Jedro

Delavec v času trajanja delovnega razmerja ne more od delodajalca zahtevati razporeditve na drugo delovno mesto, za katerega meni, da izpolnjuje pogoje. Prav tako ne more uveljavljati samostojnega ugotovitvenega zahtevka, da izpolnjuje pogoje za zasedbo določenega delovnega mesta. To se lahko ugotavlja le v sporu o izbiri kandidata po 84. čl. ZTPDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval razveljavitev odločitve kadrovske komisije tožene stranke in odločbe št. .. z dne 4.9.1996 o zavrnitvi zahteve za varstvo pravic zaradi nerazporeditve na formacijsko dolžnost pomočnika za tehnično in prometno službo v 5. PPSV in ugotovitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za razporeditev na formacijsko dolžnost pomočnika za tehnično službo v organizacijski enoti SV/2. operativno območje SV/52.br./ povejstvo 52. br. za nedločen čas, z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki iz tega izvirajo in da je tožena stranka dolžna razporediti tožnika v roku 8 dni na formacijsko dolžnost pomočnika za tehnično službo v organizacijski enoti SV/2. operativno območje SV/52.br./ povejstvo 52.br. za nedoločen čas, z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki iz tega izhajajo, z veljavnostjo od 25.4.1996 dalje, sicer bo to odločbo nadomestila sodba in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v plači od 25.4.1996 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 11.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tožbeni zahtevek, ker tožnik že od leta 1992 dejansko dela na delovnem mestu oz. na dolžnosti, na katero je zahteval, da se ga razporedi. Meni, da lahko od delodajalca zahteva, da ga plača po dejanskem delu in da se ugotovi, da izpolnjuje pogoje za določeno delovno mesto oz. dolžnost. Izkazuje tudi pravni interes, da izpolnjuje pogoje za imenovanje oz. razporeditev na zahtevano dolžnost, katero že več let uspešno opravlja za nedoločen čas, v zvezi s čemer tudi vodi spor, ki se vodi pod opr. št. II Pd 302/99. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti njegovemu predlogu in združiti obe sporni zadevi, saj bi lahko le na ta način pravilno in meritorno rešilo predmetni spor. Nadalje v pritožbi navaja dejstva, na podlagi katerih bi moralo sodišče zaključiti, da izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta za nedoločen čas.

Tožnik se posebej pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da tožena stranka in njen zastopnik, ki sta oba državna organa, nista upravičena do nagrade po 162. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnika v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za zasedbo delovnega mesta po 109. členu Zakona o obrambi. Glede pritožbe o stroških postoka pa navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in povzema podlago, na podlagi katere je Državno pravobranilstvo upravičeno do nagrade po Odvetniški tarifi. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika iz razloga, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteval razporeditev na določeno delovno mesto in ugotovitev, da izpolnjuje pogoje za to delovno mesto, ne da bi bilo to delovno mesto razpisano. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in njegovo obrazložitvijo, ki je popolna in nima pomanjkljivosti v smislu 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, kot neutemeljeno navaja pritožba.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še navaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo združiti predmetni individualni delovni spor z drugo sporno zadevo med istima strankama, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. II Pd 302/99 o razporeditvi na delovno mesto za nedoločen čas. V okviru navedenega spora bo namreč tožnik lahko uveljavljal vse ugovore v zvezi z izpolnjevanjem strokovne izobrazbe, kot jih je navajal v tem individualnem delovnem sporu. V tem individualnem delovnem sporu pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu tožnika za združitev spornih zadev.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo o zahtevku tožnika o izpolnjevanju pogojev za razporeditev na formacijsko dolžnost pomočnika za tehnično službo v organizacijski enoti SV/2. operativno območje SV/52.br/povejstvo 52.br. za nedoločen čas razsojati po vsebini. Izpolnjevanje teh pogojev bi sodišče lahko presojalo le v primeru, če bi šlo za spor po 84. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis), to je za presojo zakonitosti izbire kandidata. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni objavila potrebe po delavcu za določeno delovno mesto, temveč, da tožnik sam zahteva razporeditev na določeno delovno mesto, kar pa ni mogoče. V zvezi s takimi zahtevki delavcem ne dajeta pravnega varstva niti ZTPDR niti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Tožnik je namreč pri toženi stranki v delovnem razmerju in razporejen na delovno mesto, za katerega je sklenil delovno razmerje. Med trajanjem delovnega razmerja zakon delavcu ne daje pravice, da bi sam pri delodajalcu zahteval svojo razporeditev na drugo delovno mesto brez razpisa. Sodno varstvo v zvezi z izbiro na določeno mesto, lahko uveljavlja le v primeru, da je delovno mesto razpisano in sam nanj ni izbran, kot to določa 84. člen ZTPDR.

Zakon delavcu tudi ne daje možnosti, da bi lahko pred sodišče zahteval, kot samostojen zahtevek, da izpolnjuje pogoje za zasedbo določenega delovnega mesta. Zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi z izrekom o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo toženi stranki stroške postopka, odmerjene v skladu s 154. členom ZPP in Odvetniško tarifo. Državni pravobranilec je zakoniti zastopnik tožene stranke - Republike Slovenije. Po določbi 16. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra - Ur. l. RS, št. 20/97), se stroški zastopanja v postopkih pred sodišči obračunajo po tarifi o odvetniških storitvah. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki priznalo stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena pa, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k njeni razrešitvi.