Jedro

Namen sodnih penalov je brez izvršbe takoj doseči dolžnikovo izpolnitev. Upnik se lahko prosto odloči, ali bo takoj zahteval izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve, ali pa bo dolžnika prej poskušal prisiliti k izpolnitvi obveznosti še s predlogom za določitev (in kasneje morebiti še za izterjavo) sodnih penalov.

Glede na to, da se za pogodbeno kazen ni dopustno dogovoriti za primer zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, sodni penali pa so glede na svoj namen povsem primerljivi s pogodbeno kaznijo, ki je dogovorjena za primer zamude, in se zaradi tega z njo izključujejo, je očitno, da se medsebojno izključujeta tudi upnikova zahteva po plačilu zamudnih obresti in zahteva za plačilo sodnih penalov.

Višine sodnih penalov ni mogoče omejiti s sklicevanjem na analogno uporabo četrtega odstavka 226. člena ZIZ, saj gre v konkretnem primeru za določitev sodnih penalov zaradi dolžnikovega nespoštovanja naložene opustitve.

Postopek za naložitev plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek (sklep o plačilu sodnih penalov tudi ni sklep o izvršbi), saj upnik v tem postopku šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov (t.j. pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov), ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi glede zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznega dnevnega zneska sodnih penalov do plačila ter se ta del predloga za določitev sodnih penalov zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (1., preostala 2., 3. in 5. točka izreka) potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: v 1. točki izreka: dolžniku naložilo, da je dolžan v korist upnikov v roku 5-ih dni od vročitve tega sklepa popolnoma opustiti vsak poseg v lastninsko pravico upnikov na parc. št. 345/1 k.o. X, zlasti pa vožnje po navedeni nepremičnini, v 2. točki izreka: sklenilo, da je dolžan dolžnik v primeru, če v postavljenem roku ne bo izpolnil v 1. točki izreka opredeljene obveznosti, s 6. dnem po vročitvi tega sklepa upnikom G. K., N. K. M., G. B., I. S. in T. P. sproti plačati sodne penale v znesku 170,00 EUR dnevno vsakemu, M. K. in N. K. pa sproti plačati sodne penale v znesku 85,00 EUR dnevno vsakemu, vsem za vsak dan zamude od izteka dodatnega roka za izpolnitev, in sicer vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega dnevnega zneska do plačila, skupno pa ne več kot 2.086.463,00 EUR, v 3. točki izreka: dolžniku naložilo, da je dolžan upnikom plačati stroške tega postopka v višini 292,07 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti, v 4. točki izreka: zavrnilo predlog upnikov za povrnitev stroškov tega postopka v znesku nad 292,07 EUR, v 5. točki izreka: zavrglo predlog dolžnika za odlog postopka do pravnomočno končanega nepravdnega postopka za določitev nujne poti.

Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Navaja, da je predlog upnikov za določitev sodnih penalov čista špekulacija, saj bi od dne pravnomočne odločbe upniki lahko brez težav vložili predlog za izvršbo zaradi izposlovanja nedenarne terjatve. Gre za element dobičkonosnosti same zadeve, ki mu sodišče ne bi smelo nasesti. Plačilo penalov do višine 2.086.463,00 EUR presega meje zdravega razuma. Dolžnik je v pravdnih postopkih, ki so tekli med strankama, spregledal dejstvo, da gre v tem primeru za nujno pot, brez katere ne more opravljati svoje dejavnosti (eksploatacije kamnoloma). Sodni penali so določeni absolutno previsoko, tako da izpodbijani sklep upnikov ne sili v zaključek zadeve, temveč v čisto denarno mahinacijo. Zadnji odstavek 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ) ima določen namen, in sicer ne le za stranke postopka, temveč tudi za sodišče. Sodišče bi moralo upoštevati to določbo in upnikom ne bi smelo dati možnosti špekulativne zlorabe procesnega sredstva sodnih penalov, tako da se sodni penali vlečejo v nedogled. Sodni penali nekajkrat presegajo osnovna sredstva dolžnika, poleg tega pa gre za časovno neomejen sklep, kar vse kaže na to, da je sodišče pri svoji odločitvi prezrlo zadnji odstavek 212. člena ZIZ. Špekulacijo upnika bi namreč moralo omejiti in mu s sklepom tudi določiti rok, v katerem mora tudi on aktivno sodelovati in vložiti predlog za izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve. Sodišče je v konkretnem primeru slepo sledilo predlogu upnika mimo vseh realnih podlag. Že dejstvo, da je bila sodba, ki je podlaga za določitev sodnih penalov, pravnomočna v letu 1999, predlog za določitev sodnih penalov pa je bil podan v letu 2008, kaže na čisto špekulacijo upnika. O tem priča tudi sodba Višjega sodišča v Kopru II Cp 1553/2005, na osnovi katere je sodišče ugotovilo, da se je upnik v tistem primeru soočil z dejstvom, da se sodni penali določijo in izterjajo za prvih 20 dni po poteku dodatno določenega roka. Poleg tega je za isto opustitveno dejanje, ki se nanaša na parc. št. 345/1 k.o. X, vložen predlog za določitev sodnih penalov v isti višini za parc. št. 328/21 k.o. X v izvršilnem postopku In 113/2008, vendar na podlagi drugega izvršilnega sredstva sodišče izda isti sklep o izvršbi z isto vsebino in do višine 2.086.463,00 EUR. To torej pomeni, da je sodišče v konkretni zadevi upniku dopustilo denarno špekulacijo preko 4.000.000,00 EUR za dve parceli, ki sta po svoji naravi pot, kar presega meje človeške domišljije v materialnem smislu. V konkretni zadevi je namen sodnih penalov izrojen in nerazumen, še posebno ob dejstvu, da upniki točno vedo, da dolžnik nima voziti kje drugje kot po tej poti in so ga upniki tudi predhodno že izsiljevali z nerazumno visoko pogojenimi denarnimi zneski za morebiten odkup. Sodišče izračunava sodne penale na celotno dejavnost dolžnika, ki ni samo kamnolom, in ga v tem delu ne razgrajuje. Sodni penali se ne bi smeli sprevreči v sredstvo za pridobivanje denarnih sredstev na račun dolžnika (sklep Višjega sodišča v Kopru II Cp 86/2004). Od kod ugotovitev sodišču, da predstavlja 60% vseh posegov na nepremičnino last upnikov, dolžniku ni znano. Sodni penali so določeni v popolnem nasprotju z določbo 226. člena ZIZ, ki ga kot analognega uporabi sodišče. Tudi omejitev sodnih penalov po višini je pravno zmotna, saj bi moralo sodišče sodne penale omejiti časovno. S takšnim dejanjem sodišče v popolnem nasprotju z načelom vestnosti in poštenja upniku odpira možnost bogatega zaslužka in zlorabo procesnega instituta sodnih penalov. Glede zavrženja predloga dolžnika za odlog postopka določitve sodnih penalov pa dolžnik meni, da je sodišče ravnalo v popolnem nasprotju s temeljnimi določbami ZIZ. Postopek za določitev nujne poti je pričet in gre za pravno sredstvo, ki bo v vsakem primeru doseglo namen dolžnika. Splošne določbe ZIZ se nanašajo tudi na uporabo pravil o sodnih penalih, saj glede na njihovo višino več kot jasno izhaja, da bo dolžnik trpel takšno gospodarsko škodo, ki ga lahko pripelje celo v stečaj. Določba 212. člena ZIZ izrecno določa, da se o upnikovi zahtevi odloči v izvršilnem postopku. Zato je napačno sklepanje sodišča, da določbe ZIZ za postopek sodnih penalov ne veljajo. Pritožbenemu sodišču zato dolžnik predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Upniki v odgovoru na pritožbo zavračajo dolžnikove očitke, da je njihov predlog za določitev sodnih penalov špekulativen in namenjen zaslužkarstvu. Upnikom je s tem, ko ZIZ in Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: OZ) kot alternativni predpisujeta dve pravni sredstvi (izvršba po 227. členu v zvezi z 226. členom ZIZ in sodni penali), prepuščena tudi izbira pravnega sredstva, ki ga bodo uporabili zaradi prisiljenja dolžnika k izpolnitvi obveznosti, naloženi z izvršilnim naslovom. V tej zadevi dolžnik že dolga leta popolnoma ignorira njihovo lastninsko pravico tako, da jim zaradi njegovega poseganja dejansko ostaja le gola lastninska pravica, zato so upniki ocenili, da bodo na dolžnika bolj kot izvršilni