Jedro

V konkretni zadevi je glede na povzete izjave v obrazložitvi akta, dokazno oceno tožene stranke ter pavšalne navedbe v tožbi očitno, da je prošnja tožnice neutemeljena, ker je SLEDNJA navajala samo nepomembna dejstva za obravnavanje upravičenosti prošnje za mednarodno zaščito. Zato toženi stranki ni bilo treba odločati o prošnji v rednem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena ter drugo točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 111/07, 111/08 – Odl. US, 58/09 in 99/10, v nadaljevanju ZMZ) na prošnjo tožnice odločila, da se prošnja tožnice, roj. ... 10. 1948, v kraju Beograd, državljanke Republike Hrvaške, zavrne kot očitno neutemeljena. V obrazložitvi akta tožena stranka navaja, da je tožnica dne 24. 8. 2010 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilka je v 33. točki prošnje navedla, da je dne 23. 8. 2010 ob peti uri zjutraj odšla z vlakom iz Zagreba. V Ljubljano je prispela okoli 7.30 ure. Pri tem je pojasnila, da za mednarodno zaščito ni zaprosila ob prestopu hrvaško-slovenske meje, ker ne pozna predpisov. S strani uradne osebe je bila pozvana, da naj pojasni svoje navedbe, ki jih je podala na policijski postaji, ko je navedla, da je grške narodnosti, medtem, ko je pri podaji prošnje navedla, da je jugoslovanske narodnosti. Prosilka je pojasnila, da je kot otrok sama prišla iz Grčije v Beograd, kjer je bila kasneje brez svoje vednosti vpisana kot Jugoslovanka. Meni, da so ji to uredili ljudje, ki so garantirali, da je njihova. Ne ve, kako je prišla k tej družini. Člani družine so ji pojasnili, da so jo v knjigo državljanstva vpisali njihovi prijatelji. Svojih staršev ne pozna. Je grške narodnosti. Prosilka je nadalje še pojasnila, da nikoli ni bila v Grčiji, niti ne govori grško. Iz prosilkinega potnega lista je razvidno, da je bila v preteklosti v Bolgariji in Iranu, a tam za mednarodno zaščitno ni zaprosila. Po ločitvi je bila v Iranu kot turistka, kar naj bi bilo pred letom 2003. V Bolgariji je bila samo v tranzitu, ko je potovala v Turčijo, a tudi tam ni zaprosila za mednarodno zaščito. V Turčiji je bila en dan, v Iranu pa tri dni. Leta 2000 je bila na Madžarskem, da bi si pridobila vizum za vstop v Republiko Srbijo, saj so ji predhodno na srbski meji zavrnili vstop na njihovo ozemlje, ker ni imela vizuma. Le tega si je namreč pridobila na Veleposlaništvu Republike Srbije na Madžarskem, kjer tudi ni zaprosila za mednarodno zaščito, saj je hotela le potovati v Republiko Srbijo. V nadaljevanju je prosilka navedla, da leta 2008 ni bivala v Republiki Srbiji, niti ni tega leta tja potovala. Pojasnila je, da so vsa njena potovanja v tujino bila samo do leta 2003. Potem je začela delati na različnih mestih in ni več potovala. Ves čas je bila v Zagrebu. Ob vpogledu v svoj potni list, kjer so žigi iz mesta Subotica (Republika Srbija) in Kelebia (Madžarska) iz leta 2008, je prosilka pojasnila, da ne ve, kako so omenjeni žigi prišli v njen potni list. Nadalje je navedla, da so bila vsa njena potovanja po njeni ločitvi, leta 2001, leta 2002 in leta 2003, turistične narave. Deset let, od leta 1988 do leta 1999, je živela na otoku Krknata na Hrvaškem. V obdobju od leta 2000 do leta 2003 je bila kot turistka v