Jedro

Tožnik ni prepričljivo izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki bi doseglo takšno stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja, da bi prišla v poštev določba 1. ali druge alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik bi moral biti bistveno bolj konkreten v smislu zbira različnih ukrepov, fizičnega ali psihičnega nasilja ali pa diskriminatornih, pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, da bi bil upravičen do statusa begunca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se druga prošnja prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je F.B., roj ... 12. 1981, v kraju Thinia, Alžirija, zavrne. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da istovetnost prosilca ni bila ugotovljena, saj prosilec ni predložil nobenega dokumenta za ugotavljanje osebne identitete. Tožena stranka najprej povzema tožnikovo izpovedbo iz druge prošnje za mednarodno zaščito in osebnega razgovora, nato pa na strani 8, pod točko 3. preide k utemeljitvi odločitve. Ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da je preganjan s strani obstoječe oblasti zaradi svoje berberske narodnosti in udeležbe na demonstracijah. Pristojni organ nesporno ugotavlja, da je prosilec podal nasprotujoče si izjave glede: osebnih podatkov (letnica rojstva), dokumentov, izobrazbe, glede prestajanja zaporne kazni in o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

Nekonsistentnosti v zvezi z osebnimi podatki:

2. Tožena stranka ugotavlja, da je v drugi prošnji (dne 23. 5. 2014) spremenil rojstni podatek iz prve prošnje in osebnega razgovora z dne 25. 10. 2012 oziroma z dne 28. 11. 2012 in sicer iz 19. 12. 1984 na 19. 12. 1981. Prosilec je to pojasnil tako, da ko ga je policija aretirala, ga je bilo strah, da ga ne bi slovenski varnostni organi vrnili v izvorno državo. Prosilec je še povedal, da je lahko prišlo do napake pri letnici rojstva, ker ga prevajalec ni dobro razumel. Sam ne ve, kako je prišlo do napake. Prosilec je potrdil, da je rojen leta 1981. Tožena stranka ugotavlja, da je prosilec sam (lastnoročno) zapisal letnico 1984. Torej ne držijo prosilčeve izjave, da obstaja možnost, da ga prevajalec ni dobro razumel. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je prosilec po samovoljni zapustitvi azilnega doma odšel do Milana v Republiki Italiji, kjer se je zadržal en dan. Iz Republike Italije je odpotoval v Pariz, kjer je bival približno leto dni in tri mesece. Nato se je odločil, da odide v Republiko Nemčijo, kjer je živel šest mesecev. Po šestih mesecih bivanja v Republiki Nemčiji je odšel na Švedsko, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ker so švedski migracijski organi na podlagi prstnih odtisov ugotovili, da je bil prosilec pred tem v postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, so ga na podlagi dublinskega postopka vrnili nazaj v Republiko Slovenijo. Na Švedskem je zatrjeval, da je rojen leta 1981 v kraju Alžir. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec spreminjal svoje osebne podatke v povezavi z letnico rojstva in krajem rojstva. Prosilec je pojasnil, da je švedskim migracijskim organom povedal le, da je rojen v provinci Alžir, ni pa jim povedal, v katerem kraju je rojen. To je storil iz razloga, ker ga je bilo strah, da bi izjave, ki jih je podal v postopku pridobitve mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, prišle do alžirskih varnostnih organov. Te pojasnitve tožena stranka ne sprejema. Prosilec svoje identitete (tiste, ki jo je podal v prvi in drugi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter pri dveh osebnih razgovorih) ni dokazal niti z enim uradnim dokumentom s fotografijo, zato tožena stranka ugotavlja, da njegova identiteta ni izkazana.

Nekonsistentnosti glede osebnih dokumentov:

