Jedro

Tožnika zatrjevanega ničnostnega razloga nista izkazala, saj ni jasno niti, ali gre za isti predmet obravnave pred upravnim organom in pred rednim sodiščem, kot tudi ne, da sta tožnika lastnika v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil predlog tožnikov za izrek ničnosti delne odločbe, št. 362-331/92 z dne 20. 6. 1996 (pravnomočne dne 13. 9. 1996), popravljene s sklepom z dne 20. 1. 1999 in sklepom z dne 11. 3. 2003, v delu, ki se nanaša na vrnitev naslednjih nepremičnin, vse k.o. ...: parc. št. 294/2 – stavbišče s stanovanjsko stavbo 162 m2, parc. št. 294/3 stavbišče s funkcionalnim objektom 22 m2, parc. št. 294/4 stavbišče s funkcionalnim objektom 17 m2 in dela parc. št. 294/1 dvorišče 3206 m2 v izmeri 600 m2, in odločil, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi je uvodoma povzel predlog tožnikov, navedel, da je predlog presojal po sedaj veljavnem Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede na to, da gre za izredno pravno sredstvo, vloženo po veljavnosti ZUP. Nato je presodil aktivno legitimacijo tožnikov glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 666/10 in Up 1153/10. Na podlagi podatkov spisa je ugotovil, da so pravni predniki tožnikov vložili predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka glede istih nepremičnin in jim je bil priznan položaj strank v tem postopku. Z odločbo z dne 14. 5. 2003 je bil predlog za obnovo postopka zavrnjen, ker takratna predlagatelja s priloženo kupoprodajno pogodbo nista izkazala pridobitev pravic na nepremičninah, ki so bile predmet vračila v tem denacionalizacijskem postopku. Organ je predhodno vprašanje veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 26. 1. 1967 rešil sam, s pravnim učinkom samo v tej zadevi. Glede na predloženo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 3296/2012 z dne 1.7 7. 2013, iz katere izhaja, da do sedaj o tem vprašanju sodišče kot pristojni organ o tem vprašanju (veljavnosti pogodbe) še ni odločalo, organ šteje, da tožnika sicer izkazujeta položaj strank v tem postopku, je pa sam obseg pravic, ki jih varujeta, sporen (predmet kupoprodajne pogodbe je bil objekt ''zidana baraka – kurnica'' na parc. št. 294, k.o. ..., pomotoma navedena v postopku kot parc. št. 296 te k.o. in zemljišče pod njim, sedaj se predlog nanaša na več objektov ''s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem''). Tožnika nista navedla konkretno ničnostnega razloga iz 279. člena ZUP, zato je organ presodil vse razloge. Zadeva nedvomno sodi v pristojnost upravnega organa, ne gre za odločbo, ki bi s svojo izvršitvijo povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu ali ki je ni mogoče izvršiti, sprememba zemljiškoknjižnega stanja je bila tudi izvedena na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe. V obdobju po vrnitvi so bile nepremičnine predmet več pravnih poslov in nekatere od teh tudi predmet zemljiškokatastrskih sprememb (parc. št. 294/1 je bila izbrisana, namesto izbrisane parcele pa sta vpisani parc. št. 294/7 in 294/6, pri parc. št. 294/2, 294/3, 294/4, 294/6 in 294/7 pa je vpisana lastninska pravica za A.). V tem primeru tudi ne gre za odločanje brez zahtevka stranke, izkazano pa tudi ni, da bi bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, itd. po 5. točki 279. člena ZUP. Odločba je bila izdana na podlagi poravnave po 69. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Tožnika tudi nista izkazala nepravilnosti v odločbi, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost, niti ni tega ugotovil organ.

Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnikov zavrnil in potrdil odločbo prvostopnega organa.

Tožnika sta v tožbi navedla, da sta v postopku predlagala ugotovitev delne ničnosti odločbe, ker je bilo s to odločbo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu zemljišče, na katerem stojijo stavbe tožnikov. V postopku sta tožnika dokazovala, da sta dejanska lastnika stavbe, ki stoji na parceli z ID znakom 1982-294/2-0 (pomožni objekt) in del sedanje parcele 1982-294/6-0 (pripadajoče zemljišče), kar izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 26. 1. 1967, sklepa o dedovanju po pokojnem B.B. z dne 9. 5. 1988, sklepa o dedovanju po pokojni C.C. z dne 22. 12. 1992, sklepa o dedovanju po pokojnem D.D. z dne 18. 4. 2003, sklepa o dedovanju po pokojni E.E. z dne 15. 4. 2010, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 3296/2012 z dne 17. 7. 2013. S tem se organa nista ukvarjala, zato to vprašanje ni bilo sporno. Ne drži, da tožnika nista izkazala ničnostnega razloga, ker sta se izrecno sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, še posebej na I Up 1109/2004 in X Ips 748/2006, iz katerih izhaja, da so odločbe, s katerimi so bila vrnjena zazidana stavbna zemljišča, nične kot neizvršljive odločbe po 3. točki 279. člena ZUP. Pri tem ni pomembno, ali se je denacionalizacijska odločba izvršila z vpisom lastninske pravice upravičenca v zemljiško knjigo, ker to ne pomeni dejanske, temveč le formalne izvršitve. Toženka se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča, U 799/93, ki pa se nanaša na drugo situacijo. Tožnika sta zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njunih stroškov postopka.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom F. je v odgovoru na tožbo navedel, da prereka vse navedbe tožnikov, saj materialnopravno razlogovanje tožnikov ni ustrezno predpisu. Predlagal je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom G. d.o.o. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi predloga tožnikov za izrek ničnosti delne odločbe prvostopnega organa, št. 362-331/02 z dne 20. 6. 1996, v delu, ki se nanaša na vrnitev nepremičnine s parc. št. 294/2, 294/3, 294/4 in dela 294/1, vse k.o. ... Organ je svojo odločitev sprejel po ugotovitvi, da v zadevi ni podan nobeden izmed zakonsko določenih razlogov za izrek odločbe za nično iz 279. člena ZUP.