Nemčiji, Franciji, Italiji, Turčiji, Iranu in Belgiji. Ko je potovala, so jo predvsem zanimali antikvitete in starejši arhitektonski objekti, spomeniki, ker se ukvarja s poezijo in jih jemlje kot navdih. Kasneje se je prosilka spomnila, da so žigi v njenem potnem listu, ob prehodu srbske meje iz leta 2008, pristni. Spomnila se je namreč, da je bila takrat v Republiki Srbiji, ker je preverjala, ali ima dvojno državljanstvo. Po hrvaški zakonodaji ima lahko potni list samo ene države, kot tudi samo eno državljanstvo. Navedla je tudi, da takrat ni bila na Madžarskem. Potovala je skozi Bosno in Hercegovino, da bi videla tudi to območje, ker je tam živela. Glavni razlog, da se je odločila zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je njen nenehni strah pred nadziranjem s strani neznanih oseb. Meni, da jo neprekinjeno zasledujejo. Njihovo prisostvovanje v sobi, kadar je ni bilo, je opazila po tem, da so bile uporabljene njene stvari, kot so šampon, milo ali cigareti. Prepričana je namreč, da je nekega dne pokadila eno cigareto, v pepelniku je bilo pet ali šest ogorkov, zgodila pa se je tudi zmešnjava z računi v trgovini. Natančno ve, kolikšni so njeni računi, glede na njeno kupno moč. Kljub temu je v svoji sobi večkrat našla račune v višini 1000 do 1300 kun. Prepričana je namreč, da so to načini in metode, s katerimi ji poskušajo vnesti strah. Narediti namreč želi vtis, da ima visoke prihodke, ali da nekoga hrani oziroma preživlja. S takšnimi metodami očitno želijo pri njej izzvati čim večji strah. Navedla je tudi primer, ko je nekega jutra pustila na radiatorju perilo, da se le-ta posuši, a je bilo zvečer, ko se je vrnila iz službe, še vedno popolnoma mokro. Prosilka ne ve, kdo in zakaj bi jo ogrožal na prej opisani način, niti kaj imajo lahko od tega. Prepričana je edino, da gre za določene metode, s katerimi izzivajo strah in vnašajo zmedo. Ne ve, do kdaj bi lahko zdržala te pritiske in če je bolje, da jih še naprej prenaša ali da odide. V takšni situaciji se človek nahaja v zaprtem krogu, iz katerega ni izhoda. Prav tako ni povedala svojemu sinu, saj z njim nima stikov posebej glede takšnih situacij. Shujšala je za 7 kilogramov. Na izrecno vprašanje uradne osebe: „Kaj ste imeli v Zadru? Lahko to opišete, prosim?“, je prosilka navedla, da posebej od leta 1998, ko je podala zahtevek za razvezo zakonske zveze, in vse do leta 2000, ko je leta 2000 prišla iz Zadra v Zagreb, je imela prvi mesec in pol mir, nato se je znova začelo. Na splošno so se ti dogodki dogajali okoli leta 1998. Zadnje mesece je delala kot medicinska sestra po pogodbi. Leta 2003 ali 2004 je v Italiji zaprosila za mednarodno zaščito iz istih razlogov, kot jih je navedla sedaj pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Hotela se je rešiti od tega, kar je doživljala na Hrvaškem. Iz Italije je odšla, ker so se ji tam dogajale podobne neprijetnosti, kot v Zagrebu. Dogodke je prvič prijavila policiji leta 2006 in 2007. Skozi steklena vrata je videla ogromno moško osebi, ki je poskušala vdreti v njeno sobo. Bila je prestrašena. V tej zmedi je poklicala gasilce in nato policijo. Patrulja je bila na srečo v njeni ulici in so takoj prišli. Povedali so, da bodo naredili zapisnik in vnaprej nadzirali vso situacijo.

