bodočih zaslužkov potrebno upoštevati tudi specifiko in tveganja, ki so prisotna pri samostojnem opravljanju podjema. Z zakonom (tretji odstavek 189. člena ZOR) je določen pravni standard predvidljivosti, pri čemer pa je vsakokratno razpravno sodišče tisto, ki mora najprej ustrezno opredeliti znake konkretnega dejanskega stanu, nato pa v dokaznem postopku preveriti njihov obstoj. V tej zvezi so ključni trije sklopi dejanskih okoliščin in sicer: Preteklo poslovanje subjekta. V primerih, ko oškodovanec zatrjuje nadaljevanje svoje utečene poslovne dejavnosti, je za utemeljenost zahtevka za povračilo izgubljenega dobička potrebno navesti in (vsaj s stopnjo verjetnosti, ki presega 50%) dokazati, kakšen obseg poslovanja je imel pred škodnim dogodkom, kakšen je bil njegov (skupni) dohodek in kolikšen je bil njegov dobiček. V takšni situaciji namreč o normalnem poteku poslovanja v prihodnosti sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti (Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba opr. št. II Ips 913/2008 z dne 17. 5. 2012); Utemeljenost pričakovanega bodočega poslovanja. Finančni načrt, ki ga je v zvezi s tem izdelal oškodovanec pri pripravah na začetek poslovanja in za katerega seveda ni imel opore v preteklem poslovanju, ne dokazuje z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi oškodovanec načrtovani obseg poslovanja tudi dosegel (Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba opr. št. VII Ips 406/2009 z dne 7. 6. 2011); Učinek posledic škodnega dogodka. Odškodnina v obliki denarne rente pripada oškodovancu zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi njegove popolne ali delne nezmožnosti za delo. Škoda torej ni že sama popolna ali delna nezmožnost za delo. Škoda je izguba zaslužka, ne izguba sposobnosti. Če oškodovanec kljub zmanjšanju delovnih sposobnosti še vedno dobiva enake dohodke, škode ni (VSL sodba opr. št. II Cp 3276/2009 z dne 12. 5. 2010).

11.Na podlagi vsega zgoraj navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti višino premoženjske škode. V povezavi s konkretnim življenjskim primerom tako sodišče prve stopnje ni navedlo, katera so tista odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče s pomočjo izvedenke finančne stroke opravilo izračun izgubljenega zaslužka in določilo denarno rento (v smislu določila 195. člena ZOR). Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo (oziroma ni navedlo razlogov za svojo odločitev) v zvezi z naslednjimi dejstvi: zakaj je upoštevano preteklo obdobje poslovanja (od 1. 1. 2001 do 15. 7. 2001) relevantno za ugotavljanje višine bodočih pričakovanih zaslužkov tožnika (v primeru da do nesreče ne bi prišlo); katera so tista dejstva, ki utemeljujejo odločitev sodišča glede višine bodočih pričakovanih zaslužkov tožnika; v kolikšni meri je tožnik po nesreči zaradi popolne delovne nezmožnosti izgubil možnost realizirati pričakovane zaslužke.

Ad/1

12.Tožena stranka je v svojih pripombah na izvedensko mnenje z dne 8. 12. 2008 ugovarjala, da dokazne listine, ki jih je pri svojem delu upoštevala izvedenka, niso zadostna podlaga za sklepanje o pričakovanih bodočih zaslužkih tožnika in predlagala, naj tožeča stranka predloži podatke o ustvarjenih zaslužkih za leto 2000. Izvedenka naj bi na podlagi teh podatkov svoje mnenje dopolnila.