3. Pri podaji prve prošnje 25. 10. 2012 je prosilec na vprašanje, ali ima pri sebi kakšen dokument za ugotavljanje osebne identitete, odgovoril nikalno. Povedal je, da v izvorni državi poseduje osebno izkaznico, rojstni list in kopijo potnega lista (prva prošnja za mednarodno zaščito z 25. 10. 2012, stran 6, odstavek 3). Pri podaji druge prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 23. 5. 2014 je bil prosilec soočen, da je pri podaji prve prošnje zatrjeval, da ima v izvorni državi osebno izkaznico, rojstni list in kopijo potnega lista. Prosilec je bil vprašan, ali je te dokumente pridobil iz izvorne države. Prosilec je povedal, da mu dokumentov ni uspelo pridobiti iz izvorne države in je znova vztrajal pri izjavi, da ima kopijo potnega lista, osebno izkaznico in rojstni list še vedno v izvorni državi. Pri drugem osebnem razgovoru 8. 7. 2014 je prosilec spremenil svoje izjave v povezavi z osebnimi dokumenti. Prosilec je najprej povedal, da ni prepričan, da ima v izvorni državi osebno izkaznico. Ko je bil prosilec pozvan, da pojasni iz katerega razloga ni prepričan, da ima v izvorni državi osebno izkaznico, je prosilec povedal, da je imel osebne dokumente pri sebi, ko je zapustil izvorno državo. Te dokumente je potem pustil pri prijatelju, ki živi v Republiki Franciji. Prav tako je prosilec omenil povsem novo dejstvo, da v izvorni državi poseduje tudi vozniško dovoljenje, kar pri podaji prve in druge prošnje ter pri prvem osebnem razgovoru ni nikoli omenil. Ko je prosilec samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in odšel v Republiko Francijo, je prosil prijatelja, da mu iz Alžirije prinese dokumente. Ko je potem odpotoval iz Republike Francije v Republiko Nemčijo, je te dokumente pustil pri prijatelju, ker ni želel, da bi ga nemški varnostni organi vrnili v izvorno državo. Na osebnem razgovoru je bil prosilec soočen, da je tekom postopka večkrat spremenil svoje izjave v povezavi z osebnimi dokumenti in da niti pri drugi prošnji za mednarodno zaščito ni navedel dejstva, da mu je prijatelj prinesel dokumente iz izvorne države. Prav tako pri podaji prve in druge prošnje ter pri prvem osebnem razgovoru ni nikoli omenil, da poseduje tudi vozniško dovoljenje. Prosilec je skopo odgovoril, da pri podaji prošnje ni bil izrecno vprašan, kje ima originalne dokumente. Pristojni organ navedbe prosilca, da ni bil izrecno vprašan, kje ima originalne dokumente, ne sprejema za upravičene. Iz podaje prve prošnje 25. 10. 2012 jasno izhaja, da je bil prosilec pri 18. točki pozvan, da pove, ali poseduje dokumente za ugotavljanje istovetnosti. Prosilec je odgovoril, da je brez dokumentov za ugotavljanje istovetnosti. Ko je zapustil izvorno državo, je imel pri sebi originalni potni list, ki ga je pustil v hotelski sobi v Turčiji. Prav tako je bil pri podaji prve prošnje pozvan, da pojasni, ali ima pri sebi kakšne dokumente, s katerim bi izkazal svojo istovetnost. Prosilec je zatrjeval, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Dodal je, da v izvorni državi poseduje osebno izkaznico, rojstni list in kopijo dokumenta (prva prošnja za mednarodno zaščito 25. 10. 2012, stran 6, odstavek 3). Pri podaji druge prošnje 23. 5. 2014 je bil prosilec pri 33. točki prošnje prav tako vprašan ali poseduje dokumente za ugotavljanje istovetnosti. Pristojni organ ugotavlja, da prosilčeve izjave v povezavi z osebnimi dokumenti niso zadostne in utemeljene in tako ne pojasnjujejo njegovih navedb, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Po mnenju pristojnega organa prosilcu tudi ni uspelo uspešno pojasniti, zakaj je spreminjal izjave v povezavi z dokumenti.

Nekonsistentnosti glede izobrazbe:

4. V prvi prošnji (točka 19) je tožnik povedal, da je končal šest let osnovne šole v kraju Thinia in dve leti gimnazije. V drugi prošnji za mednarodno zaščito dne 23. 5. 2014 je prosilec pri 19. točki prošnje izjavil, da je šest let obiskoval osnovno šolo, končal triletno srednjo šolo ter dve leti gimnazije. Na drugem osebnem razgovoru dne 8. 7. 2014 je prosilec pojasnil, da ni mogoče, da je podal takšno izjavo, saj moraš v Alžiriji najprej končati triletno šolanje in nato nadaljevati šolanje na gimnaziji. Ministrstvo ugotavlja, da je prosilec spreminjal izjave glede pridobljene izobrazbe. Iz tega razloga pristojni organ njegove izjave glede pridobljene izobrazbe ne sprejema za verodostojno.

Nekonsistentnost glede prestajanja zaporne kazni:

5. V prvi prošnji je tožnik pri 24. točki na vprašanje uradne osebe, ali je bil kdaj kaznovan oziroma ali je prestajal zaporno kazen, odgovoril nikalno. Pri podaji druge prošnje z dne 23. 5. 2014 pa je pri 24. točki prošnje na isto vprašanje odgovoril, da je bil leta 2005 priprt približno za teden dni. Na osebnem razgovoru dne 8. 7. 2014 je pojasnil, da tega ni omenil iz razloga, ker ga je bilo strah, da bi informacija prišla do alžirskih oblasti. Pristojni organ pojasnila prosilca, da ga je bilo strah, da bi izjave, ki jih je podal v postopku pridobitve mednarodne zaščite, prišle do alžirskih varnostnih organov, ne more sprejeti za opravičljivo, ker je bil prosilec tako pred podajo prve in druge prošnje za mednarodno zaščito ter pred osebnim razgovorom opozorjen na zaupnost postopka po ZMZ in Zakonu o varstvu osebnih podatkov.

Nekonsistentnost glede razloga za preganjanje:

6. Iz lastnoročne izjave, ki jo je prosilec napisal v policijskem postopku 24. 10. 2012 v arabskem jeziku, prevajalec pa jo je prevedel, izhaja, da zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji iz naslednjih razlogov: da bi lahko delal in finančno pomagal svoji družini, da bi njegova družina v izvorni državi preživela; da bi izboljšal svoj finančni položaj; da bi lahko finančno pomagal svojim staršem.

