Jedro

Po določbi prvega odstavka 191. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja le, če so bili za ta obdobja plačani prispevki.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 16. 10. 2007 in 1. 12. 2008 ter za priznanje pravice do starostne pokojnine z dnem 7. 6. 2008. Zavrnilo je tudi zahtevke za plačilo že zapadlih zneskov pokojnine, zahtevek za odločitev, da je za neplačane prispevke dejanski zavezanec za plačilo M. d.o.o. in zahtevek za plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi jo utrpel zaradi ravnanja tožene stranke. Tožbo glede dela zahtevkov je s sklepom zavrglo. Ugotovilo je, da tožnik ob vložitvi zahteve za starostno pokojnino ni izpolnjeval predpisanih pogojev, pri čemer je tožena stranka pravilno upoštevala le obdobja, ko so bili plačani tudi prispevki. Zavezanec za plačilo prispevkov je bil tožnik in ne družba M. d.o.o. Ker sta bili zavrnilni odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti, ni izpolnjena ena od predpostavk za njeno odškodninsko odgovornost. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo (ter tudi sklep) sodišča prve stopnje. Pri ugotavljanju pogojev za starostno pokojnino so bila pravilno upoštevana le obdobja, za katera so bili plačani prispevki. Pogoji za pobot oziroma za ugotovitev, da je zavezanec za plačilo prispevkov podjetje M. d.o.o., niso podani, prav tako pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da niso izkazane predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačna odločitev, da ni izpolnil pogojev za starostno pokojnino dne 7. 6. 2008, ker ni poravnal prispevkov za čas opravljanja samostojne dejavnosti in za čas dokupa služenja vojaškega roka ter prijave na zavodu za zaposlovanje. Tožnikova manjkajoča doba je bila pokrita z izjavo o pobotu, kar bi morala tožena stranka reševati kot predhodno vprašanje in tožnika pozvati, naj predloži o tem dokazila. Tožena stranka o odškodninskem zahtevku sploh ni odločala in o njem ni izdala nobene odločbe in ga tudi ni zavrnila, zato ima pravico s tožbo zahtevati plačilo odškodnine.

4. Revizija deloma ni dovoljena.

5. Tožnik je uveljavljal (smiselno podredno) med drugim tudi samostojen zahtevek za plačilo odškodnine. Zahtevek je po višini opredelil v mesečnem znesku 653,14 EUR in to za 60 mesecev. Tako določena višina znaša 39.188,40 EUR, kar je manj kot je zakonsko določen revizijski minimum (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

6. V ostalem revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

8. Glede na vsebino revizije revizijsko sodišče ugotavlja, da je vložena le zoper sodbo sodišča druge stopnje, ne pa tudi zoper pravnomočni sklep. To povsem jasno izhaja že iz revizijskega predloga za spremembo sodbe sodišča druge stopnje, pa tudi iz celotnih revizijskih navedb, kjer odločitev, o kateri je bilo odločeno s sklepom, niti z besedo ni omenjena.

9. Tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija le omeni, ne da bi jih posebej obrazložila oziroma utemeljila. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

10. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz revizijskih navedb pa izhaja, da tožnik uveljavlja predvsem ta razlog, deloma pa uveljavlja tudi odločitev, ki sploh ni bila predmet spora. Predmet spora namreč ni bilo vprašanje, ali bi tožnik s 1. 1. 2010 izpolnil pogoje za starostno pokojnino in tudi ne vprašanje akontacije pokojnine za čas od 7. 6. 2008 do 31. 12. 2009. 11. Tožnik le deloma in tudi napačno povzema izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za odločitev. Bistveno za odločitev je bilo, da tožnik za sporna obdobja ni plačal prispevkov, kar očitno niti ni bilo sporno. Sodišče je upoštevalo tudi navedbe tožnika „o pobotu“ in pravilno obrazložilo, zakaj tožnikove pobotne izjave ni mogoče upoštevati. Tožnik v utemeljitvi revizije zatrjuje le, da bi moralo sodišče ugotoviti drugačno dejansko stanje oziroma sprejeti drugačno dokazno oceno, kar bi privedlo do drugačne uporabe materialnega prava. Da bi bilo (in zakaj) ob takem dejanskem stanju materialno pravo zmotno uporabljeno, tožnik ne zatrjuje. Po določbi prvega odstavka 191. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja le, če so bili za ta obdobja plačani prispevki. Ker prispevki niso bili plačani, spornih obdobij tožena stranka utemeljeno ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine v letu 2008. 12. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).