postopek po 227. členu ZIZ učinkovali sodni penali in da bodo s tem pravnim sredstvom hitreje dosegli dolžnikovo upoštevanje pravnomočne sodne odločbe. Prav tako je neutemeljeno dolžnikovo zavzemanje za časovno omejitev sodnih penalov, saj bodo dnevni zneski sodnih penalov natekali le v času, ko bo dolžnik ravnal v nasprotju s svojo obveznostjo, ki mu jo nalaga izvršilni naslov, vendar skupaj največ do zneska 2.086.463,00 EUR. Očitno je, da je tako čas, ko bodo sodni penali tekli, kot tudi skupni znesek, do katerega bodo natekli dnevni zneski sodnih penalov, v izključni dispoziciji dolžnika, saj je odvisen zgolj od tega, ali in kdaj bo dolžnik prenehal s posegi v lastninsko pravico upnikov. Zato ni nobenega razloga, da bi sodišče upnikom v sklepu nalagalo, kdaj morajo vložiti predlog za izvršbo na podlagi 227. člena ZIZ, saj tudi vložitev takšnega predloga za izvršbo ne spremeni dejstva, da mora dolžnik izpolniti obveznost, naloženo z izvršilnim naslovom, in da se ga k temu prisiljuje s sankcijami denarne narave. Namen sodnih penalov je ravno v tem, da dolžnika prisili, da bo zaradi finančne obremenitve svoje stališče spremenil in ravnal v skladu z izvršilnim naslovom. Dolžnikovo pritožbeno sklicevanje na sodno prakso v tej fazi postopka v ničemer ne pripomore k njegovi argumentaciji, saj citirana judikatura nima stičnih točk z njegovo zadevo. Prav tako dolžnik zmotno navaja, da je izvršilni naslov postal pravnomočen v letu 1999, saj je bila sodba izdana 5. 6. 2007, potrdilo o izvršljivosti pa 14. 11. 2007. Dolžnikovo očitno vztrajanje pri protipravnih posegih in sklicevanje na nujno pot je za ta postopek brez pravnega pomena, saj je iz fotokopije predloga za določitev nujne poti v prilogi dolžnikove vloge z dne 4. 12. 2008 očitno, da dolžnik pravno zmotno meni, da je mogoče nujno pot vzpostaviti za prevezavo med dvema zasebnima nepremičninama, čeprav se nujna pot vzpostavi le takrat, kadar nepremičnina nima povezave z javno potjo. Ob tem je treba tudi opozoriti, da je dolžnikov predlog za določitev nujne poti nepopolna vloga, zato bo zavržen. Tako torej ne obstoji noben razlog, ki bi dolžnika upravičeval k nadaljevanju voženj po nepremičnini upnikov oz. preprečeval izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov, sploh pa zato, ker dolžnik zgolj pavšalno vztraja pri svoji neresnični trditvi, da nima možnosti voziti drugje. Pri izpodbijanju višine sodnih penalov s sklicevanjem na zadevo opr. št. In 113/2008 (v nadaljevanju: druga zadeva) gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj bi se dolžnik moral in mogel nanjo sklicevati že v svojem odgovoru na predlog. Kljub temu pa med zadevama ni takšne identitete, kot želi prikazati dolžnik, ker gre v drugi zadevi za drug izvršilni naslov, druge upnike in nenazadnje tudi za drugo nepremičnino, v katero posega dolžnik. V vsaki od zadev imajo upniki pravico neodvisno drug od drugega dolžnika prisiliti, da preneha s posegi v njihovo lastninsko pravico. Pri tem tudi ni identično določena višina sodnih penalov, dolžnik pa je tudi "pozabil" omeniti, da je v drugi zadevi zahtevek za določitev sodnih penalov v tistem delu, ki se nanaša na dolžnikove vožnje, zaenkrat zavrnjen in da je dolžnik v drugi zadevi tudi sodišču z vlogo sporočil, da je z dnem 18. 1. 2009 prenehal uporabljati nepremičnino, glede katere teče druga zadeva. Že iz tega razloga je seštevanje sodnih penalov iz te zadeve s sodnimi penali iz druge zadeve izključeno. Glede na navedeno dolžnikovo pritožbeno izvajanje o nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter zlorabi pravic pravzaprav pritiče ravnanju dolžnika, saj dolžnik s pritožbo v resnici zasleduje cilj, da bi še nadalje v nedogled nesankcionirano posegal v lastninsko pravico upnikov, oz. se dolžnik za znižanje že tako (pre)nizkih sodnih penalov zavzema zgolj zato, da bi bilo njegovo nadaljnje neupoštevanje izvršilnega naslova sankcionirano z zneski, ki bi imeli zanj, ki letno ustvari 730.000,00 EUR čistega dobička, bagatelen pomen. Glede dolžnikovega nasprotovanja zavrženju predloga za odlog postopka pa je treba ugotoviti, da niti ni najbolj jasno, katero pravno sredstvo je dolžnik s svojim predlogom imel v mislih. Če gre za predlog za odlog izvršbe, je dopustno odlog izvršbe predlagati samo v primeru že izdanega izvršilnega dovolila. Sklep o določitvi dodatnega roka za izpolnitev obveznosti in določitvi sodnih penalov izvršilnega dovolila ne vsebuje, poleg tega pa je dolžnik predlog vložil, preden je bil sklep o sodnih penalih sploh izdan. Sicer dolžnikov predlog za "odlog postopka" tudi ne vsebuje nobenih konkretiziranih trditev in dokazov glede predpostavk, predpisanih v 71. členu ZIZ. Vse, kar dolžnik v zvezi s tem zatrjuje v pritožbi, pa je nedopustna pritožbena novota. Pritožbenemu sodišču zato upnik predlaga, naj dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne, dolžniku pa naloži v plačilo stroške upnikov za sestavo odgovora na pritožbo skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je le delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

