Jedro

Z določbami, ki urejajo odrejanje javljanja na policijski postaji in omogočajo ponovno odreditev pripora v primeru kršitve tega ukrepa, ni predpisano, da je pred odločitvijo o ponovni odreditvi pripora zaslišanje obtoženca obligatorno.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 18.01.2002 zoper obt. M.B. odredil pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 24.01.2002 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik je dne 12.03.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 4. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da se zahtevi ugodi ter se izpodbijana sklepa senata Okrožnega sodišča v Kopru z dne 18.01.2002 ter Višjega sodišča v Kopru z dne 24.01.2002 spremenita tako, da se zoper obtoženca odrejeni pripor odpravi in se ga nemudoma izpusti na prostost, podrejeno spremenita tako, da se odrejeni pripor nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora oz. javljanja na policijski postaji, skrajno podrejeno pa v celoti razveljavita in vrneta v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da ni pritrditi zatrjevanjem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče izničilo svoje predhodne odločitve. Ponovna odreditev pripora je posledica dejstva, da obtoženec ni spoštoval sklepa sodišča v zvezi z javljanjem na Policijski postaji P. Ker je v času od 06.12.2001 do 13.01.2002 svojo obveznost javljanja na policijski postaji prekršil kar 37-krat, bodisi tako, da se ni javil ali pa se ni javil ob določeni uri, je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je ravnal naklepno in da so podani pogoji, da se zoper njega pripor ponovno odredi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti kršitev ukrepa javljanja na policijski postaji po 195.b členu ZKP sama zase ne more in ne sme biti razlog oz. temelj za odreditev pripora kot najhujšega posega v ustavno zagotovljeno pravico obtoženca do osebne svobode. Po njegovem stališču bi sodišče moralo pred vnovično odreditvijo pripora ugotoviti, ali je šlo za namerno prekršitev ali za druge okoliščine v zvezi s tem, ne pa kar odrediti pripor. V zvezi s temi okoliščinami bi moralo predhodno zaslišati obtoženca. Ker sodišče tega ni storilo, temveč je svojo odločitev oprlo zgolj na enostranske in sporne evidence Policijske postaje P., sta izpodbijana sklepa nezakonita.

Zakonski pogoji za odločitev, da se zoper obtoženca odredi ukrep javljanja na policijski postaji, so določeni v 1. odstavku 195.b člena ZKP. Sodišče je v obravnavanem primeru o takšnem ukrepu odločilo v skladu s temi pogoji in obtožencu naložilo vsakodnevno javljanje na sedežu Policijske postaje v P. ob 7. uri ter ga tudi opozorilo, da lahko v primeru namerne prekršitve obveznosti zoper njega odredi pripor, kot to določa 2. odstavek 195.b člena ZKP. Po tej določbi sodišče samostojno presoja, ali bo v primeru namerne kršitve zoper obtoženca odredilo pripor ali ne. Pri tem z določbami, ki urejajo odrejanje tega ukrepa in omogočajo ponovno odreditev pripora, ni predpisano, da je pred odločitvijo o ponovni odreditvi pripora zaslišanje obtoženca obligatorno. Takšna možnost sicer ni izključena, vendar je prepuščena odločitvi sodišča, ki se lahko zanjo odloči zlasti takrat, kadar resno dvomi v predložene podatke o kršitvah ukrepa. Izpodbijani pravnomočni sklep opira zaključek o obtoženčevih namernih prekršitvah obveznosti, določenih z odreditvijo navedenega ukrepa, na poročili Policijske postaje P. z dne 05.12.2001 in z dne 14.01.2002, iz katerih je razvidno, da se obtoženec v številnih primerih ni javljal na policijski postaji ob uri, ki je bila določena, v štirih primerih pa se tam sploh ni zglasil. Sodišče je torej ugotovilo obtoženčeve prekršitve obveznosti, glede na njihovo številnost pa presodilo, da so bile storjene namerno. Ker je ravnalo v skladu z zahtevami določbe 2. odstavka 195.b člena ZKP, ni utemeljen očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit. Z zavzemanjem za drugačno presojo ugotovljenega obtoženčevega ravnanja in opozarjanjem, da je v poročilu Policijske postaje P. pomotoma navedeno, da se štirikrat sploh ni zglasil na tej postaji, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti napada tudi presojo pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Sodišče je zaključilo, da je ta priporni razlog še vedno podan, pri tem pa ocenilo okoliščine, povezane z obtoženčevim prijetjem po tiralici v Republiki Hrvaški, z lastništvom več nepremičnin v tej državi, z njegovimi dolgovi ter z dejstvom, da mu je z nepravnomočno sodbo bila izrečena kazen štiri leta zapora. Ocenilo je, da te okoliščine ob ponavljajočem se nespoštovanju obveznosti javljanja na policijski postaji kažejo na visoko stopnjo nevarnosti, da bi obtoženec pobegnil, če bi bil na prostosti in da je ponovna odreditev pripora neogibno potrebna za nemoten potek in dokončanje kazenskega postopka. Sodišče je glede na navedeno opravilo preizkus obstoja pripornega razloga begosumnosti v skladu z določbami 1. točke 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP. Zato pravnomočnemu sklepu tudi v tem delu ni mogoče očitati nezakonitosti in tudi ne nasprotja z 19. členom Ustave Republike Slovenije.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti z ostalimi navedbami napada oceno okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj pripornega razloga begosumnosti. Navaja, da obtoženčeve nepremičnine v Republiki Hrvaški sploh niso več obteževalne z ozirom na begosumno nevarnost, ker je obtoženec v času izvajanja ukrepa javljanja na Policijski postaji P. odšel v to državo urejat formalnosti pri notarki v B. in se nato prostovoljno vrnil v Republiko Slovenijo. Sklicuje se na netočnost podatkov o tem, da ima v Republiki Sloveniji le dolgove in na okoliščini, da ima družino in vse svoje premoženje v Republiki Sloveniji ter da to premoženje zadostuje za poplačilo vseh utemeljenih zahtevkov upnikov. Meni, da zato ni logične utemeljitve za obtoženčevo begosumnost in ne za zaključek o neogibni potrebnosti odreditve pripora za nemoten potek kazenskega postopka. Nakazuje pa tudi, da bi slednjemu pogoju bilo zadoščeno z odreditvijo milejšega ukrepa, zlasti hišnega pripora. S temi izvajanji vložnik zahteve za varstvo zakonitosti nakazuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. M.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).