Jedro

Po ZSKZ so postala last občine kmetijska zemljišča in gozdovi po 5. členu ZLNDL in po prvem odstavku 14. člena ZSKZ ter tista kmetijska zemljišča in gozdovi temeljnih organizacij kooperantov, ki so jih te dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način in ležijo na območju občin ter so bila 6. aprila 1941 v lasti občine ter nezazidana stavbna zemljišča, za katerega ni veljavnega prostorsko izvedbenega načrta oziroma ni izvršen odkup ali prenos na sklad stavbnih zemljišč in leži na območju občine ter je bilo na dan uveljavitve ZSKZ v upravljanju občine.

Gozdna infrastruktura, ki ni odmerjena v samostojno parcelo, je sestavni del gozda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka (do celote) lastnica parcele X, k.o. B. L., v naravi gozd 4 v izmeri 941.735 m2 in gozd 5 v izmeri 951.732 m2, ter po uradni dolžnosti odredilo vpis lastninske pravice tožeče stranke v zemljiški knjigi. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.326,74 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča, da objekta na sporni parceli predstavljata gozdno infrastrukturo, saj iz vsebine pogodbe o oddaji in najemu dveh gozdarskih koč izhaja, da sta prvenstveno namenjena nastanitvi in ne gospodarjenju z gozdovi. Izpostavlja dejstvo, da sta bila objekta dana v najem fizični osebi, torej za opravljanje javne gozdarske službe nista bila potrebna. Poleg tega iz lokacijske informacije izhaja, da sta na parceli nastanitveni in gospodarski objekt. O lastninski pravici zato ni mogoče odločiti na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: ZSKZ), temveč z uporabo 57. člena Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju: ZJS), po katerem so nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od 1986 do 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega plana za obdobje od 1986 do 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10.3.1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za gradnjo objektov, postala last občine na območju katere ležijo. Sodišče bi zato moralo vpogledati v Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana O. K. za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in družbenega plana O. K. za obdobje od leta 1986 do leta 1990 za območje O. O. – dopolnitev 1996. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da bi sporna parcela postala last občine samo v dveh primerih, in sicer, v kolikor bi šlo za kmetijsko zemljišče ali gozd po 5. členu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in po prvem odstavku 14. člena ZSKZ ter za tista kmetijska zemljišča in gozdove temeljnih organizacij kooperantov, ki so jih te dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način in ležijo na območju občin ter so bila 6. aprila 1941 v lasti občine, ali da bi šlo za nezazidano stavbno zemljišče, za katerega ni veljavnega prostorsko izvedbenega načrta oziroma ni izvršen odkup ali prenos na sklad stavbnih zemljišč in leži na območju občine ter je bilo na dan uveljavitve ZSKZ v upravljanju občine (14. člen ZSKZ).

Prvi pogoj nesporno ni izpolnjen, saj je bila predmetna parcela vse do leta 1953 v lasti veleposestnika K. A.. Ker pa prav tako ne gre za nezazidano stavbno zemljišče, tožena stranka ni mogla postati njena lastnica niti na podlagi 14. člena ZSKZ niti po določbi 57. člena ZJS. Po drugem odstavku 2. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju: ZG) je gozdna infrastruktura, ki ni odmerjena v samostojno parcelo, sestavni del gozda. Ne gre torej zgolj za vprašanje, ali sporna objekta predstavljata gozdno infrastrukturo (11. točka prvega odstavka 3. člena ZG), temveč bi moral biti ta del zemljišča odmerjen v samostojno parcelo, kar pa nedvomno ni bil. Tudi iz lokacijske informacije z dne 19.12.2007 izhaja, da sta na parceli sicer nastanitveni in gospodarski objekt, pa gre (glede namenske rabe) kljub temu delno za območje gozda, delno za območje varovalnega gozda in delno za območje gozda s posebnim namenom ND-GPN in ne za nezazidano stavbno zemljišče. Vprašanje vsebine najemne pogodbe tako za odločitev v pravdi ni relevantna, kljub temu pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi iz njene vsebine ni mogoče zaključiti, da sta objekta namenjena trajnemu bivanju. Pogodba namreč v 2. členu določa, da jih mora najemojemalec uporabljati kot občasna bivalna objekta in ne kot stanovanje, poleg tega v njej ne sme opravljati gospodarske dejavnosti ali oddajati prenočišč drugim osebam. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo izvedbo dokaznega predloga z vpogledom v prostorske akte O. K. in tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi prvega in drugega odstavka 14. člena ZSKZ.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa na prvem odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je namreč dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa na podlagi 155. člena stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje.