Jedro

Poseg v prosilčevo osebno svobodo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 6. 5. 2025 od 12:50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 8. 2025 do 12:50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Obrazložitev se uvodoma sklicuje na obvestilo socialne službe azilnega doma in varnostne službe z dne 14. 4. 2024 o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne z dne 13. 4. 2025 ob 2:38 uri je razvidno, da je prišlo do pretepa v sobi M14 med tožnikom in sostanovalcem z imenom A. A. Ob prihodu varnostne službe sta se prenehala pretepati. Tožnik se je umaknil na hodnik proti izhodu iz M oddelka, sostanovalec pa je varnostni službi v hrvaškem jeziku poskušal razložiti dogajanje v sobi. V tistem trenutku se je tožnik zapodil proti sostanovalcu. Varnostna služba mu je ustno odredila, naj preneha, česar ni upošteval, zato je tožnika pospremila v sobo za zadržanje do prihoda policije, kjer mu je ponudila prvo pomoč (tožnik je krvavel po levi strani obraza v predelu oči), ki pa jo je zavrnil.

4.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 25. 4. 2025 ob 1:15 uri izhaja, da je tožnik razgrajal v sobi Z17, ker mu je nekdo iz te sobe dolžan denar. Varnostna služba je tožniku izrekla ustno odredbo, naj preneha s kršitvijo, zato se je tožnik opravičil in odšel v svojo sobo. Nato je ob 1:35 uri na recepciji izrazil željo, da bi prišel do navedenega sostanovalca zaradi denarja za cigarete na črpalki. Varnostnik je tožniku preprečil, da bi odšel do sostanovalca. Zato se je tožnik razburil in na recepciji in zahteval ID kartico. Varnostna služba je tožniku razložila, da se te kartice po 23:00 uri ne izroča. Ker tožnik ni upošteval ustne odredbe varnostne službe, naj se umiri, in je začel snemati s telefonom, mu je bil izrečen ukrep zadržanja do prihoda policije.

5.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 4. 5. 2025 ob 18:40 uri izhaja, da sta se na M oddelku sprla tožnik in sostanovalec z imenom B. B. Varnostna služba jima je izrekla ustno odredbo, naj prenehata s kršitvijo, kar sta upoštevala. Ob 19:00 uri sta se pri vhodu v azilni dom spet začela pretepati, zato jima je varnostna služba ponovno ustno odredila, naj prenehata s kršitvijo. Ker nista upoštevala odredbe, je varnostnik uporabil fizično silo razdvajanja in izrekel ukrep zadržanja do prihoda policije.

6.Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 5. 5. 2025 ob 19:33 uri je razvidno, da je prišlo na M oddelku do pretepa med prosilcem in sostanovalcem z imenom A. A., vendar sta se po prihodu varnostne službe umirila. Po nekaj sekundah se je v sobi M14 zaslišal močan ropot. Po posredovanju je varnostna služba ugotovila, da je bil tožnik na navedenem sostanovalcu, da bi ga poškodoval. Ko sta opazila varnostnika, sta se umirila.

7.Tožnik je bil 14. 4. 2024 ustno na zapisnik seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih se kršitvah hišnega reda, vendar je kljub temu nadaljeval s takšnim početjem.

8.Pred razgovorom o možnosti omejitve gibanja je uradna oseba tožnika seznanila z njegovimi dejanji in mu dala možnost izjave. V zvezi z dogodkom z dne 13. 4. 2025 je tožnik pojasnil, da ni bilo nič resnega, pretep je bil prijateljski.

9.Ob ustnem izreku omejitve gibanja je bil tožnik seznanjen z navedenimi dejanji. Imel je možnost izjave o vsakem dejanju posebej, poleg tega je bil obveščen o pravici do pravnega svetovalca (odvetnika), kar je zavestno odklonil. V zvezi z dogodkom z dne 13. 5. (pravilno 4.) 2025 je trdil, da se ni pretepal, šlo je le za verbalni spor. Ne drži, da mu je varnostnik ponudil prvo pomoč. Glede dogodka dne 25. 4. 2025 je tožnik pojasnil, da je prišel v sobo Z17 po svoj denar. Najprej so se pogovarjali, potem pa so bili bolj glasni. Ni prišlo do pretepa, saj je (tožnik) mirna oseba. Ni nasilen in ne ve, zakaj je bila klicana policija, želel je le svoj denar. Glede dogodka dne 4. 5. 2025 je izjavil, da je želel na stranišče, zato je trkal na vrata, sostanovalec B. B. je bil na stranišču in ga je začel zmerjati. Ker se tožnik ni želel prepirati, je odšel. Sostanovalca je vprašal, zakaj tako grdo govori, da se lahko vidita zunaj, če ima kaj proti njem. Ko je tožnik odšel ven, ga je napadlo pet osebo. Želel se je braniti, zato je pobegnil nazaj v azilni dom, varovali so ga varnostniki. Tega dne ni prišlo do nobenega pretepa. Glede dogodka dne 5. 5. 2025 je tožnik pojasnil, da ni prišlo do pretepa, šlo je za navaden pogovor, nista se zavedala, da sta preglasna. Zato so prišli varnostniki in poklicali policijo.

