Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ko je delavčeva ocena uspešnosti kombinirana z njegovo osebno prizadevnostjo v razmerju do uspešnosti delovne enote je to razmerje pomembno, če se primerja uspešnost delavcev v različnih enotah ali morda v različnih časovnih obdobjih. Tako ugotavljanje uspešnosti posameznega delavca postane primerljivo, saj je odvisno od delavčeve prizadevnosti v razmerju do uspešnosti delovne enote, v kateri dela. To pomeni, glede na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, da so bila merila ugotavljanja uspešnosti za delavce na delovnem mestu prodajalec prevoznih izkazov v vsem ocenjevanem obdobju enaka in primerljiva in da tudi morebitna različna izhodišča zaradi številnih razlogov, do katerih je prihajalo na posameznih delovnih mestih, na objektivnost, primerljivost ocene in na enakopravnost delavcev niso vplivali.
Revizija se kot neutemeljena zavrne.
Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev sklepov organov tožene stranke z dne 28.5.1992 in 30.6.1992, s katerima je tožnici kot trajno presežni delavki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, odločilo, da ji delovno razmerje na podlagi teh sklepov ni prenehalo ter tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja skupaj s pravico do vrnitve na delo.
Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in tožničin zahtevek zavrnilo.
Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno ugotavljalo tožničine delovne uspešnosti, saj jo je tožena stranka ocenjevala za nazaj in v drugačnem časovnem obdobju kot druge delavce. Zato ni bila v enakopravnem položaju z drugimi delavci. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.
Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija samo formalno navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi jih tudi vsebinsko opredelila. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni ugotoviti bistvene kršitve, na katero pazi po uradni dolžnosti, in da ni mogoče preizkusiti drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi, ker jih revizija ne opredeljuje.
Po določbi tretjega ostavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.
Tožnica je v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je pravilen zaključek, da je tožena stranka postopek, v katerem je delovno razmerje delavcem prenehalo kot trajno presežnim delavcem, vodila z upoštevanjem določb 35. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), kot to ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Kriterije, po katerih je določila trajno presežne delavce, je, kot je to ugotovilo sodišče, določilo za enaka ali primerljiva delovna mesta ob enakih ocenjevalnih kriterijih. To pomeni, da je ob ugotavljanju trajno presežnih delavcev in njihovem prenehanju delovnega razmerja uporabljala enake kriterije za vse obravnavane delavce, kar je osnovna zahteva zakona pa tudi kolektivnih pogodb. Res je sicer, da morda upoštevana razdobja niso primerljiva, postanejo pa primerljiva v primeru, ko je delavčeva ocena uspešnosti kombinirana z njegovo osebno prizadevnostjo v razmerju do uspešnosti delovne enote. Prav to razmerje je pomembno, če se primerja uspešnost delavcev v različnih enotah ali morda v različnih časovnih obdobjih. Tako ugotavljanje uspešnosti posameznega delavca postane primerljivo, saj je odvisno od delavčeve prizadevnosti v razmerju do uspešnosti delovne enote, v kateri dela. To pomeni, glede na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, da so bila merila ugotavljanja uspešnosti za delavce na delovnem mestu prodajalec prevoznih izkazov v vsem ocenjevanem obdobju enaka in primerljiva in da tudi morebitna različna izhodišča zaradi številnih razlogov, do katerih je prihajalo na posameznih delovnih mestih, na objektivnost, primerljivost ocene in na enakopravnost delavcev niso vplivali. Zato glede uporabe kriterijev za določitev trajno presežnih delavcev, po mnenju revizijskega sodišča, materialno pravo ni bilo zmotno uprabljeno, kot je to v reviziji navajala tožeča stranka.
Zato reviziji tožeče stranke ni bilo možno ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.
Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).