Jedro

Sodna praksa in pravna teorija stojita na stališču, da gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah tudi v primeru, če se s tožbo zahteva ugotovitev deležev zakoncev na skupnem premoženju v katerega spadajo tudi nepremičnine ter da za spore o premoženjskih razmerjih med zakoncema veljajo glede nepremičnin pravila o izključni pristojnosti po legi nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka) ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v odločanje Okrožnemu sodišču v Celju kot izključno krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka).

2. V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnik navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, saj se drugi odstavek napačno uporablja, ko ni obrazložilo zakaj je o krajevni pristojnosti odločalo še pred ugovorom nasprotne stranke. Določba drugega odstavka 22. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) namreč sodišču ne nalaga dolžnosti odločanja o krajevni pristojnosti, ampak ga opredeljuje le kot možnost. Nadalje navaja, da je sodišče napačno obrazložilo, da gre v predmetni zadevi za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, saj gre za spor zaradi delitve skupnega premoženja v času trajanja zakonske zveze in gre za splošno krajevno in stvarno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Lastninska pravica na skupnem premoženju je že pridobljena na podlagi zakona zato se bo odločalo le o delitvi. Odločanje pred pristojnim sodiščem v Celju bi po prepričanju tožnika ogrozilo neodvisnost in nepristranost sodnika glede na veliko verjetnost poznanstva sodnika s toženko in predvsem notarko pri kateri sta bila sporazuma sklenjena. Izločanje sodnika je praviloma neuspešno, s tem bi se pravdni postopek bistveno podaljšal, kar bi ponovno lahko poslabšalo tožnikovo zdravstveno stanje. Ravno tako ni bistvenega pomena stalno prebivališče toženke, saj bi tožniku z obravnavanjem pred sodiščem v Celju nastajali višji odvetniški stroški, kot če bi se zadeva obravnavala pred sodiščem v Ljubljani. tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da je za odločanje v konkretni pravdni zadevi krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 1. točki obrazložitve tožnik s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi neveljavnost dveh notarskih sporazumov, pri čemer se oba nanašata na ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema, ugotovi obseg skupnega premoženja zakoncev (vanj sodijo nepremičnine, ki ležijo na območju A., B., C. ter družba D. d. o. o.) ugotovi delež zakoncev na njem v razmerju vsak do 1/2 ter pri nepremičninah na tožnikovem deležu izbriše hipoteke. Tako sodna praksa in pravna teorija stojita na stališču, da gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah tudi v primeru, če se s tožbo zahteva ugotovitev deležev zakoncev na skupnem premoženju v katero spadajo tudi te nepremičnine ter da za spore o premoženjskih razmerjih med zakoncema veljajo glede nepremičnin pravila o izključni pristojnosti po legi nepremičnine1. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 57. člena ZPP ter je pravilno odločilo, da zaradi lege nepremičnin na območju A., B. in C., Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi. Po legi nepremičnin je skladno z navedenim določilom izključno krajevno pristojno Okrožno sodišče v Celju. Pravilna pa je tudi odločitev, da je skladno s 182. členom ZPP po načelu atrakcije krajevne pristojnosti enega sodišča na območju katerega ležijo nepremičnine za odločanje v vseh tožbenih zahtevkih krajevno pristojno sodišče katerega pristojnost je določena kot izključna.

5. Dodati zgoraj: Pritožbeni ugovor zakaj je sodišče pred ugovorom nasprotne stranke odločilo, da ni krajevno pristojno, ni utemeljen, saj je v konkretnem primeru šlo za odločitev po drugem odstavku 22. člena ZPP in se je sodišče lahko po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno. Ali se sodišče izreče za krajevno nepristojno ali ne ali pa se odloči samo reševati zadevo, pa je njegova diskrecijska pravica za to, stranka v to odločitev sodišča ne more posegati.

6. Pritožbeni ugovor, da bo odločanje pred pristojnim sodiščem ogrozilo neodvisnost in nepristranskost sodišča, je za odločanje pritožbenega sodišča nerelevanten, saj gre za vprašanje bodisi izločitve posameznega sodnika po 72. členu ZPP bodisi za delegacijo s strani Vrhovnega sodišča RS po 67. členu ZPP, za kar pritožbeno sodišče ni pristojno. Glede povečanih odvetniških stroškov pa gre dodati, da iz podatkov spisa izhaja, da ima tožnik prebivališče v C., torej bi mu morali obravnavanje pred Okrožnim sodiščem v Celju stroške znižati in ne povečati.

7. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Primerjaj Jan Zobec, Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, str. 265. Primerjaj tudi sklep VS RS I R 25/2006 in odločbe VSL I Cp 2069/2013, I Cp 1612/2009, II Cp 1342/2009 in I Cp 1342/2009 in I Cp 646/2001.