Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu v primarnem tožbenem zahtevku uveljavljal zagotovitev zaposlitve, kar naj bi bila obveznost tožene stranke in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo pri toženi stranki. Nadaljnji z ahtevki, ki jih je tožnik postavil kot primarni zahtevek, se nanašajo na plačilo denarnih zneskov iz delovnega razmerja, kot posledice ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Ti denarni zahtevki so neločljivo povezani z obstojem delovnega razmerja, zato gre v tem delu za spor o obstoju delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da je v obsegu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka dolžna sama nositi svoje pravdne stroške ne glede na zavrnitev glavnega zahtevka.

Tožnik je na obravnavi poleg že obstoječega glavnega zahtevka uveljavljal še podredni zahtevek, ki temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti, tj. zaradi neizpolnitve obveznosti po pogodbi civilnega prava. Čeprav sta glavni in podredni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrednem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Poleg tega se denarni zneski iz naslova škode, ki jih je tožnik postavil podrednem zahtevku, po višini le delno prekrivajo z denarnimi zneski primarnega zahtevka, saj je vrednost podrednega zahtevka višja od primarnega zaradi seštevka mesečnih zneskov za sporno obdobje, torej tudi zaradi upoštevanja denarnih zneskov za čas po vložitvi tožbe. Razlika med vrednostjo podrednega in denarnega dela primarnega zahtevka znaša skupaj 50.800,00 EUR, kar predstavlja obenem vrednost, od katere se pravdni stroški odmerijo po določbah ZPP, saj je spor v tem obsegu izključno premoženjskopravne narave. Zato je potrebno o teh stroških odločati na podlagi določb ZPP, ki se nanašajo na povrnitev pravdnih stroškov in je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravnih stroških.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa o stroških delno spremeni tako, da se na novo glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.479,00 EUR, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 113,50 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek (I. in II. točka izreka sodbe), z izpodbijanim sklepom pa odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sklep o pravdnih stroških v navedeni sodbi se v delu, v katerem je odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožniku naloži povrnitev vseh oziroma dela pravdnih stroškov tožene stranke in predmetne pritožbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko toženi stranki ni priznalo stroškov postopka. Navaja, da v konkretnem primeru ne gre za spor o obstoju delovnega razmerja. Tožnik je v tem sporu v pretežni meri uveljavljal denarne zahtevke. V sporu tožnik ni uspel, zato je dolžan povrniti pravdne stroške tožene stranke. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podredni zahtevek povezan z obstojem delovnega razmerja ter da toženi stranki zaradi tega niso nastali posebni stroški. Dejstvo, da je sodišče v prvem sojenju odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, v ničemer na vpliva na končno odmero, saj je bila odločitev o pravdnih stroških razveljavljena.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa o stroških v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je v tem sporu v primarnem tožbenem zahtevku uveljavljal zagotovitev zaposlitve, kar naj bi bila obveznost tožene stranke in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo pri toženi stranki. Nadaljnji zahtevki, ki jih je tožnik postavil kot primarni zahtevek (točke 2, 3 in 4), se nanašajo na plačilo denarnih zneskov iz delovnega razmerja kot posledice ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Ti denarni zahtevki so neločljivo povezani z obstojem delovnega razmerja, zato gre v tem delu za spor o obstoju delovnega razmerja, kar je ugotovilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips R 24/2012 z dne 18. 12. 2012, izdanem v sporu o stvarni pristojnosti. Navedeno pomeni, da je v obsegu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, skladno z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) tožena stranka dolžna sama nositi svoje pravdne stroške ne glede na zavrnitev glavnega zahtevka.