1) Glede namena sodnih penalov in zlorabe procesnih pravic upnikov Večkrat poudarjeni pritožbeni očitek, da je predlog upnikov za določitev sodnih penalov čista špekulacija in zloraba procesnih pravic z namenom bogatega zaslužka upnikov, ni utemeljen. Prvenstveno je uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe sicer res namenjen izvršilni postopek, vendar pa ima upnik po ZIZ možnost, da pred vložitvijo predloga za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve dolžnika poskuša prisiliti k izpolnitvi nedenarne obveznosti tudi v postopku določitve sodnih penalov. V tem postopku se namreč dolžniku zagrozi z denarno sankcijo za primer, da dolžnik niti v naknadno določenem roku ne bi izpolnil svoje nedenarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Namen sodnih penalov je torej brez izvršbe takoj doseči dolžnikovo izpolnitev. Upnik se lahko prosto odloči, ali bo takoj zahteval izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve (v konkretnem primeru po 227. členu ZIZ), ali pa bo dolžnika prej poskušal prisiliti k izpolnitvi obveznosti še s predlogom za določitev (in kasneje morebiti še za izterjavo) sodnih penalov.

Res ni namen sodnih penalov v tem, da bi se spremenili v dobičkonosno sredstvo upnika (na dolžnikov račun), vendar pa v konkretnem primeru upnikom tega namena ni mogoče očitati. Glede na podatke v spisu upniki zasledujejo izključno cilj, da bi dolžnika prisilili k izpolnitvi nedenarne obveznosti, ki je ne more izpolniti nihče drug (gre torej za nenadomestno nedenarno obveznost), kar pa je pravno dopustno prizadevanje, saj dolžnik še vedno ni izpolnil svoje obveznosti po pravnomočni sodni odločbi, na podlagi te odločbe pa upniki tudi še niso vložili predloga za izvršbo. Po določbi 212. člena ZIZ se namreč zahteva upnika za plačilo sodnih penalov in predlog za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve (po 226. oz. 227. členu ZIZ) izključujeta, saj lahko upnik zahteva plačilo sodnih penalov vse dotlej, dokler ne predlaga izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova (tretji odstavek 212. člena ZIZ) oz. od dneva vložitve predloga za izvršbo upnik ni več upravičen do sodnih penalov (četrti odstavek 212. člena ZIZ).

