Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prosilcu za azil se lahko začasno omeji gibanje na prostore azilnega doma oziroma njegovih izpostav, če je to potrebno zaradi ugotovitve njegove istovetnosti ali če obstaja sum, da zavaja oziroma zlorablja postopek, kar je podano tudi tedaj, če obstaja sum, da je prošnjo za azil vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05-odlUS) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 15.11.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku kot prosilcu za azil omejila gibanje na prostore azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, zato, da bi ugotovila tožnikovo istovetnost (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil), in zaradi suma, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, ker obstoja sum, da je vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (3. alinea 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil).
Sodišče prve stopnje je po opravljenem zaslišanju tožnika pritrdilo odločitvi tožene stranke, pri čemer pa je kot edini razlog, zaradi katerega je bila odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja utemeljena, štelo razlog iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, torej sum zavajanja oziroma zlorabe postopka zaradi suma, da je tožnik prošnjo za azil vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. Menilo je, da ZAzil ne daje podlage za stališče tožene stranke, da je istovetnost prosilca za azil s standardom gotovosti mogoče ugotoviti le na podlagi uradnega dokumenta s sliko in se pri tem sklicevalo na svoji sodbi U 1115/2004-17 z dne 8.6.2004 in U 1338/2004-6 z dne 13.7.2004. Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer zaradi nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja. Ugovarja navedbam tožene stranke in sodišča prve stopnje, da za azil ni zaprosil že na policijski postaji dne 19.10.2005. Takoj na policijski postaji je izrazil željo po "political shelter" ni torej uporabil besede azil, iz česar pa ne more slediti sklep, da ni zaprosil za politično zaščito in še manj za zaključek, da zlorablja oziroma zavaja postopek. Opisuje razloge za zaprošeni azil in navaja, da izraza "ekonomski razlogi" ni uporabil niti na policijski postaji niti kasneje, ko je podal tudi formalno prošnjo za azil. Pisna izjava z dne 25.10.2005, v kateri je bila formalno uporabljena tudi beseda azil, torej izjava, ki je bila podana štiri dni po prihodu v center za tujce, ne more šteti za zavajanje ali zlorabo postopka, saj za to ni podan niti utemeljen sum. Ker gre za omejitev pravice svobode gibanja, mora biti takšen sum utemeljeno izkazan in bi morala zato tožena stranka dokazati, da mu je omogočila podati pisno prošnjo za azil oziroma, da ga je seznanila s to formalnostjo, česar pa ni dokazala. Že samo zato, ker njegova ustna izjava ni bila nikjer zabeležena, še ne pomeni, da je tudi v resnici ni dal. Poleg tega je dal tudi pisno izjavo, za katero sicer tožena stranka trdi, da je v dokumentaciji, ki jo je posredovala Policijska postaja O., ni. Kopije te izjave ni dobil, zato tudi ne more posredovati dokaza o tem, da je bila izjava v resnici dana. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do možnosti, da je želel podati prošnjo in da je to željo ustno izrazil, da pa druga stranka te prošnje ni zabeležila. V tem postopku je šibkejša stranka in mora biti kot tak varovan, torej bi se moral vsak dvom razlagati v njegovo korist. Ugovarja temu, da je prošnjo za azil podal izključno zato, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države. To dokazuje tudi dejstvo, da je kakor hitro je bilo mogoče, še enkrat podal pisno izjavo, da želi v Sloveniji zaprositi za azil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Kot sta pravilno navedla že prvostopno sodišče in tožena stranka, se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje na območje azilnega doma oziroma njegovih izpostav, če je to potrebno, med drugim tudi zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil) oziroma suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Prav iz teh razlogov je tožena stranka tudi v obravnavanem primeru tožniku začasno, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, omejila gibanje na območje azilnega doma.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podan razlog za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka in prvostopno sodišče utemeljeno sumita, da tožnik prošnjo za azil vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije, kar pomeni, da s tem zavaja in zlorablja azilni postopek.
Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sklepa tožene stranke, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, je tožnika policija prijela 19.10.2005 ob 18. uri in 10 minut na K. cesti v naselju S/D, skupaj še z drugimi osebami. Takrat je na zapisnik izjavil, da je v Slovenijo prišel peš iz Hrvaške 19.10. 2005 okrog 17. ure in 10 minut in opisal svojo pot iz izvorne države do Slovenije. Pri tem iz njegovih izjav na zapisnik res izhaja, da je navedel besedi "political shelter", vendar le kot ponovitev izjave voznika tovornjaka, ki jih je pripeljal do Slovenije. Take izjave tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za izraženo tožnikovo namero za vložitev prošnje za azil, vendar ne zaradi neuporabe besede "azil", temveč zato, ker gre le za ponovitev izjave voznika tovornjaka. Nadalje iz obrazložitve odločbe o prekršku, ki jo je dne 19.10. 2005 izdala Policijska postaja O., izhaja, da mu je bila kot olajševalna okoliščina upoštevano dejstvo, da je državljan daljne države in da je iz razgovora z njim (s pomočjo prevajalca za bengalski jezik) ugotovljeno, da njegova ciljna država ni Slovenija, in da zaradi trenutnih razmer v Indiji in ekonomskih razlogov želi v Italijo. Da je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel "ekonomski", izhaja tudi iz zapisnika Policijske postaje O. z dne 19.10.2005, sestavljenega ob tožnikovem prijetju. Nadalje je iz upravnih spisov razvidno, da je tožnik 24.10.2005 podal lastnoročno napisano prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, v kateri ne navaja, da bi namero za vložitev prošnje ustno podal že kdaj prej, kot razlog za zapustitev izvorne države pa prvič navaja preganjanje zaradi simpatizerstva do določene politične stranke.
Glede na te okoliščine primera je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke in prvostopnega sodišča, da tožnik prošnje za azil oziroma namere za vložitev prošnje za azil ni izrazil vse do svoje lastnoročno podpisane vloge z dne 24.10.2005. Šele v dopolnitvi prošnje, dane na zapisnik pri toženi stranki dne 15.11.2005, je navedel, da je namero za vložitev prošnje podal že prej na Policijski postaji O. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.