Po 279. členu ZUP se za nično izreče odločba: 1. ki je bila izdana v upravnem postopku iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, 2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, 3. ki je sploh ni mogoče izvršiti, 4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, 5. ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja, 6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Sodišče se strinja s tožnikoma, da je glede na vsebino njunega predloga za izrek ničnosti jasno, da sta uveljavljala razlog iz citirane 3. točke 279. člena ZUP, zaradi česar ne drži navedba organa, da tožnika nista navedla konkretnega ničnostnega razloga. Ker pa je prvostopni organ presojal vsakega izmed zakonsko določenih razlogov za izrek odločbe za nično po 279. členu ZUP v svoji odločbi, torej tudi, ali je podan razlog iz 3. točke tega člena, ta očitek na presojo pravilnosti odločitve ne vpliva.

V zvezi z zatrjevanim razlogom iz 3. točke 279. člena ZUP za izrek ničnosti odločbe pa tožnika ugovarjata, da sta dejansko lastnika stavbe, kar izhaja tudi iz sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 3296/2012 z dne 17. 7. 2013, in kar očitno za organa v postopku sploh ni bilo sporno, saj se s tem nista ubadala, zaradi česar je uveljavljani ničnosti razlog podan. Pri tem se sklicujeta tudi na sodno prakso.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz predložene sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 3296/2012 z dne 17. 7. 2013, ne izhaja, da sta tožnika lastnika stavbe na parc. št. 294/2, k.o. ... (v obravnavanem upravnem postopku sta tožnika uveljavljala ničnost dela odločbe, ki se nanaša na več objektov s funkcionalnim zemljiščem in ne zgolj na stavbo na parc. št. 294/2, k.o. ..., kar pa je predmet spora pred civilnim sodiščem), temveč, da bo oziroma je v ponovnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v postopku P 1266/2009-II, ki teče zaradi ugotovitve obstoja lastninske pravice in pravice služnosti, podrejeno ugotovitve ničnosti pogodbe, treba najprej ugotoviti, ali ugotovljena posest tožeče stranke (tožnikov v tem upravnem sporu) na tej nepremičnini temelji na veljavnem pravnem naslovu, ali gre za dobroverno posest, nadalje je treba ugotoviti njeno trajanje in iztek zatrjevane priposestvovalne dobe (točka 22 obrazložitve). In po morebitni ugotovitvi o izpolnitvi pogojev za priposestvovanje na tej nepremičnini je treba nadalje pretehtati, kateri od pridobiteljev (tožnika ali stranka z interesom v tem upravnem sporu kot denacionalizacijski upravičenec ali nadaljnji kupec te nepremičnine) ima močnejšo pravico (točka 23. obrazložitve). To pa tudi pomeni, da tožnika svoj zatrjevani ničnostni razlog nista izkazala, saj ni jasno niti, ali gre za isti predmet obravnave pred upravnim organom in pred rednim sodiščem, kot tudi ne, da sta tožnika lastnika v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin. Tak zaključek pa je sprejel tudi prvostopni organ, zato je njegova odločitev pravilna.

Glede na povedano pa izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju s stališči iz sodbe, I Up 1109/2004 z dne 16. 3. 2005, saj se bo o vprašanju lastninske pravice tožnikov na zatrjevanemu objektu oziroma objektih (za kar v tem postopku tudi gre) odločilo v pravdnem postopku (glej točko 12 obrazložitve te sodbe). Ob tem pa sodišče še dodaja, da iz sodne prakse, konkretno sklepa Vrhovnega sodišča, II Ips 424/2010 z dne 8. 9. 2011, izhaja, da je pri konkurenci dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice (priposestvovanje in odločba upravnega organa o denacionalizaciji) zaradi večdesetletne posesti močnejša slednja pravica, torej pravica, ki izvira iz posesti. Enako oziroma podobno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča, II Ips 509/2009 z dne 9. 9. 2010. Glede na navedeno je sodišče, ker je spoznalo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Stroškovni zahtevek tožnikov je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.