Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zaradi neprerekanja navedb tožene stranke, da je upravnik razpolagal s kopijo darilne pogodbe, v kateri je bil naveden naslov tožene stranke, na katerem živi že vrsto let, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je bil upravnik seznanjen, da toženec živi na naslovu Ulica xyz in da bi moral poslati račune za vplačila v rezervni sklad na navedeni naslov.
Tožniki so v vlogi z dne 24.4.2009 sami predlagali, da sodišče brez naroka zaključi pravdno zadevo in izda sodno odločbo, pri tem pa niso priglasili stroškov, kar so imeli možnost, zato tudi niso upravičeni do povračila te vrste stroškov.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2684 I 11626/2007 z dne 12.10.2007, ostane v točki 1 izreka v veljavi glede plačila zakonskih zamudnih obresti v znesku 12,89 EUR, razveljavi pa se glede plačila zneska 179,23 EUR in postopek v tem delu ustavi. Višji tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od v sodbi navedenih posameznih zneskov do navedenih datumov ter izvršilnih stroškov pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ter sklep o izvršbi v tem delu v točkah 1 in 3 izreka razveljavilo.
Zoper zavrnilni del sodbe se tožeča stranka pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, razveljavi izrek sodbe v 3. točki v delu, ki se nanaša na zavržene izvršilne stroške ter pusti v veljavi 3. točko sklepa o izvršbi z dne 12.10.2007 tako, da tožniku prizna stroške v višini 81,20 EUR, podrejeno pa, da sodišče prizna strošek v višini sodne takse za izdajo sodbe z dne 3.5.2010. Pritožniki navajajo, da sodišče ni upoštevalo vloge z dne 14.9.2007. Zatrjujejo, da ne drži trditev, da niso navedli niti z gotovostjo dokazali, na kateri naslov so bili mesečni obroki pošiljani tožencu. Menijo, da jim pripada povrnitev izvršilnih stroškov ter povrnitev stroškov v višini sodne takse za sodbo, saj ni bilo možnosti, da bi jih priglasili, saj je sodišče o zahtevku odločilo brez razpisa naroka, upravičeni pa so tudi do povrnitve pritožbenih stroškov.
Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da je dokazala, da ni nikoli bivala na J. ulici 32 ter smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, za katerega ZPP predpisuje postopek, ki ima svoje značilnosti tudi pri instančnem sojenju. Sodba, izdana v takem postopku, se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), o čemer je bil pritožnik pravilno poučen v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten. Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejansko podlago izpodbijane sodbe in le ob teh dejstvih lahko preizkuša, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.
Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, s katerimi je le-to utemeljilo svojo odločitev. Zaradi neprerekanja navedb tožene stranke, da je upravnik razpolagal s kopijo darilne pogodbe, v kateri je bil naveden naslov tožene stranke, na katerem živi že vrsto let, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je bil upravnik seznanjen, da toženec živi na naslovu Ulica xyz in da bi moral poslati račune za vplačila v rezervni sklad na navedeni naslov. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano, zato je neupoštevna pritožbena navedba, da ne drži, da tožeča stranka ni niti navedla niti z gotovostjo dokazala, na kateri naslov je pošiljala tožencu račune za mesečne obroke. Tudi navedbe glede vloge z dne 14.9.2007 so neupoštevne, saj ne gre za zatrjevano nasprotje med listinami in navedbami, poleg tega pa navedena vloga predstavlja le izpisek zapadlih obveznosti pred vložitvijo izvršilnega predloga, na katerem je res naveden pravilen naslov tožene stranke, vendar pa ga je tožeča stranka pridobila šele za namen sodnega postopka. S tem pa ni dokazala, da bi zapadle obveznosti sploh sporočila toženi stranki ali dostavila račune zapadlih obveznosti na njegov naslov. Sicer tovrstne pritožbene navedbe skušajo le obiti ugotovljeno dejansko stanje, kar pa je nedopustno oziroma pravno neupoštevno. Enako velja glede ugotovitve sodišča prve stopnje o trenutku nastanka zamude s plačilom vtoževanih obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele z vložitvijo izvršilnega predloga dne 19.9.2007 oziroma do plačila 25.4.2008, kar v kapitaliziranem znesku znese 12,89 EUR.
Pritožniki sicer menijo, da jim pripada povrnitev izvršilnih stroškov, vendar je prvostopenjsko sodišče ta zahtevek pravilno zavrnilo iz razloga, da bi tožena stranka plačala obveznost pred vročenim predlogom za izvršbo oziroma sklepom o izvršbi, če bi bila predhodno seznanjena z obveznostjo, z vročenimi računi in pred sprožitvijo sodnega postopka tudi z opominom, kot to tožeči stranki nalaga člen 59 oziroma 66 Stanovanjskega zakona (SZ). Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v tem delu.
Nadalje tožniki neutemeljeno zatrjujejo, da jim pripada povrnitev stroškov v višini sodne takse za tožbo, saj ne bi imeli možnosti, da bi jih priglasili, ker je sodišče o zahtevku odločilo brez razpisa naroka. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da navedeni očitek ne zdrži kritične presoje, saj so tožniki v vlogi z dne 24.4.2009 sami predlagali, da sodišče brez naroka zaključi pravdno zadevo in izda sodno odločbo, pri tem pa niso priglasili stroškov, kar so imeli možnost, zato tudi niso upravičeni do povračila te vrste stroškov (3. odstavek 163. člena ZPP).
Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na osnovi člena 353 ZPP pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, tožena stranka pa le-teh v odgovoru na pritožbo ni priglasila.