Napadalec ni uspel vdreti v njeno sobo. Na velikem številu oseb v Zagrebu pa je opazila, da imajo čudne oblike in znake, ker so ti znaki zelo vidni. Opazila je tudi nekaj čudnega na rokah. Doživela je določene nevšečnosti in verbalne pritiske, posebej v obdobju od leta 1971 do leta 1974. V izvorno državo se ne bi vrnila nikoli, ker je prepričana, da bi bilo lahko samo še huje. Nikoli več ne bo imela nobenega zaupanja v normalno življenje na Hrvaškem. Prosilka se je tudi spomnila primera, ko so ji v podnajemniški sobi v Zagrebu izrezali velik del garderobe in premetali stvari, kot tudi odprli denarnico. Denarja niso vzeli kljub temu, da je bilo več kot 3000 kun, saj so s takšnim načinom dali vedeti, da jih zanima smo metoda pritiska nanjo. Prosilka je še navedla, da kadarkoli se je ukvarjala z marketingom, reklamo, propagando ali s predstavljanjem določenih umetnin ali kulturno arhitektonskih spomenikov, je opazila prisostvovanje in angažiranje znanih politikov. Sumili so namreč, da je povezana z določenimi politiki in zanesljivo vedo, da je bil njen oče nekdanji oficir JLA, njegov bližnji sorodnik – general. Za omenjene dogodke so sigurno odgovorni tudi v političnih krogih, ker se politično delovanje posledično širi na cel narod, kar se je videlo tudi z vojno na območju nekdanje Jugoslavije. Osebno meni, da je to mogoče v veliki meri posledica vojne na območju nekdanje Jugoslavije, vsega sovraštva, ki se je s časom večal. Na koncu je prosilka še navedla, da je njen nekdanji mož v času ločitvenega postopka v časopisu objavil članek o njima, objavljene so bile tudi njene fotografije. To je videla v nekem nemškem časopisu na železniški postaji v Nemčiji. Ne ve, kaj je vse pisalo, ker jezika ne razume. Prepričana pa je, da je njen nekdanji mož navedel podatke, da so takoj po vojni v Jugoslaviji bili vplivna družina in so imeli veliko vplivnih prijateljev. V času ločitvenega postopka je njen nekdanji mož angažiral več privatnih detektivov, da bi jo nadzirali. V spisu se nahajata tudi prosilkini lastnoročni izjavi brez datuma, s katerima je prosilka svojo prošnjo dopolnila ter ju je pristojni organ prejel dne 15. 9. 2010 oziroma dne 18. 1. 2011. Iz prve lastnoročne izjave izhaja, da se je od zgodnje mladosti ukvarjala s politiko Jugoslavije, vodenjem te razpadle tvorbe, ki v bistvu niti ni obstajala. Glede na to, da jo je takratno predsedstvo zaradi njenega velikega poznavanja politike proglasilo za predsednico predsedstva Jugoslavije, imenovano Alfa in Omega. Ker je Grkinja, so spoštovali njeno pripadnost grškemu narodu. Vzgajana pa je kot Jugoslovanka, ne da bi pripadala kateremukoli narodu. Njena edina rešitev je bila vzeti en del Beograda in ga proglasiti za Jugoslavijo, kjer je živela vsa vlada in njen urad za izdajo izpiskov iz rojstne matične knjige. Iz prosilkine druge lastnoročne izjave pa izhaja, da je rojena dne ... 5. 1942 v Atenah. V Beograd je prišla kot begunka brez staršev. Z žalostjo živi v pretekli državi in spoštuje srbski strah pred resnico. Po razpadu Jugoslavije in življenju z ustašem želi zapustiti Jugoslavijo in oditi v Evropo. Bila je popolnoma nevedna glede nevarnosti za Republiko Slovenijo, od takrat živi s prisluškovalci in napada politiko Republike Slovenije, ki mora živeti v uspehu in blaginji ter prihodnosti. Uredila je vse, kar je potrebovala za novo državo, brez Srbov – četnikov. Četniki so odšli v Srbijo, a so vohuni ostali. Ustaši so se maščevali njej in njenemu vnuku na ginekologiji v porodnišnici Zadar. Če se loči in zbeži iz ustaške države ter gre na občino in na kirurgijo, bi jim dala vedeti, da je vrhovni komandant obveščevalne službe Albanska Princesa EZMA – ZEMLJA, kar v grščini pomeni državo in nebesa kraljice kristjanov. Je krščanske vere, kraljica smrti in življenja na nebu. Odšla je iz Hrvaške v München, kjer jo preganjajo kot psico in jo silijo, da se vrne nazaj. Mnogi Hrvati jo napadajo v Beogradu in bosanski Srbi, ker je izdala Srbijo in postala ustaš. Tožena stranka v nadaljevanju pravi, da je bila identiteta prosilke za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.A. ugotovljena na podlagi potnega lista št. ... izdanega pri PU Zadar dne 22. 5. 2001, z veljavnostjo do dne 22. 5. 2011. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi dokumentacije upravne zadeve in izjav, ki jih je prosilka navedla ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (119. člen ZMZ) ugotavlja, da prosilka svojo prošnjo utemeljuje z nenehnim strahom pred nadziranjem s strani neznanih oseb ter z doživljanjem nevšečnosti. Na podlagi vseh izjav, ki jih je prosilka navedla ob vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite dne 24. 