6. Tožnik je na obravnavi 13. 2. 2009 poleg že obstoječega glavnega zahtevka uveljavljal še podredni zahtevek, ki temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti, tj. zaradi neizpolnitve obveznosti po pogodbi civilnega prava. Uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega oziroma zvišanje obstoječega zahtevka procesno pomeni spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Čeprav sta glavni in podredni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrednem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Poleg tega se denarni zneski iz naslova škode, ki jih je tožnik postavil v točkah 1, 2 in 3 podrednega zahtevka, po višini le delno prekrivajo z denarnimi zneski iz točk 2, 3 in 4 primarnega zahtevka, saj je vrednost podrednega zahtevka višja od primarnega zaradi seštevka mesečnih zneskov od septembra 2002 do januarja 2009, torej tudi zaradi upoštevanja denarnih zneskov za čas po vložitvi tožbe. Razlika med vrednostjo podrednega in denarnega dela primarnega zahtevka znaša skupaj 50.800,00 EUR, kar predstavlja obenem vrednost, od katere se pravdni stroški odmerijo po določbah ZPP, saj je spor v tem obsegu izključno premoženjskopravne narave. Za odločitev o stroških v delu podrednega denarnega zahtevka v znesku 50.800,00 EUR določba petega odstavka 41. člena ZDSS-1 ne pride v poštev. Zato je potrebno o teh stroških odločati na podlagi določb ZPP, ki se nanašajo na povrnitev pravdnih stroškov. Pritožba, v kateri tožena stranka graja odločitev o pravdnih stroških, je torej utemeljena.

7. Stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku z dne 6. 7. 2011, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki v prvem odstavku 41. člena določa, da se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 - v nadaljevanju: OT), če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, tj. pred 1. 1. 2009. Glede na to, da je bila tožba v obravnavanem primeru vložena 26. 9. 2007, se za odločitev o stroških zastopanja uporabljajo določbe stare Odvetniške tarife. Pri tem je treba upoštevati, da se tožena stranka zoper odločitev sodišča prve stopnje, da sama krije stroške postopka, v sicer razveljavljeni sodbi opr. št. I Pd 1174/2007 z dne 6. 7. 2011 ni pritožila, tožnik pa ni imel pravnega interesa za izpodbijanje stroškovne odločitve v delu, da tožena stranka sama krije svoje (dotedanje) stroške postopka (ki je s pritožbo tudi ni izpodbijal, zato je ta del sicer razveljavljene sodbe postal pravnomočen!). Čeprav je tožena stranka priglasila stroške v stroškovniku z dne 17. 12. 2014 skupaj z davkom na dodano vrednost v znesku 2.786,90 EUR samo po ZOdvT, je pritožbeno sodišče odločalo o predlogu za povrnitev pravdnih stroškov, saj je stroškovnik tožene stranke povsem jasno opredeljen, iz listin v sodnem spisu pa je mogoče brez težav ugotoviti, kateri stroški so bili potrebni v predmetnem postopku po izdaji razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 936/2011 z dne 23. 5. 2012, v katerem je bilo sodišču prve stopnje dan napotek, da po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku o razveljavljenem delu sodbe ponovno odloči (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 922/2013 z dne 3. 9. 2013).

8. Kot potrebne za pravdo je pritožbeno sodišče priznalo stroške za pristop na 4 naroke, in sicer 3. 4. 2013, 27. 6. 2014, 14. 11. 2014 ter 17. 12. 2014 (4 x 500 točk = 2000 točk po tar. št. 15/3/b), za urnino (500 točk po členu 7/1 OT) in 2 % materialnih stroškov. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje tožene stranke 1.170,45 EUR, z davkom na dodano vrednost (257,50 EUR) in kilometrino (51,06 EUR), skupaj 1.479,00 EUR. Priznane in odmerjene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje je dolžan tožnik povrniti toženi stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke, ki je sicer uveljavljala povračilo višjih stroškov (v višini 2.786,90 EUR), ter na podlagi 2. in 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, v nespremenjenem izpodbijanem delu pa odločitev potrdilo, tako kot je razvidno iz izreka.

10. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela glede odločitve o stroških postopka. Uspeh tožene stranke znaša 53 % (tožena stranka je uspela s 1.479,00 EUR od priglašenih 2.786,90 EUR). V tem deležu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženi stranki je pritožbeno sodišče ob upoštevanju pritožbenega uspeha od priglašenih stroškov skladno z OT priznalo stroške za sestavo pritožbe (375 točk po tar. št. 15/4) in materialne stroške v višini 2 %. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje tožene stranke v pritožbenem postopku 175,60 EUR in z 22 % davkom na dodano vrednost skupaj 214,20 EUR, pri čemer 53 % znaša 113,50 EUR, kar je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).