7. Prav tako iz policijske depeše izhaja, da je prosilec v policijskem postopku navajal kot razlog zapustitve izvorne države, da njegova družina v izvorni državi živi v slabih življenjskih razmerah in da je njegova ciljna država Republika Italija, kjer bi si poiskal zaposlitev. Prosilec je bil tako pri prvem osebnem razgovoru 28. 11. 2012 kot tudi pri drugem osebnem razgovoru 8. 7. 2014 pozvan, da pojasni razlog, zakaj je spreminjal izjave v povezavi z razlogi zapustitve izvorne države. Prosilec je podal dve povsem različni pojasnili. Na prvem osebnem razgovoru je prosilec potrdil, da je na policijski postaji podal izjavo s takšno vsebino. Policisti so ga vprašali, ali zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji iz razloga, da bi si poiskal zaposlitev. Odgovoril jim je pritrdilno. Pristojni organ omenjenih pojasnil prosilca ne more sprejeti za opravičljive in verjetne, saj iz vsebine policijske depeše ne izhaja, da bi policisti prosilcu postavili tovrstno vprašanje. Prav tako pristojni organ ugotavlja, da je prosilec sam napisal lastnoročno izjavo, iz katere izhaja, da zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji iz razloga, da bi finančno pomagal svoji družini v izvorni državi ter da bi v Republiki Italiji poiskal zaposlitev. Pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito 25. 10. 2012 pa je povsem spremenil izjavo v povezavi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in tako zatrjeval, da je izvorno državo zapustil, ker je bil preganjan zaradi svoje berberske narodnosti in zaradi tega, ker se je udeležil demonstracij zoper obstoječo oblast. 8. Prosilec je na prvem osebnem razgovoru 28. 11. 2012 tudi zatrjeval, da je bil od leta 2011 do 2012 v izvorni državi preganjan glede zaposlitve – službe. Večkrat je napisal prošnjo za zaposlitev, vendar je vedno dobil negativen odgovor. Iz tega razloga je bil v izvorni državi tudi psihično obremenjen. Po njegovem mnenju zaposlitev ni dobil iz razloga, ker ima pri policiji kartoteko. Prosilec je povedal, da je te izjave spreminjal iz razloga, ker ga je bilo strah, da bi Republika Slovenija te njegove izjave posredovala izvorni državi.

9. Prosilec je pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 25. 10. 2012 zgolj zatrjeval, da je v izvorni državi preganjan zaradi svoje berberske narodnosti. Navedel je, da so mu bile v izvorni državi kratene številne pravice. V času, ko je obiskoval šolo, je bil večkrat diskriminiran. Uradni organi so ga zaradi njegove narodnosti zapostavljali na način, da so ga pustili čakati v vrsti dlje časa, ali pa so mu odrekli kakšno njegovo zaprosilo. Drugega pri podaji prve prošnje ni navedel. Na prvem osebnem razgovoru 28. 11. 2012 pa je v nasprotju z izjavami, ki jih je podal pri podaji prve prošnje, navedel povsem nove razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo (udeležba na demonstracijah, aretacija s strani varnostne službe). Prosilec je povedal, da se je bal, da bi izjave, ki jih je podal v povezavi z razlogi preganjanja, prišle do ambasade Alžirije. Ko pa je podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito, so ga prijatelji, ki živijo v tujini prepričali, da nobena informacija, ki jo je podal tekom postopka mednarodne zaščite, ne bo prišla do izvorne države ali na alžirsko veleposlaništvo. Ko je drugič prišel v Azilni dom v Ljubljani, je natančno prebral brošuro in ugotovil, da nobena informacija ne bo odtekla iz postopka. Iz prve prošnje 25. 10. 2012 je tudi jasno razvidno, da je bil prosilec izrecno opozorjen, da so njegovi podatki in izjave v postopku mednarodne zaščite varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov in da so še posebej skrbno varovani pred organi njegove izvorne države.

Nekonsistentnost glede udeležbe na demonstracijah:

10. V prvi prošnji za mednarodno zaščito je tožnik zatrjeval, da je bil v izvorni državi preganjan izključno zaradi svoje berberske narodnosti. Drugih razlogov zapustitve izvorne države ni navedel. Pri podaji druge prošnje za mednarodno zaščito je prosilec vztrajal na izjavi, da je v izvorni državi preganjan zaradi berberske narodnosti. Navedel je še en (nov) razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, in sicer udeležbo na demonstracijah leta 2001 in 2005. Pojasnil je, da tega in aretacije alžirskih varnostnih organov ni povedal prej, ker ga je bilo strah, da bi te informacije prišle do alžirskih varnostnih organov. Udeležbe na demonstracijah v letu 2001 in 2005 pa ni omenil iz razloga, ker ga inšpektor, ki je vodil postopek, ni vprašal nič v povezavi z demonstracijami. Prosilec je na drugem osebnem razgovoru zatrjeval, da se je udeležil več demonstracij zoper obstoječi režim, in sicer leta 2001, 2003, dvakrat v letu 2005 in leta 2007. Prosilec je tako na prvem osebnem razgovoru 28. 11. 2012 navedel, da se je v izvorni državi le dvakrat udeležil demonstracij, in sicer v letu 2001 in 2005. Na drugem osebnem razgovoru pa je izjavo v povezavi s svojo udeležbo na demonstracijah spremenil in vztrajal na izjavi, da se je udeležil demonstracij v letu 2001, 2003, 2005 (dvakrat) in 2007. Pristojni organ ugotavlja, da bi v primeru, da bi bil prosilec v izvorni državi resnično preganjan, ker se je udeležil demonstracij, bi prosilec to pomembno dejstvo navedel že pri podaji prve prošnje, ko ga je uradna oseba pozvala, da navede razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Vendar pa tega prosilec ni storil. Zatrjevano dejstvo, da se je prosilec udeleževal demonstracij in bil leta 2005 zaradi tega razloga tudi priprt, ni mogoče opisati kot detajl oziroma nekaj, kar ni pomembno, kot nekaj, kar lahko razumljivo pozabimo omeniti pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Ta dogodek naj bi bil namreč ključ prosilčevih težav, bistvo, za katerega ni mogoče verjeti, da bi ga oseba pozabila navesti, ko pojasnjuje razloge, zaradi katerih je zapustila izvorno državo. Pristojni organ navaja, da se od prosilca, ki je v izvorni državi resnično preganjan pričakuje, da bo sam navedel vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

Nekonsistentnosti glede aretacije in časa priprtja:

11. Prosilec pri podaji prve prošnje ni omenil, da naj bi ga alžirski varnostni organi priprli. Prav nasprotno, pri 24. točki prve prošnje je prosilec na vprašanje, ali je bil kdaj kaznovan in je prestajal zaporno kazen, odgovoril nikalno. Pri podaji druge prošnje je prosilec pri 24. točki prošnje na identično vprašanje, ali je bil kdaj kaznovan in prestajal zaporno, kazen odgovoril, da je bil leta 2005 zaradi udeležbe na demonstracijah teden dni v priporu. Prosilec je na prvem osebnem razgovoru vztrajal na izjavi, da so ga alžirski varnostni organi priprli za tri dni, ga pretepali in mučili. Razlike v izjavah je pojasnil s tem, da ga je bilo strah.

12. Prosilec je podal tudi nasprotujoče izjave v povezavi z dogodki leta 2005 in izginotju njegovih znancev. Na prvem osebnem razgovoru 28. 11. 2012 je prosilec navedel imena 6 oseb, ki naj bi v času demonstracij v letu 2005 izginile. Prosilec meni, da so jih likvidirali alžirski varnostni organi. Navedel je imena. Na drugem osebnem razgovoru 8. 7. 2014 je bil prosilec znova pozvan, da navede imena oseb, ki naj bi v letu 2005 izginile. Prosilec je navedel le imena 4-ih oseb, drugih dveh imen pa se ni spomnil. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec na drugem osebnem razgovoru ni omenil dveh imen in sicer ravno imeni oseb H.B.I. in I.B.I., za kateri je na prvem osebnem razgovoru zatrjeval, da sta imeni njegovih dveh sorodnikov.

13. Na prvem osebnem razgovoru 28. 11. 2012 je navedel, da se po letu 2005 ni več udeležil demonstracij, ker ga je bilo strah. Od leta 2005 pa vse do odhoda iz izvorne države oktobra leta 2012 naj bi bil 4 krat vabljen na osebni razgovor s strani policije, kjer so ga zasliševali v smislu, ali se še vedno udeležuje demonstracij in ali je član stranke FFS. Na drugem osebnem razgovoru 8. 7. 2014 pa je prosilec zatrjeval, da se je udeležil demonstracij tudi po letu 2005. Ni pa več navedel dejstva, da naj bi bil 4 krat vabljen na osebni razgovor s strani policije.

14. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik s svojimi nasprotujočimi izjavami vnesel dvom v resničnost svojih ostalih navedb in trditev, zaradi česar pristojni organ ugotavlja, da prosilčeve zgodbe o razlogih, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti izvorno državo, ne more sprejeti za verodostojne. Prosilčeve navedbe so bile nasprotujoče v številnih podrobnostih, tudi glede razloga preganjanja. Ker si ni upal zapustiti izvorne državo z letališča v glavnem mestu Alžir, je odšel v 500 kilometrov oddaljen Kraj Wahran (Oran) ter z letalom legalno zapustil izvorno državo in odšel v Turčijo. Prosilec je bil glede na njegove izjave torej na letališču v stiku z varnostnimi organi. Prosilec je tudi zatrjeval, da mu varnostni organi na letališču niso povzročali nobenih težav. Na vprašanje, kakšna bi bila razlika, če bi letel z letalom iz glavnega mesta Alžir, je prosilec odgovoril, da ga je bilo strah leteti iz tega letališča, ker ima pri alžirskih varnostnih organih kartoteko. Na vprašanje, ali meni, da alžirske oblasti nimajo enotne policijske evidence, je prosilec odgovoril, da sam ne verjame, da obstajajo. Prosilčeve navedbe glede neenotnih policijskih evidenc so neprepričljive. Pristojni organ meni, da v primeru, da bi alžirske oblasti imele kakršnekoli zadržke zoper prosilca, bi ga aretirali že na letališču ob odhodu iz izvorne države, ne glede na to, iz katerega letališča naj bi iz izvorne države tudi odšel. Prosilec je bil na drugem osebnem razgovoru pozvan, da pojasni, zakaj ga alžirski varnostni organi niso zadržali na letališču, in prosilec je povedal, da takrat verjetno varnostna služba ni imela ukaza za njegovo aretacijo, kar pa je po mnenju pristojnega organa malo verjetno.