Ad/2

13.Tožeča stranka je glede predvidljivosti bodočih zaslužkov navedla, da bi bili le ti zagotovo še višji, kot so bili pred tožnikovo poškodbo (v obdobju od 1. 1. 2001 do 15. 7. 2001). Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 28. 1. 2008 postavilo izvedenko finančne stroke in ji naložilo naj izračuna, koliko bi tožnik zaslužil po nesreči, ob predpostavki, da bi svoje delo opravljal še naprej, kot če se ne bi ponesrečil. Izvedenka je v tej zvezi brez kakršnekoli obrazložitve navedla, da bi se povprečni mesečni prejemki tožnika gibali v obsegu, kot so bili doseženi v obdobju januar – avgust 2001 (izvedensko mnenje z dne 15. 4. 2008, stran 6). Tožena stranka se z izračunom izvedenke ni strinjala, pritrjuje pa ji tudi pritožbeno sodišče, ki pri tem ugotavlja, da je izvedenka v tem delu odgovorila na pravno vprašanje. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede tega vprašanja sploh ni opredelilo, ampak je zgolj povzelo ugotovitve izvedenke in zavrnilo ugovor tožene stranke.

Ad/3

14.Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da tožnik kljub poškodbam v določeni meri še vedno opravlja fotografsko dejavnost, zato je potrebno v dokaznem postopku ugotoviti, v kolikšni meri so zmanjšane zmožnosti za ustvarjanje zaslužka ter primerjati dohodke tožnika pred poškodbo in po poškodbi. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi navedlo zgolj, da tožnik ni več zmožen za delo, ki ga je opravljal pred poškodbo, v nadaljevanju obrazložitve pa ugotovilo, da je tožnik po nezgodi imel razstavo fotografij, opravljal delo za naročnike in da z delom še vedno zasluži približno 500,00 EUR mesečno. Pri določitvi višine rente je sodišče zgolj upoštevalo (odštelo) povprečni mesečni dohodek tožnika v letu 2011, s čimer se ni opredelilo do vprašanja, v kolikšni meri je tožnik po nesreči zaradi popolne delovne nezmožnosti izgubil možnost uresničitve pričakovanih zaslužkov.

15.Pritožbeno sodišče tako na podlagi vsega zgoraj navedenega ugotavlja, da je dejansko stanje v konkretni zadevi nepopolno in nepravilno ugotovljeno, saj sodišče po eni strani v celoti sledi mnenju sodne izvedenke, v katerem izvedenka ugotavlja, da bi bilo za določitev višine pričakovanega zaslužka tožnika potrebno upoštevati skupne prihodke v letih 2001 in 2000. Vendar tega v izvedenskem mnenju ni upoštevala, ker podatkov za leto 2000 ni mogla pridobiti, ne od davčnega urada, ne od tožeče stranke (druga dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 8. 12. 2008, stran 4). Po drugi strani pa iz obrazložitve sodišča prve stopnje ne sledi, zakaj je sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke (in tudi izvedenke) o tem, da je potrebno za določitev zaslužka tožnika določiti trend gibanja prihodkov vsaj za obdobje dveh let (čemur je pritrdila tudi izvedenka), štelo za neutemeljene in kakšno je ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin v zvezi z vprašanjem višine bodočih pričakovanih zaslužkov tožnika (predvidljivost in višina).

16.Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo glede obstoja odločilnih dejstev, ampak je pri svoji odločitvi zgolj nekritično sledilo ugotovitvam (izračunom) izvedenke, s tem pa kršilo pravila postopka iz 243. člena ZPP. Zaradi pomanjkljivega materialno procesnega vodstva je enostavno povzelo zaključke (predpostavke) izvedenke finančne stroke glede odločilnih dejstev, od katerih je odvisna presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Celo izvedenka finančne stroke je v dopisu z dne 18. 5. 2009 sodišče pozvala, naj se opredeli do ključnih pravnih vprašanj primera, vendar sodišče navedenega vse do zaključka sojenja na prvi stopnji ni upoštevalo.

17.Pritožbi obeh pravdnih strank se tako pokažeta kot utemeljeni, zato je potrebno izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek. Posledično je potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka z dne 25. 5. 2012 (355.člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi pomanjkljivosti, na katere je opozorjeno v obrazložitvi tega sklepa in o tožbenem zahtevku na plačilo premoženjske škode ponovno razsodi.

18.Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).