Jedro

Namen 5. točke 96. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložb v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 je v tem, da tožnik ne bi dobil stroška iz naslova DDV povrnjenega dvakrat, in sicer enkrat v nacionalnem sistemu DDV kot odbitek, drugič pa iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja na podlagi javnega razpisa. V primeru, ko oseba na podlagi podatkov FURS izkaže, da ni davčni zavezanec, pa DDV, skladno z analogno razlago 63. člena ZDDV-1, ni izterljiv in je treba tak strošek priznati kot upravičen strošek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja številka 33110-1186/2016/22 z dne 3. 7. 2019 v 1. točki izreka v delu, v katerem je bil zavrnjen del zahtevka v znesku 4.364,60 EUR, odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) je z odločbo št. 33110-1186/2016/22 z dne 3. 7. 2019, delno ugodila zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33110-1186/2016/10 z dne 10. 1. 2017, ki ga je dne 28. 12. 2018 vložila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), in sicer do višine 40.543,03 EUR, del zahtevka v višini 4.364,60 EUR pa je zavrnila (1. točka izreka odločbe). Sredstva v višini 40.543,03 EUR se nakaže na strankin transakcijski račun (2. točka izreka odločbe). Posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija, z odločbo o pravici do sredstev št. 33110-1186/2016/10 z dne 10. 1. 2017, stranki odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev do višine 49.386,61 EUR za sofinanciranje iz podukrepa št. M04.1, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za podporo za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2016, za naložbe, namenjene prilagoditvi na podnebne spremembe in naložbe za izvajanje tehnoloških izboljšav ter znižanju stroškov pridelave. Tožnik je dne 28. 12. 2018 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 44.907,63 EUR skupaj s predloženo dokumentacijo, pri čemer je uveljavljal davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) v skupni višini 10.381,72 EUR. Dne 7. 5. 2019 je tožnik na Agencijo posredoval tudi potrdilo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) št. DT 0210-6346/2019-2 z dne 30. 4. 2019, iz katerega je razvidno, da ni identificiran za DDV. Ker pa se lahko, skladno s 5. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1), vsaka fizična oseba v Republiki Sloveniji identificira za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila davka, je tožena stranka znesek DDV v višini 10.381,72 EUR opredelila kot neupravičen strošek. V obrazložitvi odločbe je nadalje navedeno, da je najvišja priznana vrednost za nabavljenih 3.850 sadik jablan po Seznamu upravičenih stroškov in najvišjih priznanih vrednosti, ki določa najvišjo priznano vrednost (šifra 3.1.1.4.2.) 7,81 EUR na drevo, 30.068,50 EUR, stranka pa zaproša, ob upoštevanju že odbitega DDV, za 32.157,05 EUR. Razlika do največje priznane vrednosti po seznamu torej znaša 2.088,55 EUR, kar je, po mnenju tožene stranke, prav tako neupravičen strošek. Po preračunu neupravičenih stroškov v skupni višini 12.470,27 EUR in ob upoštevanju 35% stopnje podpore je tako znižanje podpore znašalo 4.364,60 EUR, zaradi česar je tožena stranka tožnikov zahtevek v tem delu zavrnila.

_Tožbene navedbe_

3. Tožnik je dne 7. 8. 2019 vložil pravočasno tožbo v upravnem sporu zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Navaja, da je v prijavnem obrazcu označil, da uveljavlja DDV kot upravičen strošek v naložbi. Na podlagi predloženih podatkov je Agencija pri odobritvi višine sredstev 49.386,61 EUR v odločbi z dne 10. 1. 2017 upoštevala, da je upravičen strošek tožnika tudi DDV. Ker je navedena odločba pravnomočna, je Agencija na svojo odločitev vezana tudi pri odločanju o odobritvi višine sredstev v okviru zahtevka za izplačilo. Z izdajo izpodbijane odločbe pa je Agencija posegla v lastno odločitev in prakso odločanja ter s tem kršila načelo venire contra factum proprium.

4. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja, da je Agencija kršila pravico do izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, saj ni bil ustrezno podučen, kakšno potrdilo FURS je zavezan predložiti, da bi bil upravičen do stroška za DDV. Določbe 9.4.1. dela Javnega razpisa po tožnikovem mnenju niso zadosti jasne in so predvsem pomanjkljive na način, da omogočajo arbitrarno odločanje organa in neenakopravno obravnavo vlagateljev, kar predstavlja kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in 14. ter 22. člena Ustave RS.

5. Tožnik izpostavlja, da bi lahko, skladno s tretjim odstavkom 66. člena in četrtim odstavkom 139. člena ZUP, Agencija sama pridobila podatke o tem, ali so vlagatelji zavezanci za DDV. Poudarja pa še, da DDV-ja ne bo mogel uveljavljati niti kot delno povrnjen strošek na javnem razpisu niti kot odbitni DDV.

6. Tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj bi z dolgotrajnim ponovnim odločanjem prvostopnega organa v delu zavrnjene vloge vsekakor utrpel težko popravljivo škodo. Že tako je porabil veliko sredstev, odločanje o neodobrenem delu vloge pa bi njegov finančni položaj lahko nepopravljivo poslabšalo. Primarno torej predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se njegovemu zahtevku za izplačilo sredstev ugodi v višini 44.176,63 EUR, kar se nakaže na njegov transakcijski račun, oziroma (podrejeno) predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa uveljavlja povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka je dne 21. 10. 2019 sodišču predložila upravni spis in v odgovoru na tožbo navedla, da ostaja pri svoji odločitvi.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama ni sporno, da je Agencija z odločbo o pravici do sredstev št. 33110-1186/2016/10 z dne 10. 1. 2017, tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev do višine 49.386,61 EUR za sofinanciranje iz podukrepa št. M04.1 in da je tožnik dne 28. 12. 2018 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 44.907,63 EUR, kateremu je naknadno priložil potrdilo FURS z dne 30. 4. 2019, da ni zavezanec za DDV. Sporno pa je, ali je tožnik upravičen do dodelitve nepovratnih sredstev v delu, v katerem je uveljavljal DDV, ki je bil zajet v predloženih računih.

10. V 5. točki 96. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložb v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju: Uredba), na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, je določeno, da se podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV.

11. Obveznost obračuna DDV in s tem možnost njegove izterjave nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo (drugi odstavek 32. člena ZDDV-1). Ker prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije, je zavezanec za plačilo tisti, ki mora znesek obračunanega DDV odvesti v proračun. Čeprav je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti, kot določa prvi odstavek 5. člena ZDDV-1, pa to še ne pomeni, da je vsak tudi zavezanec za obračun DDV. V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZDDV-1, ki ureja posebnosti za t. i. male davčne zavezance, je namreč davčni zavezanec oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000,00 EUR obdavčljivega prometa. Skladno z drugim odstavkom navedenega člena, veljavnim v času izdaje izpodbijane odločbe, je bila obračunavanja DDV oproščena tudi dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500,00 EUR. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec odloči za obračunavanje DDV v skladu s tem zakonom, pri čemer pa mora izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu v elektronski obliki in jo uporabljati najmanj 60 mesecev (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1).

12. Upoštevajoč opisano zakonsko ureditev, tako sodišče ugotavlja, da sicer drži trditev tožene stranke, da se lahko vsak davčni zavezanec identificira za namene DDV, vendar pa davčni zavezanci tega niso dolžni storiti v tistih primerih, ki jih določa drugi odstavek 78. člena oziroma 94. člen ZDDV-1.1 Kadar davčni zavezanec uveljavlja oprostitev obračunavanja DDV v skladu s tem členom, pa nima pravice do odbitka DDV v skladu s 63. členom tega zakona, niti ga ne sme izkazovati na izdanih računih (četrti odstavek 94. člena ZDDV-1).

13. Po presoji sodišča je tako tožena stranka zmotno tolmačila določbo 5. točke 96. člena Uredbe, saj tožnik kot davčni zavezanec, ki ni zavezan za obračunavanje DDV (kar je izkazal s predložitvijo potrdila FURS z dne 30. 4. 2019), ne bo mogel uveljavljati odbitka DDV, obenem pa to tudi pomeni, da ga davčni organ od takšnega zavezanca tudi ne bo mogel izterjati. Sodišče meni, da je namen navedene določbe v tem, da tožnik ne bi dobil stroška iz naslova DDV povrnjenega dvakrat, in sicer enkrat v nacionalnem sistemu DDV kot odbitek, drugič pa iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja na podlagi javnega razpisa. V primeru, ko oseba na podlagi podatkov FURS izkaže, da ni davčni zavezanec, pa DDV, skladno z analogno razlago 63. člena ZDDV-1, ni izterljiv in je treba tak strošek priznati kot upravičen strošek.2

