Jedro

Na vprašanje pravilnosti izvedbe dokaza z branjem zapisnikov iz kazenskega postopka namesto ponovnega zaslišanja strank je že odgovorilo pritožbeno sodišče. Odgovor pritožbenega sodišča je pregleden, strokoven in tudi procesnopravno pravilen ter ga revizijsko sodišče tu ne bo ponavljalo(6. stran odločbe pritožbenega sodišča). Na tak odgovor je revizija, kolikor je to iz njenega besedila mogoče izluščiti, podala dve navedbi, ki so povzete v točki VIII te sodbe. Iz njih ne izhaja očitek, da bi bili razlogi pritožbenega sodišča glede soglasja strank k takšni izvedbi dokaza, protispisni. Edino to pa bi lahko omajalo sicer pravilne razloge pritožbenega sodišča. Kakšnega drugačnega odgovora na te revizijske navedbe (ki očitno grajajo oz. pravilneje: ne sprejemajo prej navedenih strokovnih razlogov pritožbenega sodišča) zaradi njihove skladenjske nerazumljivosti revizijsko sodišče tudi ne more dati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

I. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpel zaradi napada tožencev nanj.

II.Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na solidarno plačilo 2.250.000 SIT (sedaj: 9389,08 EUR) odškodnine, višji zahtevek pa zavrnilo. Ugotovilo je, da sta se toženca tožnika pretepla, zaradi česar mu solidarno odgovarjata za nastalo škodo. Sodišče je delno ugodilo ugovoru zastaranja in sicer tako, da je delilo posamezne pojavnosti celotne škode. V razlogih je navedlo, da je zahtevek zastaral "glede tiste škode, ki je tožniku nastala pred 10.1.1999, to pa je vsa škoda, razen dela tiste, ki je posledica poškodbe gležnja in je trajala še po 10.1.1999. Tako je tožniku za sekundarni strah priznalo 100.000 SIT, glede primarnega strahu pa je ugotovilo zastaranje. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnik trpel po 10.1.1999, je tožniku priznalo 600.000 tolarjev odškodnine, za obdobje pred tem je sodišče ugotovilo zastaranje. V zvezi z zahtevkom iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče zastaranja ni ugotovilo ter je tožniku za celoten obseg ugotovljene škode priznalo 1.500.000 SIT. Iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je tožniku priznalo 50.000 SIT, odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in zaradi okrnitve svobode pa je v celoti zavrnilo.

III.Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank. Sodbo sodišča prve stopnje je tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu razveljavilo glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah. V razlogih je poudarilo, da je treba posamezne oblike nepremoženjske škode z vidika ugovora zastaranja obravnavati celovito. Poleg tega pa je opozorilo še na pravilo o daljšem zastaralnem roku, kadar je škoda posledica kaznivega dejanja ter sodišču prve stopnje naložilo, naj kot predhodno reši najprej to vprašanje.

IV.Odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožbeno sodišče spremenilo in to znižalo na 1.000.000 SIT, v ostalem delu pa je pritožbi pravdnih strank zavrnilo ter potrdilo odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti in o zavrnitvi zahtevka za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter zaradi okrnitve svobode.

V.Proti sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, da "sodbo Višjega sodišča v napadenem delu in Okrožnega sodišča razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže oz. zavrne, podredno, da razveljavi sodbo Višjega sodišča in vrne v ponovno odločanje Višjemu sodišču oz. razveljavi sodbo Višjega sodišča in Okrožnega sodišča in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču." Obe sodišči naj bi zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodbo oprli na nekaj, česar dejansko nista ugotovili.

VI.Revizija v nadaljevanju piše o kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja. Poudari, da je bil kazenski postopek zoper oba toženca ustavljen. Iz besedila revizije je mogoče izluščiti, da revidenta dejstvo ustavljenega kazenskega postopka navezujeta predvsem na dve vprašanji. Prvo je vprašanje daljšega zastaralnega roka, o katerem pritožbeno sodišče razloguje v razveljavitvenem delu odločbe. Ker pa ta del odločbe ni in tudi ne more biti predmet revizijskega preizkusa, revizijsko sodišče (mestoma tudi pravno nerazumljivih) revizijskih navedb v zvezi s tem ne bo povzemalo.

VII.Revizija dalje navaja, da "v konkretnem primeru gre celo za škodo, ki je tožniku sicer nedvomno nastala, vendar v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem tožencev." To naj bi bilo ugotovljeno v fazi preiskave in "je dejansko zato državno tožilstvo vložilo le obtožni predlog zaradi udarca po glavi in udarca v nos." Dalje meni, da je bila škoda v celoti razmejena glede na udeležbo enega in drugega toženca ter tožilstvo tožencev ni preganjalo kot sostorilcev kaznivega dejanja. Revizija kasneje navaja, da tožena stranka to vlaga tudi zaradi "sodbe, ki solidarno nalaga obema plačilo odškodnine, čeprav je bila v kazenskem postopku posamezna škoda opisana v obtožnem predlogu dovolj jasno in tudi sam toženec je, kot je pravilno ugotovilo Višje sodišče, na prvem naroku povedal, da naj bi bil prvi toženec tisti, ki je z lopato med njegovimi nogami udaril in ga pri tem spodnesel."

VIII.V zvezi z drugim vprašanjem, ki ga revizija navezuje na dejstvo končanega kazenskega postopka, pa revizija navaja: "Kot rečeno je prišlo tudi do spregledanja, da za škodo za katero je sedaj pravnomočno dosojena odškodnina, toženi stranki nista bili obsojeni v kazenskem postopku, da za to škodo torej sodišče kot edinega dokaza ne more uporabiti zapisnikov iz kazenskega spisa toliko manj, ker v kazenskem postopku ni bil zaslišan eden izmed tožencev oz. se je branil z molkom, zaslišanja ostalih pa so bila povsem nekonsistentna in daleč od gotovosti do katere bi moralo priti sodišče." Revizija na drugem mestu še zapiše: "Sodba Višjega sodišča v Ljubljani tudi nepravilno zaključuje, da sodišče ni kršilo razpravnega načela in na strani 6 obrazložitve pojasni, da je dala tožena stranka soglasje k branju zapisnika iz kazenskega spisa in da pri dokaznem predlogu za zaslišanje strank ni več izrecno vztrajala, kar naj bi bilo v nasprotju v primeru postavitve izvedenca medicinske stroke. Izvedenca medicinske stroke v civilnem postopku je predlagala tožeča stranka in ne tožena stranka in se je tožena stranka strinjala s prečitanjem mnenja izvedenca dr. J. iz kazenskega spisa. Nadalje tako povezave med tema dvema okoliščinama ni na strani tožene stranke, temveč je eno ravnanje tožeče stranke, drugo pa ravnanje tožene stranke in sodišče ne more enega ravnanja tolmačiti oz. opravičevati z ravnanjem druge pravdne stranke, kot je to storilo v konkretnem primeru. Kar se tiče vztrajanja pri dokaznih predlogih pa toženi stranki le pojasnita, da je dokazno breme na strani tožeče stranke in da tožeča stranka v ničemer ni dokazala, po mnenju toženih strank, da naj bi zatrjevana škoda nastala zaradi ravnanja toženih strank."

IX.Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

X.Revizijo je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPPĆ, proti sklepu pa le v posebej določenih primerih (384. člen ZPP). Sklep, s katerim sodišče druge stopnje sodbo prvega sodišča delno ali v celoti razveljavi, ni tak primer.

V obravnavani zadevi revizija sicer uvodoma opredeli, da revizijo vlaga proti obsodilnemu delu sodbe (to je delu, s katerim je bila tožniku priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za skaženost), vendar pa potem v nadaljevanju vsebinsko napada (vsaj tako je mogoče izluščiti iz njenega besedila) razloge pritožbenega sodišča glede daljšega zastaralnega roka v primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim ravnanjem. Ti razlogi so v resnici napotki pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje v zvezi z razveljavitvenim delom (tretji odstavek 360. člena ZPP). Ker ta del odločbe ni in ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja, seveda tudi razlogi, ki se nanašajo izključno nanj, ne morejo biti predmet revizijskega pretresanja.

XI.Na vprašanje pravilnosti izvedbe dokaza z branjem zapisnikov iz kazenskega postopka namesto ponovnega zaslišanja strank je že odgovorilo pritožbeno sodišče. Odgovor pritožbenega sodišča je pregleden, strokoven in tudi procesnopravno pravilen ter ga revizijsko sodišče tu ne bo ponavljalo (6. stran odločbe pritožbenega sodišča). Na tak odgovor je revizija, kolikor je to iz njenega besedila mogoče izluščiti, podala dve navedbi, ki so povzete v točki VIII te sodbe. Iz njih ne izhaja očitek, da bi bili razlogi pritožbenega sodišča glede soglasja strank k takšni izvedbi dokaza, protispisni. Edino to pa bi lahko omajalo sicer pravilne razloge pritožbenega sodišča. Kakšnega drugačnega odgovora na te revizijske navedbe (ki očitno grajajo oz. pravilneje: ne sprejemajo prej navedenih strokovnih razlogov pritožbenega sodišča) zaradi njihove skladenjske nerazumljivosti revizijsko sodišče tudi ne more dati(1).

XII.Podobno nejasno je tudi, katere vrste kršitev prava tožena stranka uveljavlja v delu revizije, ki je povzet v točki VII te sodbe. Nižji sodišči sta ugotovili vse prvine civilnega delikta (ne le škodo, kakršno stališče bi utegnilo izhajata iz tega dela revizije), marveč tudi vzročno zvezo in nedopustno škodljivo ravnanje tožencev. Sklicevanje na obtožni predlog v kazenskem postopku, s katerim skuša revizija spodbijati dejanske ugotovitve nižjih sodišč, pa predstavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali (in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

XIII.Dejanska ugotovitev nižjih sodišč je tudi ta, da sta toženca tožnika skupaj (v istem historičnem dogodku) pretepla ter da je škoda, za katero je bila tožniku priznana odškodnina v tem postopku, posledica tega ravnanja. Takšna dejanska podlaga tudi po stališču revizijskega sodišča utemeljuje obstoj solidarne odgovornosti tožencev iz prvega odstavka 206. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR). Razlogi obeh sodišč o tem so pravilni ter se revizijsko sodišče nanje sklicuje (tretji odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje ter zadnji odstavek na peti ter prvi odstavek na šesti strani odločbe pritožbenega sodišča). Revizijsko sodišče k temu dodaja le to, da je podlaga solidarne odgovornosti prej navedeno pravilo ZOR, kjer je opredeljeno tudi, v kakšni medsebojni zvezi morajo biti povzročitelji škode (tj., da več oseb skupaj povzroči škodo), nikakor pa na uporabo navedene odškodninskopravne določbe ne more vplivati odločitev tožilca v kazenskem postopku, ki obtožnega predloga ni utemeljil na kazenskopravnem institutu sostorilstva.

XIV.Nazadnje je revizijsko sodišče opravilo še materialnopravni preizkus po uradni dolžnosti (vključno s preizkusom primernosti višine prisojene odškodnine). Ugotovilo je, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Neutemeljeno revizijo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. tudi odločbo VS RS, opr.št. II Ips 718/2004.