10.Po zaključnem razgovoru je uradna oseba tožniku izrekla obravnavani ukrep, ker je s svojimi dejanji v kratkem roku štirikrat kršil 10. in 11. člen Uredbe, ki določata, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki. Prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb ter vnašanje ali uživanje alkohola. Tožnik je izjavil, da tega ne bo več delal in naj se mu omogoči še eno možnost, saj je danes nameraval oditi.

11.Pri tožniku gre za ponavljajoče se kršitve hišnega reda z elementi nasilništva, kar kaže na njegovo ponavljajoče se istovrstno nasilno in neprimerno vedenje, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati tako, da bi bilo zagotovljeno dosledno izvajanje hišnega reda. Tožnik je bil ob sprejemu v azilni dom seznanjen s hišnim redom in posledicami kršitev tega reda, zato so nevzdržne njegove navedbe, da si hišnega reda ni prebral.

12.Tožena stranka je presojala še učinkovitost ukrepa, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na vsa tožnikova ravnanja in neuspešna opozorila je menila, da omejitev tožnikovega gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomogla k prenehanju kršitev, saj bi bil tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih z istim hišnim redom, ki ga je v preteklosti večkrat kršil, s čimer bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Vsa dejanja, tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso pripomogla k izboljšanju tožnikovega vedenja.

Trditve strank

13.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

14.Uvodoma tožnik trdi, da izrečen ukrep pomeni poseg v njegovo osebno svobodo. Poleg tega ni jasno, ali je bil tožnik ob prisotnosti prevajalca seznanjen z dejanji in ali je imel možnost s tem povezane izjave. Na glavni obravnavi je treba preveriti, ali imajo uradni zaznamki vse potrebne sestavine, ali so bili razgovori opravljeni ob prisotnosti prevajalca, ali je bil tožnik informiran o pravilih hišnega reda ob prisotnosti prevajalca, ali je socialna služba s tožnikom opravila več razgovorov in ali je bil tožnik ob izreku ukrepa vprašan, ali želi biti zaslišan v navzočnosti pravnega zastopnika.

15.Tožena stranka ugotovljenih kršitev ni opredelila kot lažje ali težje z vidika 82.a člena ZMZ-1 in sorazmernosti ukrepa ni presojala skladno z izhodišči Upravnega sodišča v sodbi I U 1921/2024.

16.Iz nadaljnjih tožnikovih trditev je razvidno, da ne bi smel biti pridržan v Centru za tujce le zato, ker država ni sposobna izvajati ukrepa v azilnem domu in ker slovenski zakonodajalec ni omogočil manj prisilnih ukrepov pridržanja. Poleg tega tožniku pri ustnemu izreku ukrepa o omejitvi gibanja ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, v zvezi s čimer je Upravno sodišče sprejelo stališče v sodbi I U 1846/2024. Glede na navedeno izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

17.V predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode. S tem je kršena njegova pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar že samo po sebi zadošča za nastanek težko popravljive škode. Poleg tega mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave ter prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive II zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastal položaj, ko bi tožnik uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločbe stanje uredilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sodne odločitve prenehati izvajati obravnavani ukrep.

18.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da so vsi stanovalci azilnega doma, tudi tožnik, seznanjeni s hišnim redom, ki je objavljen tudi na oglasni deski skupaj s QR kodo, ki vsakemu stanovalcu omogoča branje Uredbe v jeziku, ki ga razume. Tožnik je bil ob prisotnosti tolmača seznanjen z očitanimi kršitvami. Vsi stanovalci imajo omogočen stik s socialnimi delavci, psihiatrom, medicinsko ambulanto in ostalim strokovnim osebjem.

Dokazni postopek

19.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

20.Tožba ni utemeljena.

21.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

22.Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

23.Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

24.Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).3

25.Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbenimi navedbami ne nasprotuje določno dejanskim zaključkom tožene stranke glede opisanih ravnanj, storjenih 13. 4. 2025, 25. 4. 2025, 4. 5. 2025 in 5. 5. 2025. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da so navedena poročila o očitanih dejanjih v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da jih je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz poročil z vidika zahtev obravnavane zadeve (zadnja poved v 24. točki obrazložitve te sodbe) dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejstva (storitev očitanih dejanj).4 Zato ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor, da "uradni zaznamki nimajo vseh potrebnih sestavin".