15. Iz prosilčevih navedb je mogoče še zaključiti, da svojo prošnjo utemeljuje tudi s splošnimi težavami, ki jih imajo pripadniki Berberov v Alžiriji. V kraju, kjer je prebival, je bila večina prebivalcev arabske narodnosti. Arabci so se do njega obnašali rasistično in poniževalno. V času, ko je obiskoval šolo, so učenci, ki so bili berberske narodnosti, dobivali za isto znanje slabše ocene kot Arabci. Večkrat se mu je zgodilo, da so ga uradni organi zaradi berberske narodnosti zapostavljali, denimo, pustili so ga dlje časa čakat v vrsti ali pa so mu zavrnili kakšno njegovo prošnjo. Prosilec je tudi navedel dogodek, ki se mu je zgodil v času, ko je obiskoval osnovno šolo. Sporekel se je s sošolcem, ki je bil Arabec. Zaradi prepira je bil s strani učitelja kaznovan, njegov sošolec, ki je bil po narodnosti Arabec, pa je bil oproščen.

16. Prosilec je opisal tudi dogodek, ki se mu je zgodil, ko je obiskal nogometno tekmo, ki je potekala med pripadniki Berberov in pripadniki Arabcev. Pripadniki Berberov so na tej tekmi zmagali. Ko je po končani nogometni tekmi zapustil stadion, je pri izhodu srečal policista, ki mu je dejal, da v primeru, da bi pripadniki Berberov živeli izključno na obmejnem območju, bi se Arabci tega zemeljskega dela zagotovo odrekli.

17. Pristojni organ ugotavlja, da dogodki, ki jih je prosilec navedel, in ki naj bi jih doživel zaradi svoje berberske narodnosti, po oceni pristojnega organa, ne dosegajo kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno – sodni praksi pomenijo trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Za pojem preganjanja torej ne zadoščajo posamezni primeri krivic ali groženj. Prosilec v izvorni državi ni bil podvržen preganjanju. Dogodki, ki naj bi jih prosilec doživel v izvorni državi, ne dosegajo standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ, saj niso dovolj resni ali ponavljajoči, da bi predstavljali hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela ter načela zakonitosti). Pristojni organ na podlagi prosilčevih izjav tudi ugotavlja, da prosilec v izvorni državi ni bil nikoli član nobene politične stranke ali organizacije. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije ocenjuje, da prosilčevo zatrjevanje o domnevnem preganjanju zaradi berberske narodnosti in zaradi udeležbe na demonstracijah, ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu.

18. V nadaljevanju od strani 20 do 22 pa tožena stranka obravnava štiri poročila o stanju v izvorni državi tožnika glede položaja oziroma odnosov med Arabci in Berberi, ki jih je v postopku predložil tožnik. Tožena stranka ugotavlja, da prvi trije viri opisujejo odnose med pripadniki Arabcev in pripadniki Berberov v Alžiriji. Po mnenju prosilca je trenutna situacija zelo kritična. Druge informacije opisujejo manjvredni položaj Berberov in njihovega jezika v državi, nenaklonjenost oblasti do njihove identitete, o berberski kulturi in jeziku, ki ostaja znotraj Alžirije zatiran, o skeptičnosti predstavnikov aktivistov do najnovejših reform. Informacije potrjujejo prosilčeve navedbe v povezavi s položajem Berberov v Alžiriji. Vendar pa dogodki, ki jih je prosilec doživel zaradi berberske narodnosti, po oceni pristojnega organa ne dosegajo kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno – sodni praksi pomenijo trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic. Glede na dejstvo, da prosilec za svoje trditve ni predložil nobenih listinskih dokazov, se kot njegov edini dokaz upoštevajo njegove izjave. Zaradi očitnega neskladja v njegovih izjavah glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, tožena stranka prosilčevim navedbam ne verjame. Prosilec namreč nobenega izmed številnih nasprotij v njegovih izpovedbah o osebnih podatkih, dokumentih, pridobljeni izobrazbi, prestajanju zaporne kazni, kakor tudi glede samega razloga preganjanja, ni podkrepil z listinskimi dokazi. Glede na številčnost ugotovljenih nasprotujočih si izjav, mu namreč tudi glede navedb, podanih glede razlogov, zaradi katerih vlaga svojo drugo prošnjo v Republiki Sloveniji, po mnenju pristojnega organa, ni mogoče verjeti. V konkretnem primeru je bilo torej v postopku ugotovljeno, da prosilec ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca.

19. Glede subsidiarne zaščite pa pristojni organ ugotavlja, da prosilec v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. V skladu z navedenim pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve alineje 28. člena ZMZ. Ker so vse navedbe prosilca glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile na zatrjevanem preganjanju zaradi njegove berberske narodnosti in zaradi udeležbe na demonstracijah, ki bi lahko bila razloga za podelitev statusa begunca, v kolikor bi pristojni organ ugotovil, da so njegove izjave glede tega verodostojne, a tega pristojni organ ni ugotovil, je pristojni organ njegove navedbe presojal že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Ker prosilec ni navedel nobenih drugih razlogov, pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ. Pristojni organ je tudi ugotovil, da v izvorni državi prosilca ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost prosilcev. V skladu z navedenim pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ.

