Jedro

Tožnikov zatrjevani večji zaslužek in njegovo angažiranje pri gradnji spričo toženkine delovne in siceršnje angažiranosti ne pomeni okoliščine, zaradi katere bi bil njegov delež na skupnem premoženju večji. Zato je pravilno stališče, da bi bile okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, pomembne le, če bi bilo hkrati ugotovljeno toženkino nedelo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša in da znašata solastniška deleža pravdnih strank vsakega do 1/2, tožniku pa je naložilo, da izstavi toženki listino za vpis njenega solastniškega deleža v zemljiški knjigi. Ugotovilo je, da sta obe pravdni stranki ves čas trajanja njune zakonske skupnosti delali, da je bila toženka pridna delavka in skrbna mati in da tožnik ni uspel dokazati svoje trditve o svojem večjem zaslužku. Zato je zavzelo stališče, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in je potrdilo prvostopno sodbo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnikov delež na hiši večji, ker je sam v celoti organiziral gradnjo, pa je ugotovilo, da sta pravdni stranki gradili hišo v času, ko sta delali v Nemčiji. Tako tožnik kot tudi toženka sta marljivo delala, česar tožnik ne izpodbija. Zato je njegov prispevek pri organizaciji gradnje mogoče upoštevati kot delitev dela med zakoncema. Toženka je namreč med tem marljivo delala v poklicu; tožnikovemu delu pri organizaciji gradnje torej ne stoji nasproti toženkino nedelo, zato ni razlogov, da bi tožniku v zvezi s tem pripadal večji delež.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja odločilen pomen organizacije gradnje, ki pomeni tožnikov večji prispevek k pridobivanju premoženja, ne pa delitve dela. Tožnik sam pa se sklicuje še na okoliščino, da je parcelo pridobil sam glede na to, da je bil med vojno zaprt v koncentracijskem taborišču. Navaja, da je bil njegov zaslužek večji, toženka pa s skrbjo za družino in otroke ni bila skoraj nič obremenjena. Opozarja, da je toženka prekomerno trošila skupna sredstva. Meni, da je njegov prispevek v celoti bistveno večji od prispevka toženke.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3.odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju zakoncev je pomemben celoten odnos vsakega od zakoncev do delovnih obveznosti, do družine in do zakonskega partnerja. Zato tudi izrazito večji zaslužek enega od zakoncev ni podlaga za uveljavljanje njegovega večjega deleža, če je drugi zakonec po svojih močeh sodeloval pri izpolnjevanju družinskih in delovnih obveznosti. V tej zadevi je ugotovljeno, tudi na podlagi nespornih ugotovitev pravdnih strank (zapisnik o glavni obravnavi dne 1.2.1991, l.št. 71 spisa), da je bila toženka pridna delavka in da je veliko delala. V času po vrnitvi iz Nemčije, je gospodinjska dela sicer opravljala pomočnica, vendar to toženkinega deleža ne zmanjšuje, saj je toženka delala v obrti, poleg tega je skrbela tudi za otroka in se je potemtakem, enako kot tožnik, polno angažirala tako v poklicu, kot v družini. Pri takem stanju stvari ni razlogov, da bi se toženkin delež lahko zmanjšal. Dejstvo, da je bila parcela dodeljena tožniku in tožnikove trditve o večjem zaslužku in o njegovem prispevku pri organizaciji dela, tega ne spreminjajo. Glede parcele je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku dodeljena za družinsko gradnjo in v tem torej ni nikakršnega tožnikovega delovnega prispevka, ki bi lahko vplival na delež. Tožnikov zatrjevani večji zaslužek in njegovo angažiranje pri gradnji pa spričo toženkine delovne in siceršnje angažiranosti ne pomeni okoliščine, zaradi katere bi bil njegov delež na skupnem premoženju večji. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da bi bile okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, pomembne le, če bi bilo hkrati ugotovljeno toženkino nedelo.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).