Samo zato, ker so se upniki odločili, da od dolžnika v primeru neizpolnitve nenadomestne obveznosti zahtevajo plačilo sodnih penalov, jim še ni mogoče očitati, da ravnajo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja oz. zlorabljajo svoje procesne pravice. To bi jim bilo mogoče očitati na primer tedaj, ko bi zahtevali sodne penale v povsem neprimerni višini (bodisi občutno prenizke, ki dolžnika ne bi prisilili k izpolnitvi obveznosti, bodisi previsoke, ki bi res kazali na dobičkonosen namen upnikov) ali ko bi zahtevali sodne penale zaradi prisilitve dolžnika k izpolnitvi nadomestne obveznosti (namesto izvršbe po 225. členu ZIZ), oz. se bo morebitna zloraba pravic pokazala šele v postopku izterjave sodnih penalov (za tak primer gre recimo, ko upnik vrsto let ne predlaga izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve, vse skozi pa izterjuje sodne penale).

Odločbi Višjega sodišča v Kopru, na kateri se v zvezi z zlorabo pravic sklicuje dolžnik (sklep VSK II Cp 86/2004 in sklep VSK II Cp 1553/2005), obravnavata dva popolnoma drugačna, vsebinsko neprimerljiva primera. V obeh primerih je šlo namreč (že) za postopek izterjave sodnih penalov, ne pa postopek njihove določitve, poleg tega je bila dolžnikova obveznost po izvršilnem naslovu v obeh primerih storitev, ne pa opustitev - v prvem citiranem primeru celo nadomestno dejanje, ki ga lahko namesto dolžnika opravi tudi kdo drug, in katerega izpolnitev bi lahko upnica dosegla že s pravočasno izvršbo nedenarne nadomestne terjatve po 225. členu ZIZ. Kot pojasnjuje v obrazložitvi drugega citiranega primera Višje sodišče v Kopru, je mogoče zlorabo instituta sodnih penalov očitati recimo v primeru, ko je bila dolžnikoma z odločbo, izdano v motenjskem sporu, naložena izpolnitev nadomestnih dejanj, rok 30 dni (iz 429. člena ZPP), v katerem je imel upnik pravico predlagati izvršitev obveznosti v izvršilnem postopku, pa je že potekel, in ko je očitno nastalo pretirano nesorazmerje med višino sodnih penalov in neizpolnjeno obveznostjo. Povsem očitno je, da v konkretnem primeru ne gre za podoben primer: ne gre za obveznost dolžnika, ki bi izvirala iz motenjske pravde, obveznost dolžnika ni nadomestna, izterjava sodnih penalov se sploh še ni začela, upnik pa tudi še ni izgubil pravice zahtevati prisilno izpolnitev obveznosti v izvršilnem postopku (saj velja v konkretnem primeru splošen 10-letni zastaralni rok za zastaranje terjatev, ugotovljenih s pravnomočno sodno odločbo).

Upnikom tudi ni mogoče očitati, da z institutom sodnih penalov zlorabljajo svoje procesne pravice zato, ker točno vedo, da dolžnik nima voziti kje drugje kot po njihovi poti. Dolžnik je dolžan izpolniti svojo obveznost po pravnomočni sodni odločbi, upniki pa si le na zakonsko dopusten način prizadevajo, da bi dosegli dolžnikovo izpolnitev. Obveznost dolžnika v izvršilnem naslovu je dovolj določna in konkretna (gre za prepoved vsake vožnje in vsakega asfaltiranja ali drugega podobnega posega v lastninsko pravico upnikov na parc. št. 345/1 k.o. X), dolžnik pa ni izkazal, da bi bila ta obveznost opustitve neizvršljiva.

Pritožbena navedba, da je postala sodba, ki je podlaga za določitev sodnih penalov, pravnomočna v letu 1999, upnik pa je predlog za določitev sodnih penalov podal šele v letu 2008, je protispisna in se nanaša na drugo zadevo (In 113/2008), ki se vodi proti istemu dolžniku pred istim okrajnim sodiščem (v konkretnem primeru je postala sodba pravnomočna in izvršljiva 14. 11. 2007). Protispisna pa je tudi pritožbena navedba glede 60% vseh posegov na nepremičnino last upnikov, zato se pritožbeno sodišče s tema dvema pritožbenima navedbama ni ukvarjalo.

