Jedro

Odškodninski terjatvi tožnika za povračilo materialne in nematerialen škode sta zastarali, zato je tožena stranka prošnjo za dodelitev BPP v zadevni odškodninski zadevi pravilno zavrnila skladno z določbami 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega postopka v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. P 227/2013 z dne 22. 7. 2013. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je po dopolnitvi vloge tožeče stranke, tožena stranka vpogledala v pravdni spis Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. P 227/2013 in ugotovila, da je tožeča stranka dne 15. 5. 2013 vložila odškodninsko tožbo zoper A.A. zaradi plačila odškodnine zaradi škode, ki jo je navedeni toženec povzročil v stanovanju kot najemnik, ter zaradi škode, ki jo tožeča stranka utrpela zaradi fizičnega napada toženca, zaradi česar je bil toženec tudi pravomočno obsojen v kazenskem postopku. Za nastalo materialno škodo na stanovanju je tožeča stranka izvedela najkasneje 17. 11. 2011, ko je prejela dopis Zavoda za zdravstveno varstvo Koper, iz katerega izhaja, stanje v stanovanju po tem, ko ga je začetkom meseca novembra zapustil toženec in ukrepi, ki so potrebni za vzpostavitev normalnega stanja. V zvezi s povzročeno nematerialno škodo zaradi fizičnega napada pa je ugotovila, da je bil toženec dne 16. 12. 2009 pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133 Kazenskega zakonika, ki jo je tožeči stranki povzročil dne 2. 6. 2008. Upoštevaje navedeno je ugotovila, da sta odškodninski terjatvi, tako za povzročeno materialno, kot za povzročeno nematerialno škodo, zastarali, upoševaje določbe 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče uporabiti pravne dobrote podaljšanja zastaralnega roka iz prvega odstavka 253. člena OZ, saj je za zastaranje kazenskega pregona v konkretnem primeru predpisan zastaralni rok od 3 let (113.- pravilno 133. v zvezi z 111. členom Kazenskega zakonika). Glede na to, da je bilo zdravljenje tožeče stranke zaključeno najkasneje 23. 6. 2008, je tožeča stranka za obseg nematerialne škode izvedela najkasneje koncem junija 2008. Tožbeni zahtevki tožeče stranke so bili ob vložitvi tožbe že zastarani, zato ni izpolnjen pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči za dodelitev brezplačne pravne pomoči v željenem obsegu, saj stranka nima verjetnih možnosti za uspeh v postopku za katerega želi prejeti brezplačno pravno pomoč. Prošnjo tožeče stranke je zaradi neizpolnjevanja pogojev za njeno dodelitev (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila, ne da bi se spuščala v presojo finančnih in premoženjskih pogojev po 13. in 19. členu ZBPP.

Tožeča stranka v tožbi smiselno ugovarja nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da zaradi dogodkov izpred petih let še zmeraj trpi fizične in psihične posledice, stanovanje pa je še zmeraj v neuporabnem stanju, zato po mnenju tožeče stranke zastaranje terjatev, kot ga ugotavlja tožena stranka, še ni nastopilo. Pojasnjuje in opisuje dogodke, ki so imeli za posledico nastanek utoževane materialne in nematerialne škode in smiselno predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V določbah 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) so predpisani objektivni pogoji, pod katerimi se lahko brezplačna pravna pomoč odobri. Kot objektivni pogoj se upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki kažejo, da zadeva očitno ni nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Med drugim se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago in če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Po mnenju sodišča je tožena stranka, ob odločanju o verjetnosti izgleda za uspeh tožeče stranke, pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno odločila glede verjetnosti izgleda za uspeh, kar je natančno obrazložila v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bil obseg nepremoženjske škode tožeči stranki znan, ko se je zdravljenje zaključilo in se je njeno zdravstveno stanje objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Tudi po mnenju sodišča je utemeljen zaključek tožene stranke, da je tožeča stranka izvedela za obseg škode koncem meseca junija 2008, za povzročitelja škode pa najkasneje 16. 12. 2009, ko je postala kazenska sodba, s katero je bil povzročitelj škode spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, pravnomočna. Upoštevaje navedeno in ustaljeno sodno prakso je torej ugovor tožeče stranke, da obseg nepremoženjske škode še sedaj ni znan, neutemeljen. Odločitev je zato po presoji sodišča skladna z določbami OZ in ZBPP, na katere s v obrazložitvi sklicuje tožena stranka.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe presodilo, da je le ta pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori tožeče stranke pa neutemeljeni, zato je tožbo tožeče stranke na temelju prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.