26.Utemeljen ni niti tožbeni ugovor, da tožnik ob prisotnosti tolmača ni bil seznanjen z očitanimi dejanji in da ni imel možnosti s tem povezane izjave. Nasprotno je namreč razvidno iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja tožniku z dne 6. 5. 2025, iz katerega jasno izhaja, da je bil razgovor z njim opravljen ob prisotnosti prevajalca za arabski jezik, glede katerega je tožnik na glavni obravnavi potrdil, da ga razume. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni jasno, ali je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda, saj tožnik na glavni obravnavi, kljub tožbeni navedbi, "da bi bilo treba preveriti, ali je bil tožnik informiran o pravilih hišnega reda ob prisotnosti prevajalca", ni problematiziral s tem povezane nepoučenosti. Tudi sicer je iz zapisnika z dne 6. 5. 2025 razvidno, da je tožnik dobil hišni red, vendar ga po lastni krivdi ni prebral, saj je na to pozabil. Poleg tega bi že povprečno razumnemu človeku moralo in moglo biti jasno, da mora vsaj po opozorilu varnostnika prenehati z očitanimi kršitvami (dogodek 13. 4. 2025), torej da táko ravnanje nasprotuje pravilom, ki omogočajo skupno bivanje. Iz okoliščin obravnavane zadeve ni razvidno, da tožnik ne bi ustrezal navedenemu standardu povprečno razumnega človeka. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je tožnik 14. 4. 2024 (takoj po prvi kršitvi) ustno na zapisnik potrdil, da razume pravila hišnega reda in da je seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih se kršitvah hišnega reda, vendar je kljub temu nadaljeval s takšnim početjem.

27.V obravnavani zadevi tožena stranka ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po tem členu pa so ukrepi drugačni. Gre za samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na 82.a člena ZMZ-1. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka očitanih kršitev ni opredelila kot lažje ali težje z vidika navedene določbe, še zlasti ob upoštevanju, da že iz besedila 1. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil ukrep izdan na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

28.Po presoji sodišča niso utemeljene niti posplošene tožbene navedbe, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da ni utemeljeno niti tožnikovo stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker (slovenski) zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU5 v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo sicer ni v celoti prenesel navedene določbe (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).6 Vendar pa navedena ugotovitev po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni, da tožena stranka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma glede na tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to po presoji sodišča storila tudi v obravnavani zadevi.

29.Iz tožbenih trditev je razviden še očitek, da bi morala biti tožniku pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja dana možnost, da ga zastopa njegov pravni zastopnik. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Iz zapisnika z dne 6. 5. 2025 je namreč jasno razvidno, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo, da ga ob izreku spornega ukrepa zastopa pooblaščenec, saj je na vprašanje uradne osebe "Ali lahko nadaljujemo brez prisotnosti pravnega svetovalca?" odgovoril pritrdilno, kar pomeni, da je odklonil možnost pravnega zastopanja. Poleg tega je tožnik na glavni obravnavi pritrdilno odgovoril na vprašanje "Ali ste bili pri ustnem zaslišanju pri izreku ukrepa omejitve gibanja seznanjeni s tem, da imate pravico do svetovalca?". Navedeno ravnanje tožene stranke je torej skladno s četrtim odstavkom 9. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po katerem je treba pridržane prosilce nemudoma pisno in v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvestiti o razlogih za pridržanje in o postopkih za izpodbijanje ukrepa za pridržanje, določenih v nacionalnem pravu, kakor tudi o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje.

30.Ob odsotnosti konkretiziranega tožbenega ugovora sodišče na splošno še ugotavlja, da je bilo tožniku ob ustnem izreku obravnavanega ukrepa ob prisotnosti tolmača omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave. Tožnik je zapisnik z dne 6. 5. 2025 podpisal in nanj ni imel pripomb. To pomeni, da je imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z očitki iz poročil varnostne službe postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, torej je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Ob takih okoliščinah, ko ni s tem povezanih določnih tožbenih navedb, v obravnavani zadevi ni dokazana nepravilnost navedenega zapisnika.

31.Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

32.ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1, splošna pravila ZUS-1.

33.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

34.Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

35.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

36.Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce in meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

37.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.7

38.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).

2Prav tam, 69. točka obrazložitve.

3Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

4Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 74/ 2023 z dne 19. 4. 2023 že pojasnilo, da je za listino kot dokazno sredstvo bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva (v obravnavani zadevi tožnikovih ravnanj z dne 6. 12. 2024 in 14. 12. 2024). Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena.

5Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

6Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.

7Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.

8Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.