20. V tožbi tožnik pravi, da je navedel, da ga je bilo strah, da bi njegove navedbe prišle v njegovo državo izvora. Ni dovolj, da je le v zakonu ali knjigi o informacijah o pridobitvi mednarodne zaščite navedeno, da se informacije, pridobljene v postopkih mednarodne zaščite, ne smejo posredovati nikomur, sploh pa ne predstavnikom države, iz katere prosilec – tožnik prihaja. To je potrebno tudi udejanjiti. S tem pa tožnik vsekakor ni mogel biti seznanjen oziroma ni mogel preveriti niti pri podaji prve prošnje niti pri podaji prvega razgovora. Vendar se tožena stranka do te tožnikove izpovedbe ni opredelila in tožniku še vedno ni naklonila verodostojnosti. Beg iz lastne države ni enostaven in predstavlja življenjsko tvegan in psihično težak proces. Zato je tožnikov strah ob podaji prošnje in prvem zaslišanju, ko še ni poznal razmer v tuji državi, več kot utemeljen in človeško logičen. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče razpiše obravnavo in tožnika ponovno vpraša po razlogu, zakaj so njegove navedbe nasprotujoče in v kakšnem stanju je tožnik bil v času podaje prve prošnje in v času prvega razgovora. Tožnik bo povedal, da se je bal, da ni poznal razmer v Sloveniji in bo potem podal enake navedbe, kot jih je podal pri zadnjem razgovoru.

21. Tožena stranka je v obrazložitvi navedla tudi, da so tožnikove navedbe nasprotujoče tudi v številnih podrobnostih, tudi glede razloga preganjanja. Natančnejše obrazložitve tožena stranka ni podala in sicer katere so te številne nasprotujoče si podrobnosti. Zaradi navedenega se izpodbijane odločbe tudi ne da preizkusiti.

22. Tožena stranka ni pridobila informacij iz izvorne države, predložil pa jih je tožnik. Te informacije iz izvorne države se nanašajo na dogodke iz leta 2014, torej potem, ko je tožnik svojo matično državo že zapustil. Ker se informacije iz izvorne države nanašajo na leto 2014, jih tožnik ni mogel predložiti že prej. Vendar pa kljub temu tožena stranka tožnika ni zaslišala v zvezi s temi informacijami. Glede samih informacij pa je navedla, da po oceni pristojnega organa, te informacije ne dosegajo kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno sodni praksi pomenijo trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic. Taka splošna navedba v obrazložitvi pa se tudi ne da preizkusiti. V konkretnem primeru se sploh ne da preizkusiti, ali je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala, da je bil tožnik že enkrat v priporu in da je utrpel poškodbe, ki jih je na razgovoru tudi pokazal. 23. Sploh pa je iz take obrazložitve razvidno, da tožena stranka ni upoštevala načela nevračanja. Gre za probabilistično (verjetnostno) presojanje, ali bo v prihodnosti prišlo do nevarnosti za posameznika, glede katere lahko posameznik izkaže utemeljen strah. Ugotavljanje utemeljenega strahu prosilca je bistven del postopka za pridobitev mednarodne zaščite in se nanaša tako na status begunca kot na status subsidiarne zaščite. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in da tožniku podeli status begunca, podrejeno pa, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

24. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

25. Tožba ni utemeljena.

26. Sodišče ugotavlja, da lahko v tem primeru glede na vsebino tožbenih argumentov v grobem sledi utemeljitvi tožene stranke, in sicer, da tožnik ni uspel izkazati utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, zato ne bo ponavljalo vseh razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), ampak bo sodišče utemeljitev tožene stranke deloma dopolnilo in popravilo ter ji dalo bistvene poudarke, ob tem pa bo po vrsti obravnavalo tudi tožbene ugovore.

27. V zvezi z oceno tožnikove neverodostojnosti sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ugotovila in upoštevala šest pomembnih materialnih nekonsistentnosti, ki se neposredno navezujejo na razloge in dejanja zatrjevanega preganjanja. In sicer tožeča stranka v tožbi ne izpodbija na prepričljiv način ugotovljene nekonsistentnosti v zvezi s tem, da je tožnik v upravnem postopku podal lastnoročno izjavo, da zaproša za »humanitarni azil«, da bi pomagal svoji družini, da bi finančno preživela, da bi izboljšal svoj finančni položaj in da bi pomagal svojim staršem, kasneje v postopku pa naj bi po ugotoviti tožene stranke navajal kot razlog pripadnost berberski narodnosti, diskriminacijo in politično aktivnost na demonstracijah ter aretacijo v zvezi z zavzemanjem za pravice Berberov. Vsebina lastnoročne izjave se ujema tudi s podatkom na registracijskem listu z dne 24. 10. 2012, ki je podpisan s strani tožnika in tolmača ter uradne osebe. Vendar pa v tem primeru ne gre samo za nekonsistentnost, kot je to ugotovila tožena stranka, saj lastnoročne izjave tožnika ni mogoče razumeti samo v tem smislu, kot je zapisana, in sicer, da tožnik ni odšel iz Alžirije tudi iz razloga, ki bi lahko bil podlaga za preganjanje. Naslednji dan po lastnoročno napisani izjavi je namreč podal prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je pojasnil, da je v Alžiriji delal kot čevljar, da je bilo to zelo slabo plačano delo, da bratje in sestre ne morejo dobiti službe, ker so Berberi in da jim je šlo zaradi njihove narodnosti zelo slabo, družina pa ima 11 članov; vedno so ga po priimku in dialektu prepoznali za Berbera, in večinsko prebivalstvo v njegovem kraju mu je vedno odrekalo pravice na različnih področjih od šolanja do raznih postopkov pred uradnimi organi; policija pa mu ne bi pomagala, ker je drugorazredni državljan. V tem širšem kontekstu lastnoročne izjave in prve prošnje za mednarodno zaščito se lastnoročno napisana izjava tožnika in njegova izjava ob prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 25. 10. 2012 pokažeta kot elementa, ki kažeta na to, da dejanja preganjanja niso dosegla potrebne intenzivnosti v smislu 26. člena ZMZ. Z razliko od teh dveh izjav pa je tožnik na osebnem razgovoru z dne 28. 11. 2012 navedel, da ga je v prvi vrsti strah vrnitve v Alžirijo, ker ve, da ga čaka likvidacija, ali pa zaporna kazen za dolgo časa, ker je sodeloval na demonstracijah. S tem pa okoliščine, kot jih je opisal tožnik v lastnoročni izjavi in v prvi prošnji, ne dobijo samo razsežnosti premajhne intenzivnosti dejanj zatrjevanega preganjanja, ampak tudi razsežnost notranje nekonsistentnosti v omenjenih treh izjavah tožnika (prvi kriterij za oceno neverodostojnosti iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ). Sodišče se pridružuje oceni tožene stranke, da je bil tožnik v upravnem postopku pravilno obveščen o tem, da njegove izjave ne bodo posredovane alžirskim oblastem tudi pred podajo prošnje (izjave pod rubriko 33), poleg tega je imel ob podaji prošnje prisotno pravno zastopnico, zato njegova pojasnitev nekonsistentnosti ni sprejemljiva.

28. Druga pomembna nekonsistentnost, ki jo je ugotovila tožena stranka, in jo tožnik v upravnem postopku in v tožbi ne uspe izpodbiti, in ki se neposredno navezuje na dejanja preganjanja, je v tem, da je v prvi prošnji (standardno vprašanje pod točko 24) navedel, da ni bil še nikoli kaznovan ali zaprt, med tem ko je en mesec kasneje na osebnem razgovoru povedal, da je bil aretiran zaprt za tri dni in da je bil mučen. Pri drugi prošnji je pod rubriko št. 24 navedel, da je bil aretiran in zaprt s strani varnostne službe zaradi demonstracij, ki so bile namenjene pravicam Berberov. Iz istega razloga, kot velja v povezavi s prvo nekonsistentnostjo, sodišče ne more sprejeti pojasnila tožnika, da se je bal, da bi informacija o njegovi prošnji prišla do varnostnih organov Alžirije.

29. Tretja pomembna nekonsistentnost, ki jo je tožena stranka pravilno ugotovila, zadeva podatke, ki jih je dal tožnik glede udeležbe na demonstracijah. Na osebnem razgovoru dne 28. 11. 2012 je dejal, da se je udeležil demonstracij v letih 2001 in 2005. Na izrecno vprašanje je zatrdil, da se po letu 2005 ni več udeležil demonstracij, ker ga je bilo strah. Na osebnem razgovoru z dne 8. 7. 2014 pa je dejal, da je bil na demonstracijah petkrat in sicer 2001, 2003, dvakrat v letu 2005 in enkrat v letu 2007. V tem primeru gre torej za nekonsistentnost med prvim osebnim razgovorom in drugim osebnim razgovorom, kar pomeni, da je nekonsistentnost podana kljub temu, da takrat ni čutil več strahu, da bi informacije prišle do alžirskih varnostnih organov.

30. Tudi četrto nekonsistentnost (prvi kriterij za oceno neverodostojnosti) je tožena stranka pravilno ugotovila. Na osebnem razgovoru dne 28. 11. 2012 je dejal, da je bil aretiran, zaprt in pretepen v trajanju tri dni, med tem ko je v prošnji z dne 23. 5. 2014 povedal, da je bil aretiran in tepen s strani varnostne službe približno 7 dni.

31. Nadaljnji negativni element v oceni neverodostojnosti – stopnja verjetnosti, da so se dogodki zgodili tako, kot je opisal tožnik (tretji kriterij iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ) - je v tem, da je na drugem osebnem razgovoru vedel našteti le imena 4 oseb in ne več ime 6 oseb, ki naj bi jih po demonstracijah likvidirala varnostna služba. Sodišče bi lahko upoštevalo, da je tožnik s potekom časa morebiti pozabil imena dveh oseb, če ne bi šlo za tožnikova sorodnika, kot je dejal tožnik na prvem osebnem razgovoru; tožnik tako ugotovljeni okoliščini, ki zmanjšuje verodostojnost tožnika, v tožbi ne oporeka.

32. Z vidika tretjega kriterija za oceno neverodostojnosti sodišče utemeljitvi tožene stranke dodaja, da je pomembna nekonsistentnost med izjavami tožnika in njegovimi ravnanji v evropskih državah tudi ta, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito niti v Italiji, kjer je sicer bival zelo kratek čas niti v Franciji, kjer je bival 1 leto in 3 mesece niti v Nemčiji, kjer je živel 6 mesecev in ker je zaprosil za azil na Švedskem, kamor je prišel iz Nemčije, se postavlja vprašanje, zakaj ni iskal mednarodne zaščite že v prej omenjenih državah, če se je bal vrnitve v Alžirijo zaradi preganjanja varnostne službe, ki naj bi ga imela evidentiranega kot udeleženca demonstracij za uveljavljanje pravic Berberov. Ta element zmanjšuje verjetnost, da so se dogodki v Alžiriji za tožnika odvijali tako, kot je opisal tožnik na zadnjem osebnem razgovoru.

33. Kot zadnjo (sedmo) nekonsistentnost je treba upoštevati različne izjave tožnika glede posedovanja osebnih dokumentov, kar sodišče ne bo ponavljalo, tožnik pa tega elementa v tožbi niti ne pojasnjuje. Težko je verjeti tudi, da bi tožnik, ki je očitno lastnoročno zapisal letnico 1984, to zapisal pomotoma. Nekonsistentnost, ki jo je ugotovila tožena stranka, glede izobrazbe pa ni pomembna in ne vpliva na odločitev.

34. Sodišče na tej podlagi torej tožniku sicer lahko verjame, da je Berber, in da je bil kot pripadnik Berberov zelo verjetno neenako obravnavan v Alžiriji v šoli, kdaj tudi na javnih prireditvah, morebiti tudi pri iskanju zaposlitve; lahko da je tožnik zgolj kot simpatizer, kot je sam povedal, kdaj sodeloval tudi pri demonstracijah za priznavanje pravic Berberov in da ga je policija ali varnostna služba kdaj tudi priprla, pretepla in zaslišala, kot je sam dejal na zadnjem osebnem razgovoru, kjer naj bi po njegovih trditvah povedal resnico, in lahko da se je v določenem obdobju moral tudi javljati pri določenem državnem organu, vendar, kot je sam povedal, so ga v letih od 2007 do 2011 včasih zasliševali (po pol ure) potem pa so ga pustili na miru do odhoda iz države. Te okoliščine namreč niso nezdružljive z informacijami o stanju Berberov v Alžiriji, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku in jih je tožena stranka povzela v izpodbijanem aktu (drugi kriterij za oceno verodostojnosti – zunanja konsistentnost), ni pa jih upoštevala v celoviti oceni o neverodostojnosti. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je tožnik preko mejnega prehoda zapustil ozemlje Alžirije in da pri tem ni imel težav z oblastmi, kar kaže na to, da zelo verjetno ni evidentiran s strani varnostne službe kot politično nevarna oseba za državo v zvezi s pravicami Berberov. Tožnik tudi nikdar ni zatrjeval, da bi imel kakšno funkcijo v politični stranki Socialistična osvobodilna fronta, ki se bori za pravice Berberov, ni pa prepričljivo izkazal, da je bil v preteklosti že žrtev mučenja (ali nehumanega ravnanja) v smislu 26. člena ZMZ s strani varnostnih organov.

35. Tožnik torej ni prepričljivo izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki bi doseglo takšno stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja, da bi prišla v poštev določba 1. ali druge alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik bi moral biti bistveno bolj konkreten v smislu zbira različnih ukrepov, fizičnega ali psihičnega nasilja (1. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ), ali pa diskriminatornih, pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov (2. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ), da bi bil upravičen do statusa begunca. Ob tem sodišče popravlja utemeljitev tožene stranke v delu, kjer tožena stranka pravi, da bi moralo iti za nenehno trpinčenje in mučenje, kar pa ne drži, saj je prepoved mučenja ali nečloveškega ravnanja absolutna. Ker tožnik mimo berberske narodnosti in zatrjevanega sodelovanja na političnih demonstracijah ni zatrjeval drugih osebnih ali splošnih okoliščin, ki bi bile relevantne z vidika subsidiarne zaščite dokazna ocena o tem, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem velja tudi za strah pred resno škodo.

36. Iz zgornje obrazložitve tako izhaja, da ne drži tožbeni ugovor, da tožena stranka ni podala »natančnejše« obrazložitve. Pavšalna je tudi tožbena navedba, da je ocena tožene stranke na podlagi informacij o stanju v izvorni državi, preveč splošna. Informacije o stanju v izvorni državi namreč kažejo, da bi tožnik lahko bil žrtev diskriminacije do te mere, da bi bil upravičen do statusa begunca, vendar pa bi tožnik moral bistveno bolj prepričljivo izkazati, da se mu je ta diskriminacija tudi dejansko zgodila in da je bila aktualna še pred odhodom iz izvorne države, ali pa da mu zaradi njegove politične preteklosti preganjanje grozi v primeru vrnitve oziroma da mu grozi diskriminacija. Tega pa tožnik ni uspel izkazati in je v takih okoliščinah konkretna ocena tožene stranke, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi preganjanje ali resna škoda, kar je »verjetnostno« presojanje, kot to navaja tožeča stranka, zadostna in pravilna.

37. Na tej podlagi je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).