8. 2010 in z lastnoročnima izjavama, s katerimi je dopolnila prošnjo in jih je pristojni organ prejel dne 15. 9. 2010 in dne 18. 1. 2011, Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilka niti sama ne zatrjuje, da bi bila v izvorni državi kakorkoli preganjana zaradi razlogov določenih v Ženevski konvenciji. Izjave, ki jih je navedla kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, so po mnenju Ministrstva za notranje zadeve nezadostne, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ (2. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), saj jih v ničemer ni mogoče povezati z njeno raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi rasne škode. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi prosilki ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena. Prosilka pa v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v izvorni državi in ravno tako ne, da bi ji v primeru vrnitve na Hrvaško grozila resna škoda, saj je pri tem potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je prosilka prostovoljno prekinila postopek za priznanje mednarodne zaščite v Italiji 2005 in se ravno tako prostovoljno vrnila v izvorno državo. Pristojni organ je upošteval tudi prosilkine navedbe, da v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaproša iz istih razlogov, kot je to storila v Italiji. V izvorni državi prosilke – Hrvaški, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Varnostna situacija na Hrvaškem ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, v smislu 28. člena ZMZ. Organ je zato zavrnil prošnjo kot očitno neutemeljeno, saj so dejstva, ki jih je navedla v zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu. Sklicuje se na drugo točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

V tožbi tožnica pravi, da je odločba tožene stranke preuranjena, ker ni podana zakonska podlaga za odločanje v pospešenem postopku. Tožena stranka bi morala o utemeljenosti prošnje tožeče stranke za mednarodno zaščito odločati v rednem postopku. Zaključek organa je nepravilen in v nasprotju s podatki v vpisu. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da se je tožeča stranka aktivno ukvarjala s politiko Jugoslavije. Skladno z že uveljavljenimi ustavnimi standardi se sme v pospešenem postopku zavrniti prošnjo za azil le takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kar pa ni primer v konkretni zadevi. Utemeljeni razlogi, da bi bila oseba ob vrnitvi soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (3. odstavek 2. člena in 28. člen ZMZ), zajema tudi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, pri čemer pojem mučenja ne zajema le fizično nasilje temveč tudi psihično nasilje.

Predlaga odpravo odločbe in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to ugotovi v sodbi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, ker je le-ta dovolj celovita, in v bistvenem delu pravilna in ker tožeča stranka v tožbi ne navaja nič konkretnega, kar bi lahko omajalo dokazno oceno tožene stranke niti ni poskušala številne in različne navedbe iz upravnega postopka spraviti v konsistentno celoto. Po določilu 1. odstavka 55. člena ZMZ pristojni organ namreč „lahko“ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne v pospešenem postopku in v konkretni zadevi je glede na povzete izjave v obrazložitvi akta, dokazno oceno tožene stranke, ter pavšalne navedbe v tožbi očitno, da je prošnja tožnice neutemeljena, ker je tožnica navajala samo nepomembna dejstva za obravnavanje upravičenosti prošnje za mednarodno zaščito. Tožeča stranka v upravnem postopku ni izkazala, da se je „aktivno ukvarjala s politiko v Jugoslaviji“ kot to pavšalno navaja v tožbi, in je navajala samo takšne okoliščine, ki ne morejo pomeniti preganjanja. Zato toženi stranki ni bilo treba odločati o prošnji v rednem postopku. Sodišče zgolj popravlja obrazložitev tožene stranke glede neizpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito v delu, kjer tožena stranka pravi, da mora biti za subsidiarno zaščito strah pred resno škodo „individualno“ utemeljen. V predmetni zadevi je namreč bistveno, da tožnica ni izkazala niti poskušala izkazati, da je njen strah objektivno utemeljen.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnica je že po samem zakonu oproščena plačila sodnih taks.