14. Sodišče nadalje ugotavlja, da je stališče, ki ga je tožena stranka zavzela v izpodbijani odločbi, tudi v nasprotju z določbami javnega razpisa in odločbo o pravici do sredstev, v kateri je bil pri odmeri višine odobrenih sredstev financiranja upoštevan DDV. Iz spisovne dokumentacije je namreč razvidno, da je imel tožnik ob prijavi na razpis v izjavi vlagatelja, ki jo je podal dne 18. 6. 2016, možnost označiti, ali želi v skladu s 5. točko prvega odstavka 96. člena Uredbe uveljavljati DDV kot upravičen strošek v naložbi, pri čemer je tožnik označil, da to želi. Upravni organ je nato v odločbi o pravici do sredstev št. 33110-1186/2016/10 z dne 10. 1. 2017, strošek DDV pri odmeri višine odobrenih sredstev sofinanciranja tudi upošteval. Po prejemu tožnikovega zahtevka z dne 28. 12. 2018 pa je upravni organ slednjega še dodatno pozival k predložitvi potrdila FURS o tem, da nima pravice do uveljavljanja odbitka DDV v zvezi s podprto naložbo po predpisih, ki urejajo DDV (potrdilo FURS, da ni davčni zavezanec skladno s petim odstavkom 5. člena ZDDV-1), kot je razvidno iz elektronskega sporočila pooblaščene uradne osebe z dne 1. 4. 2019. Četudi je tožnik, skladno s pozivom, naknadno predložil potrdilo FURS z dne 30. 4. 2019, pa ga tožena stranka ni upoštevala niti se ni do njega opredelila.

15. Sodišče ocenjuje, da kolikor bi sledili stališču tožene stranke iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da ZDDV-1 v vsakem primeru omogoča identifikacijo za DDV in je s tem dana možnost povračila DDV kot odbitek po 63. členu ZDDV-1, niti javni razpis niti Uredba ne bi nalagala upravičencem, da podajo izjavo o tem, ali želijo v skladu s 5. točko 96. člena Uredbe uveljavljati DDV kot upravičen strošek v naložbi, prav tako pa organu tudi ne bi bilo treba ugotavljati, ali so vlagatelji zavezanci za DDV ali ne. Tako pa je že iz Uredbe razvidno, da se bo strošek DDV lahko povrnil tistim, od katerih ni mogoče izterjati DDV na podlagi predpisov, ki ga urejajo, javni razpis pa je določil dokazila, ki jih mora vlagatelj predložiti kot dokaz, da ni zavezanec za DDV, kar je tožnik v obravnavanem primeru tudi izpolnil. 16. Zaradi nepravilne uporabe materialne določbe 5. točke 96. člena Uredbe, je sodišče, skladno s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu 1. točke izreka odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in ob upoštevanju zavzetega pravnega stališča sodišča presoditi, ali je tožnik upravičen do celotnega zahtevanega zneska.

17. Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnika, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in samo odloči o stvari tako, da ugodi njegovemu zahtevku v višini 44.176,63 EUR. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.3 Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki v obravnavani zadevi niso izkazani. Pri tem sodišče še pripominja, da mora, skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče, zaradi česar sodišče ocenjuje, da ne bo prišlo do dolgotrajnega ponovnega odločanja prvostopnega organa. Poleg tega pa tožnik zgolj pavšalno navaja, da bi s tem utrpel težko popravljivo škodo, ki je ne opredeli z nobenimi konkretnimi okoliščinami in dokazi.

18. Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa tudi ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom. Prav tako je šlo v predmetni zadevi za vprašanje tolmačenja materialnopravne določbe 5. točke 96. člena Uredbe, medtem ko relevantno dejansko stanje (opredeljeno v 9. točki te sodbe) med strankama ni sporno.

**K II. točki izreka:**

19. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

20. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

21. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 prim. sodba Upravnega sodišča RS III U 260/2019-10 z dne 24. 6. 2021. 2 prim. sodbi Upravnega sodišča RS II U 393/2019-20 z dne 13. 10. 2021 in II U 450/2019-12 z dne 12. 1. 2022. 3 prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.