2) Glede višine in omejitve sodnih penalov Pritožbeni očitek, da so sodni penali do višine 2.086.463,00 EUR določeni absolutno previsoko in presegajo meje zdravega razuma, prav tako ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj je sledilo predlogu upnikov, pri čemer je iz navedb upnikov v predlogu za določitev sodnih penalov celo razvidno, da bi upniki lahko zahtevali sodne penale v (še) višjem znesku, saj določeni skupni dnevni znesek sodnih penalov znaša 1.020,00 EUR, upniki pa zatrjujejo, da bi bil najnižji skupni dnevni znesek, ki bi še lahko vplival na dolžnikovo izpolnitev obveznosti, 2.100,00 EUR. Vendar pa glede na to, da bo dolžniku po njegovih trditvah z izpolnitvijo obveznosti otežkočena oz. celo onemogočena njegova gospodarska dejavnost (izpolnitev obveznosti je zanj očitno problematična, saj tako v odgovoru na predlog kot v pritožbi trdi, da nima voziti kje drugje), ter upoštevajoč dejstvo, da dolžnik označuje višino sodnih penalov kot absolutno pretirano, pritožbeno sodišče ocenjuje višino določenih sodnih penalov kot primerno. Sicer pa dolžnikove pritožbene trditve v zvezi s pretirano višino sodnih penalov (sodni penali naj bi nekajkrat presegali dolžnikova osnovna sredstva, sodišče pa naj bi jih izračunalo na celotno dejavnost dolžnika, ki ni le kamnolom; poleg tega naj bi bil za isto opustitveno dejanje, ki se nanaša na drugo nepremičnino, v drugem postopku že vložen predlog za določitev sodnih penalov v isti višini) predstavljajo nedopustne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato se pritožbenemu sodišču do njih ni treba opredeljevati. Dolžnik bi lahko namreč ta dejstva v pritožbi navajal le pod pogojem, da bi izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v odgovoru na predlog za določitev sodnih penalov.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da upniki niso upravičeni zahtevati zakonitih zamudnih obresti od posameznih dnevnih zneskov sodnih penalov. Pri sodnih penalih gre namreč za neke vrste privatno kazen, ki je po svoji naravi in namenu zelo podobna pogodbeni kazni (v 247. do 254. člen OZ). Sodni penali in pogodbena kazen imajo povsem enak namen – z grožnjo denarne sankcije naj bi dolžnika spodbudili k čimprejšnji izpolnitvi nedenarne obveznosti, njihov nastanek pa je negotov – predstavljajo pogojno obveznost, ki šele utegne nastati (upnik jih mora sploh zahtevati). Podoben namen (civilna sankcija za zamudo obveznosti ne glede na škodo, ki je nastala upniku) in pogojno naravo pa imajo tudi zamudne obresti, do katerih je upnik upravičen v primeru dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. To, kar pomenijo zamudne obresti za dolžnika, ki zamuja z izpolnitvijo denarne oz. druge nadomestne obveznosti, pomenijo sodni penali oz. pogodbena kazen za dolžnika, ki zamuja z izpolnitvijo nedenarne obveznosti. Glede na to, da se za pogodbeno kazen ni dopustno dogovoriti za primer zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ), sodni penali pa so glede na svoj namen povsem primerljivi s pogodbeno kaznijo, ki je dogovorjena za primer zamude, in se zaradi tega z njo izključujejo (254. člen OZ), je očitno, da se medsebojno izključujeta tudi upnikova zahteva po plačilu zamudnih obresti in zahteva za plačilo sodnih penalov. Poleg tega pa je plačilo penalov le pogojna obveznost, za katero sploh ni nujno, da bo nastala (bodisi zato, ker bo dolžnik izpolnil svojo nedenarno nenadomestno obveznost v roku, bodisi zato, ker upniki sploh ne bodo zahtevali izterjave penalov), in katere končna višina sploh še ni določena. Upniki bodo lahko zahtevali plačilo zakonitih zamudnih obresti od denarnega zneska sodnih penalov šele takrat, ko bo dolžnik dejansko v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti - plačilom sodnih penalov (prvi odstavek 378. člena OZ), kajti zaenkrat je dolžnik v zamudi le z izpolnitvijo nedenarne obveznosti, pogoj za zamudo s plačilom sodnih penalov pa je, da ti seveda sploh nastanejo.

Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje, upoštevajoč četrti odstavek 212. člena ZIZ, določiti rok, v katerem bi moral (tudi) upnik aktivno sodelovati in vložiti predlog za izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve. V dostopni sodni praksi višjih sodišč in Vrhovnega sodišča ni zaslediti nobenega primera, v katerem bi bili sodni penali omejeni s časovnim rokom (tako, da bi bil določen datum, do katerega mora upnik vložiti predlog za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve). Sodišče v postopku izterjave sodnih penalov po uradni dolžnosti pazi na to, da upnik ne more izterjati (tudi) tistih sodnih penalov, ki so zapadli od dneva, ko je upnik vložil predlog za izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve. Omejitev sodnih penalov je torej določena že v zakonu in je v sklepu ni treba posebej opredeliti.

Sicer pa ima pritožnik prav, ko zatrjuje, da je omejitev sodnih penalov po višini pravno zmotna. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo materialno pravno zmotno, ko je višino sodnih penalov omejilo s sklicevanjem na analogno uporabo četrtega odstavka 226. člena ZIZ, saj gre v konkretnem primeru za določitev sodnih penalov zaradi dolžnikovega nespoštovanja naložene opustitve. Kot prvo je torej treba analogno uporabiti določbo prvega odstavka 227. člena, ki se nanaša na izvršbo za uveljavitev opustitve, ta določba pa ne določa omejitve denarne kazni na desetkratni znesek po četrtem odstavku 226. členu ZIZ, saj se izrecno sklicuje le na prvi do tretji in peti odstavek 226. člena ZIZ (denarne kazni pri opustitvah torej niso limitirane po višini). Ker pa bi bil z razveljavitvijo omejitve najvišjega zneska dovoljenih sodnih penalov izpodbijani sklep spremenjen v škodo dolžnika, ki je edini, ki se pritožuje, pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa glede te omejitve ni spreminjalo (359. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

3) Glede predloga za odlog izvršbe Odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog dolžnika za odlog postopka (do pravnomočno končanega nepravdnega postopka za določitev nujne poti) zavrže, je pravilna, prav tako njegova obrazložitev. Pritožbeno sodišče se zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je v prvem odstavku 212. člena ZIZ določeno samo, da o naložitvi plačila sodnih penalov odloči sodišče v izvršilnem postopku, torej izvršilno sodišče, ni pa določeno, da sodišče dolžniku naloži plačilo sodnih penalov po pravilih izvršilnega postopka. Poudariti gre, da postopek za naložitev plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek (sklep o plačilu sodnih penalov tudi ni sklep o izvršbi), saj upnik v tem postopku šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov (t.j. pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov – glej drugi odstavek 212. člena ZIZ), ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev (zato so sodni penali umeščeni v razdelek ZIZ, ki ureja izvršbo za izterjavo denarne terjatve). Zagroženi sodni penali naj bi dolžnika prisilili k čimprejšnji izpolnitvi njegove nedenarne obveznosti, zaradi česar izvršba za uveljavitev nedenarne nenadomestne terjatve po 226. oz. 227. členu ZIZ morda sploh ne bo potrebna. Sodni penali so, kot že rečeno, v breme dolžnika izrečeni le pogojno - za primer, da dolžnik v naknadno določenem roku ne bi izpolnil svoje nedenarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Izvršilni postopek se bo začel šele, če in ko bo upnik na podlagi pravnomočnega sklepa o naložitvi sodnih penalov predlagal izvršbo (zahteval izterjavo sodnih penalov kot denarne terjatve) oz. vložil predlog za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve po 227. členu ZIZ. Šele v teh dveh postopkih (ki sta izvršilna) pa bo dolžnik lahko predlagal odlog izvršbe.

Ker je torej dolžnikova pritožba utemeljena le glede odločitve o obrestih v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznega dnevnega zneska sodnih penalov do plačila razveljavilo ter ta del predloga za določitev sodnih penalov zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (1., preostala 2., 3. in 5. točka izreka), pa je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

4) Glede stroškov postopka Dolžnik je uspel le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP, obe določbi v zvezi s 15. in 38. členom ZIZ).

Glede na to, da je odgovor na pritožbo zgolj fakultativna procesna vloga, ki v konkretnem primeru ni pripomogla k rešitvi pritožbe, zaradi česar za izvršbo ni bila potrebna, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora upnik sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ).