Jedro

Čeprav bi lahko bile sporne izjave škodljive za tožnikovo čast in dobro ime, pa glede na njihov pomen v opredeljenem kontekstu in nadalje, ker gre za izjave iz teme, ki je bila v javnem interesu in ker v njih ni mogoče prepoznati zgolj sramotitve tožnika oziroma, da so bile dane zgolj z namenom njegovega zaničevanja, bi naložitev odškodninskih sankcij zanje prekomerno poseglo v toženkino pravico do svobode izražanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v tč. I. in II. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne; - v tč. III. tako, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2007 dalje, v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrne; - v tč. IV. pa tako, da je tožnik dolžan v roku petnajstih dni plačati toženki pravdne stroške v znesku 7.622,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožnik je dolžan v roku petnajstih dni plačati toženki stroške pritožbe v znesku 785,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna sklicati tiskovno konferenco, na katero mora pisno povabiti predstavnike naslednjih medijev: časopisa ..., časopisa ..., časopisa …, časopisa ..., televizije ... in televizije ... ter na tej tiskovni konferenci preklicati svoje navedbe, objavljene v knjigi „D.“ in sicer: - da je A. A. „brezobzirna baraba“, - da „B. B. od A. A. (Z.) prejema nakazila“, - da „A. A. plačuje tudi C. C., čeprav ta ničesar ne dela za Z., ampak ga plačuje le zaradi sigurnosti, prejemanje denarja zaradi tega, da se izogneš morebitnemu tveganju linčev v javnosti, da je podkupovanje ...“, - da A. A. „drugačen kot pokvarjen ne more biti“, - da je A. A. „cvikator“, - da bo A. A. „pobral ves denar zavarovancev Z.“, - da je A. A. „zagrešil malomarno krajo“, - da se A. A. „bojda ukvarja s črno magijo“, - da „A. - Ž. zelo rad grozi in počne vragolije“, - da je A. A. „grozil predsednikom vlade“, - da „naj bi imel A. A. prste vmes pri tem, ko je bil g. D. D. pošprican s sprejem in je bil na smrt prestrašen, da ga bodo celo ubili“, in se opravičiti tožniku za protipravne posege v njegove osebnostne pravice, storjene s temi navedbami. Hkrati je odločilo, da se toženki prepoveduje z zgoraj navedenimi navedbami posegati v osebnostne pravice ter čast in dobro ime tožnika. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 6.000,00 EUR ter mu povrniti pravdne stroške v višini 10.467,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2011 in pravdne stroške v ponovljenem postopku v znesku 371,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom, glede na to, da je razpravljajoča sodnica zavzela jasno in dokončno stališče v tej zadevi. Opozarja, da sodišče prve stopnje s sodbo ni v ničemer odpravilo kršitev, ki jih je ugotovilo Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015. Ponovno se je postavilo na ustavnopravno in mednarodnopravno povsem nesprejemljivo stališče. Iz sodbe izhaja, da je uporaba žaljivih izrazov sama po sebi protipravna, da sodišče na toženko prelaga breme dokazovanja resničnosti navedb po standardu, ki je nesprejemljiv za svobodno razpravo v pomembnih zadevah v demokratični družbi. V napadeni sodbi so povsem spregledana načela, da je treba pri izrekanju vrednostnih sodb izkazati, da imajo določeno podlago v dejstvih, kar se po praksi ESČP, kadar ne gre za zasebnost in kadar gre za javno pomembne teme, razlaga zelo široko, poleg tega pa del pravice do svobode izražanja predstavlja tudi pravica novinarja, da varuje vir. Iz dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je bila tožeča stranka predmet javnih polemik, da se ji je v medijih pripisovalo negativna ravnanja, kot so oškodovanje družbe, izigravanje zavarovancev, klientalizem, izmikanje nadzoru, zlorabljanje položaja itd. Prav tako ni sporno, da so zoper tožečo stranko, v njegovi funkciji vodilnega v družbi Z., potekale dejavnosti policije, da so bile vložene ovadbe in da se je z njegovim delovanjem ukvarjala tudi komisija za preprečevanje korupcije. Tožena stranka je pojasnila svoj način zbiranja informacij, s kom je govorila in to so potrdile tudi priče. Dokazano je bilo, da se je večkrat sestala s policijo, ti sestanki pa so bili vezani na družbo Z. in na tožnika. V dokaznem postopku je bil kot priča zaslišan E. E. iz katerega izpovedi izhaja, da je bil sam vir številnih informacij, ki so se pojavile v knjigi, hkrati pa je trdil, da je bil to vse „hec“. Tudi kriminalist F. F. je zaslišan kot priča izpovedal, da je v času pogovora s toženko obstajal sum o uradno pregonljivih kaznivih dejanjih povezanih z delovanjem Z. in da je bila toženka ozvočena kot sodelavka policije. Sklepal je, da je lahko toženka kakšne informacije razbrala tudi iz njunih pogovorov. Priča G. G. je potrdil, da se je petkrat ali šestkrat pogovarjal s toženo stranko, potrdil je kazensko ovadbo zoper tožečo stranko, ki je bila predstavljena tudi javnosti. Priča H. H. je navedla, da je tožena stranka sporno knjigo pripravila kot nekakšno svojo izpoved in da gre za specifičen stil, ki pri nas ni običajen in da je po njenem mnenju imela dokaze za to, kar je napisala. Zaslišanja navedenih oseb ni mogoče razlagati na način kot je to storilo sodišče. Logično je, da bodo priče marsikaj zamolčale. Gre za realnost, ki jo sodišče mora uvideti in upoštevati, saj prav ta narekuje varstvo svobode tistih, ki si o skritih temah in ozadjih upajo javno spregovoriti. Če se jih s takšno lahkotnostjo utiša, kot je to storilo sodišče v napadeni sodbi, potem ima to izredno hude zastraševalne posledice (chilling effect) za medije. Da je o temah, ki so predmet pravde govorila z drugimi, ki so bili vpleteni bodisi preko sodelovanja ali pa nadzorovanja delovanja družbe Z., izhaja iz pričevanj. Čeprav ni mogoče z gotovostjo dokazati vseh navedb pa dejanska podlaga za vse očitke obstaja. Ni mogoče zaključiti, da tožena stranka za svoja pisanja in svoje vrednostne ocene ni imela podlage v dejstvih. Sodišče neustrezno presoja razmerja med svobodo izražanja in ugledom javne in družbeno izredno vplivne osebe, ko presoja uporabljene izraze kot so brezobzirna baraba, cvikator in črna magija. pretiravanja so dopustna, kadar gre za družbeno pomembne teme. Ocena konteksta je ostala zanemarjena, saj se sodišče ukvarja s posameznimi stavki. Ker je bil tožnik osumljen resnih naklepnih kaznivih dejanj, je uporaba izraza brezobzirna baraba in A. A. drugačen kot pokvarjen ne more biti, sprejemljiva kritika. Enako velja za navedbe, da je zagrešil malomarno krajo in pobral ves denar zavarovancev Z. Navedbe o plačilih so bile zapisane v obliki vprašanj in pravokacij, da jih ni mogoče označiti za neresnico, izhaja tudi iz izpovedi priče E. E., ki je omenil, da so se takšne pogodbe sklepale. Glede groženj U. in R. je imela toženka utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, zato pa je obstajala podlaga tudi v izpovedbi G. G. o pomembnosti zavarovancev Z. za rezultat volitev. Tožnica je nekatere informacije prejela od zaposlenih pri Z., katerih identitete ni hotela razkriti. Pri tem je treba upoštevati kontekst, v katerem se te informacije pojavljajo in način (gre za posredovanje podatkov oziroma govoric, zastavljanja vprašanj, provociranje), na katerega so bile posredovane bralcem. Nikjer ni zatrjevala, da je tožnik svoji ženi povzročil modrice. Glede črne magije pa gre za očitno povezavo s tožnikovim hobijem in njegovim vzdevkom. Zaključek sodišča, da gre za nedopustno žalitev, je absurdna. Sodišče se tudi poslužuje razlag oziroma interpretacij, ki niso običajne in odstopajo od ustaljene teorije in sodne prakse. V sodni praksi se pri presojanju pomena določenih zapisov uporablja standard povprečnega bralca, sodišče pa se na škodo svobode tiska poslužuje standarda podpovprečnih bralcev. Sodišče se je nepravilno spustilo v razpravo o tem, ali viri, ki so bili podlaga za tožničina pisanja, podajajo enake vrednostne sodbe kot toženka. Edino vprašanje, s katerim se je sodišče moralo ukvarjati je, ali je obstajala minimalna podlaga za njene ocene in ali so te glede na naravo prizadete dobrine sorazmerne. Glede izrečenih sankcij je napačno uporabljeno materialno pravo. Nesprejemljivo in poniževalno se toženki odreja sklic tiskovne konference, kjer naj bi preklicevala kritiko javne osebe. Neustrezna sankcija je tudi preklic navedb, kajti večina je vrednostnih ocen, nekatere pa so postavljene v obliki pogojnih trditev oziroma špekulacij. Toženka s svojim pisanjem ni presegla dovoljene javne kritike javne osebnosti, zato niso izpolnjene pravne podlage za prisojo odškodnine. Podredno pa izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Tožnikovo nelagodno počutje, ki ga opisuje, ni in ne more biti zgolj rezultat njenega pisanja, saj je bil kot javna oseba izpostavljen negativnim kritikam iz različni virov. Prepoved nadaljnjih posegov omejuje toženkino pravico do svobodnega izražanja na nesorazmeren in nepotreben način. Te trditve pa izven konteksta tudi ne morejo biti protipravne. Kot primer navaja, da ne bo mogla zapisati, da je tožnik npr. zagrešil malomarno krajo tudi, če bo v bodočnosti pravnomočno obsojen zaradi oškodovanja družbe. Na koncu opozarja na napake v stroškovni odločitvi.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, vendar pa odgovora nanjo ni vložil. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je tožnik vložil tožbo proti toženki, ker je v svoji knjigi z naslovom „D.“ o tožniku zapisala več neresničnih trditev in žaljivih vrednostnih sodb, s čimer je po tožbenih trditvah posegla v njegovo čast in dobro ime in zasebnost. V tožbi je povzel posamezne, kot je navedel, neresnične in žaljive izjave in zahteval preklic nekaterih od njih (ne pa vseh). S pripravljalno vlogo z dne 25.3.2009 je svoj tožbeni zahtevek razširil še na nekatere toženkine navedbe v knjigi in sicer, da je tožnik pred nekaj leti v času predsedniških volitev izdal višino plače I. I.; da se J. J. in K. K. „fino mastita na račun Z. in v zameno A. A. dopuščata vseh sort vragolije“; da je L. L. prejel od A. A. 62.000.000,00 SIT podkupnine; da je A. A. svoji soprogi prizadejal modrice. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 1056/2007-1 z dne 4. 2. 2010 naložilo toženki preklic istih izjav kot v sodbi, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa. Tožbeni zahtevek za preklic ostalih izjav in prepovedni zahtevek, da z njimi posega v tožnikove osebnostne pravice, je zavrnilo. Pri tem je v razlogih sodbe navedlo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku le glede tistih navedb v knjigi, za katere je ocenilo, da pomenijo poseg v tožnikovo čast in dobro ime. Glede ostalih pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.(1)

6. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015 v celoti razveljavilo omenjeno sodbo prvostopenjskega sodišča P 1056/2007-1 z dne 4. 2. 2010 in sodbo pritožbenega sodišča I Cp 3072/2010 z dne 22. 6. 2011, ki je omenjeno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. To pomeni, da je bila obveznost prvostopenjskega sodišča, da ponovno odloči o celotnem tožbenem zahtevku (2. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku odločalo zgolj o tistem delu tožbenega zahtevka, glede katerega je bila izdana prvotna ugodilna sodba, ne pa tudi o zavrnilnem delu. Izpodbijana sodba tako zavrnilnega dela ne vsebuje. Za odpravo navedene napake ZPP predvideva institut izdaje dopolnilne sodbe. Če bi imel tožnik interes izpodbijati ta del, bi moral predlagati izdajo dopolnilne sodbe. Ker ni, je treba v skladu s sodno prakso šteti, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena(2).

7. Tožnik v tej pravdi uveljavlja varstvo pravic do časti in dobrega imena in zasebnosti, ki jih varujeta 34. in 35. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Pojma čast in dobro ime se prepletata, vendar velja, da je čast zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime ali ugled pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast).(3) Zasebnost pa se opredeljuje kot področje posameznika, v katero ne sme nihče posegati brez zakonskega pooblastila. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Pravica do zasebnosti je pravica do lastnega življenja s čim manj vmešavanja, ki zadeva zasebno, družinsko in domače življenje, fizično in moralno integriteto, čast in ugled(4).

8. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da ni v ničemer posegla v omenjene ustavno zagotovljene osebnostne pravice tožnika. Knjigo je napisala z namenom, da se širši javnosti razkrije načine delovanja poslovnih in političnih elit, da opozori na problematiko klientelizma, elitizma in posledične škode, ki nastaja na t. i. družbenem kapitalu in se na koncu odraža v premoženjskem položaju slehernika. Z zapisom je izvrševala njeno ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja, oblikovanja mnenj in stališč ter obveščanja javnosti o stvareh, ki se domnevno dogajajo v zdravstveni zavarovalnici, ki je javna (kot ustanovitelj je v sodnem registru naveden Za.). Navedla je, da ima javnost in milijon zavarovancev pravico izvedeti o domnevno spornih potezah vodstva Z. 9. Iz določila 15. člena Ustave izhaja, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Pravica posameznika namreč ne more biti absolutna. Je pravica znotraj pripadanja določeni družbi, zato je nujno omejena s pravicami ostalih pripadnikov iste družbe, pa tudi z interesi družbe kot celote. Pravica vedno obstoji znotraj nekih meja. Da bi bila lahko tudi zares pravica, morajo biti meje, do katerih sega, jasno določene. Meje vsake pravice so vedno odrejene negativno. So tam, kjer se začne možnost tujega poseganja, tudi poseganja v imenu splošne dobrobiti oziroma javnega interesa. Tako kot za druge človekove pravice, torej tudi za pravico do varstva časti in dobrega imena ter zasebnosti velja, da ni neomejena. Omejujejo jo pravice in svoboščine drugih ljudi, tudi pravica do svobode izražanja, ki jo varuje 39. člen URS oziroma svoboda izražanja in obveščanja, ki jo varuje 10. člen Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP).

10. Do izključitve protipravnosti pri posegu v pravico drugega lahko pride tudi na podlagi tehtanja sorazmernosti med očitanim posegom na eni strani in javnim ali zasebnim interesom za poseg na drugi strani. Ali je bil poseg nedopusten, je zato v vsakem primeru stvar tehtanja, do kod lahko sega svoboda izražanja pri posegu v drugo osebnostno pravico, upoštevajoč konkretne okoliščine vsakega posameznega primera in meril, ki jih je ustvarila sodna praksa, zlasti Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Tako Ustavno sodišče RS, kot ESČP svobodi izražanja pripisujeta visoko mesto v sistemu pravno varovanih vrednot, zato je ta pravica lahko močan argument proti uresničitvi pravnega varstva pravice do časti in ugleda.(5) Ustavna določba 39. člena URS vsakomur zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Različne oblike svobode izražanja so prvi pogoj za samo uresničitev posameznika. Človeku kot družbenemu bitju mora biti omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali pa s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi.(6) Splošna svoboda izražanja tako pomeni, da lahko posameznik v družbi svobodno izraža svojo osebnost, svoje misli in poglede, pa tudi zablode, vprašanja, iskanja(7). Svoboda izražanja pa je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Zato prvi odstavek 39. člena Ustave kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja, ki ne zagotavlja le posameznikove (novinarjeve) pravice, temveč se s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena(8). Funkcija svobode izražanja je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj, pa tudi svobodo njihovega sprejemanja. Ni slučaj, da prihaja pravica do svobode izražanja najpogosteje v kolizijo prav s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen US RS) ter varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen US RS). V skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča(9) mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin dana svobodi izražanja glede na njen poseben pomen, posebna teža. Zato je treba v zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev.

11. Čeprav je država po Ustavi dolžna varovati ugled posameznika v razmerjih med posamezniki, pa zgolj to, da je bilo sporno izražanje pri izvrševanju te ustavne pravice, morda škodljivo za ugled, še ne zadostuje za odgovor na vprašanje, ali je v danem primeru podana kršitev pravice do dobrega imena in časti ter zasebnosti, ki bi utemeljevala izrek civilnopravne sankcije zoper kršitelja. Pretirane, ostre in žaljive izjave same po sebi še ne dajejo podlage za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja. Kot je navedlo Ustavno sodišče v odločbi Up 1019/12 je v interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so splošnega pomena, treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj. Nasprotno razumevanje bi ohromilo javno razpravo, tako, da ta ne bi več opravljala funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala. Po drugi strani pa varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, kjer piscu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega oziroma, kjer je njegov izključni namen sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je torej ključna ugotovitev, da se ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju zgolj žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Kot je navedlo Ustavno sodišče v omenjeni odločbi mora zaničljiva izjava tudi zunaj konteksta polemične in pretirane kritike pomeniti osebno ponižanje.

12. Soočenje in ovrednotenje nasprotujočih si interesov pravdnih strank v tej pravdni zadevi, ki izhajajo iz njunih ustavnih pravic, je pogojeno z okoliščinami konkretnega primera. Te so temeljno izhodišče tehtanja, v katero smer se bo na tehtnici nasprotujočih si vrednot nagnilo nihalo.

13. Toženkine izjave, ki po tožbenem stališču predstavljajo kršitev tožnikovih osebnostnih pravic, izvirajo iz njenih zapisov v knjigi „D.“ s podnaslovom „Necenzurirano pričevanje o slovenskih trgovcih z informacijami“. V naročilnici za knjigo in zapisu na njenih platnicah je navedeno, da knjiga razkriva posamezne primere medijskega manipuliranja, načrtovane in naklepno motivirane medijske linče in nedopustne cenzure ter osvetljuje zatohlost slovenske družbe. Večina omenjenih zapisov izvira iz poglavja burleska Z., v kateri se toženka dotika statusnega preoblikovanja Zdravstvene zavarovalnice Z. 14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del toženkinih zapisov predstavlja žaljive vrednostne sodbe, in sicer da je tožnik baraba, pokvarjen, cvikator, da je A. -Ž., ki se ukvarja s črno magijo in počne vragolije, drugi del pa predstavlja žaljive obdolžitve, in sicer da tožnik z denarjem Z. plačuje C. C., B. B., M. M., J. J., K. K., zato, „da bi ga pustili pri miru“, da je vmešan na napad na D. D., ki so ga pošpricali s sprejem, da je zagrešil malomarno krajo, da je grozil predsednikom vlad, da bo zlezel iz luknje, ko bo poskušal pokrasti denar zavarovancem Z., da krade pesek, da naj bi plačal veliko vsoto denarja L. L. Razen zadnjih treh navedenih izjav je prvostopenjsko sodišče toženki naložilo njihov preklic. V razlogih svoje odločitve je navedlo, da toženka ni mogla dokazati resničnosti navedenih obdolžitev, da žaljive vrednostne sodbe niso v ničemer prispevale k dodatni razjasnitvi obravnavane problematike, prav tako njeni zapisi niso v ničemer prispevali k resni razpravi o temi, ki je bila tedaj aktualna in pomembna za veliko število zavarovancev Z., da ne verjame toženki, da je želela opozoriti na pojav klientalizma in na škodljivo ravnanje poslovne in politične elite, da za sporne zapise ni imela nikakršne dejanske podlage in da sledi trditvam tožnika, da ga je imela zgolj namen žaliti, ne pa obveščati javnost. Zaključilo je, da navedene ugotovitve pretehtajo v korist varstva tožnikovih osebnostnih pravic.

15. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da tak zaključek temelji na napačni uporabi materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče ni pravilno upoštevalo zgoraj navedenih okoliščin, ki opredeljujejo izvrševanje in meje pravice do svobode izražanja, ko je zaključilo, da je toženka s svojimi zapisi v knjigi presegla meje dopustnega, da je zato njeno ravnanje protipravno in da zato, ker se ni uspela razbremeniti svoje krivde, njeno ravnanje podlega odškodninskim sankcijam.

16. Kot je bilo navedeno, pri tehtanju nasprotujočih si vrednot pravdnih strank ni dovolj upoštevati le vsebino spornih izjav, temveč je treba zlasti upoštevati kontekst, v katerem so bile izjave dane. Brez opredelitve konteksta, v katerem so bile dane, ni mogoče obrazložiti pomena posameznih spornih izjav. Prvostopenjsko sodišče konteksta očitno ni prepoznalo, čeprav je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je bilo v času nastajanja knjige oziroma toženkinih zapisov, dogajanje v zdravstveni zavarovalnici Z. izjemno zanimivo za javnost, da je tematika o njenem statusnem preoblikovanju polnila časopisne članke, tožnik pa je bil tedaj predsednik uprave Z., kot tak generator nameravanih sprememb in oseba javnega zanimanja, vsaj kot relativno javna oseba.(10) Šlo je za največjo zdravstveno zavarovalnico v državi (900.000 zavarovancev), zato je dogajanje v zvezi z njo zadevalo razpravo v interesu širše javnosti. Mediji so v tistem času o Z. poročali kritično oziroma izražali nestrinjanje z njenim statusnim preoblikovanjem v delniško družbo. Hkrati so poročali kritično tudi o tožniku kot predsedniku uprave Z.(11) Iz člankov izhaja še, da sta bila dana v parlament dva predloga za spremembo Zakona o zavarovalništvu in da naj bi bil tisti predlog, ki ga je dal L. L. oziroma ... stranka, v prid Z., pri čemer se je namigovalo na podkupnino, da je Agencija za zavarovalni nadzor tožniku odvzela licenco za opravljanje funkcije člana uprave, da v vojni med državo in Z. služijo svetovalci in odvetniki, da za tožnika delajo vsi slovenski strokovnjaki, ki se spoznajo na zavarovalništvo, da se je s problematiko Z. ukvarjala Komisija za preprečevanje korupcije v zvezi s sumom korupcije pri preoblikovanju doživljenjskih zavarovanj, … V času pred izdajo toženkine knjige je omenjena komisija vložila kazensko ovadbo zoper neznane odgovorne osebe Z. zaradi utemeljenega suma, da so z lažnim prikazovanjem pri propagiranju in ponujanju „preoblikovanja“ sklenjenih pogodb o doživljenjskem dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju 130.000 zavarovancem zamolčale dejstvo, da s takšnim preoblikovanjem izgubijo pravico do povračila t.i. matematičnih rezervacij iz že sklenjenih pogodb o doživljenjskem dopolnilnem zavarovanju in tako spravile v zmoto okoli 65.000 zavarovancev, da so se odpovedali temu upravičenju, s čimer jim je nastala škoda več kot pet miljard SIT.

17. Toženka je tudi navajala, da je informacije, na katerih temeljijo njeni zapisi pridobivala v pogovorih s kompetentnimi osebami. Nesporno je, da se je večkrat sestala z G. G., ki je zaslišan kot priča v tem postopku izpovedal, da se je sestal s toženko po tem, ko je bila vložena kazenska ovadba zoper odgovorne na Z., da je v tem času obstajal, kot je navedel, podatek o podkupnini L. L., da se je s toženko pogovarjal o tem, da so imeli zavarovanci Z. zaradi številčnosti znatni delež v volilni bazi in bi ob njihovi organiziranosti vplivali na volitve. S to navedbo je potrditvah toženke treba povezati njen zapis o grožnjah predsednikom vlad. Nesporno je tudi, da je toženka sodelovala v predkazenskem postopku, ki je tekel proti Z, tako da je ozvočena hodila na sestanke z določenimi osebami. To je potrdil kriminalist F. F., ko je bil zaslišan kot priča in navedel, da se je policija v tistem času ukvarjala s pravilnostjo in zakonitostjo dela Z. in da je šlo za sum storitve uradno pregonljivih kaznivih dejanj. Kot pomemben vir je toženka izpostavila E. E., ki je bil v tistem času zaposlen v agenciji X in svetoval Z. na področju odnosov z javnostmi, predvsem mediji. Zaslišan kot priča je izpovedal, da je Z. po objavi knjige odpovedala pogodbo z agencijo X, ker so šteli, da je bil toženkin vir, da ji je res „povedal nekatere stvari“, vendar pa se je pri tem le šalil oziroma lagal. Na naroku za glavno obravnavo se je pravdnima strankama za to opravičil. Navedel je še, da je imel po izidu knjige sestanek s tožnikom in da je ta hotel zoper njega vložiti tožbo. Izpovedal je še, da so govorice o tem, da imajo velike firme najetih več agencij za stike z javnostmi.

18. Iz navedenega ni mogoče zaključiti, da so bile toženkine izjave, ki so ostre žaljive in pretirane, dane same po sebi, z izključnim namenom sramotitve in zaničevanja tožnika in izven konteksta polemične kritike ravnanja zdravstvene zavarovalnice Z. in ravnanja tožnika, ki je bil kot predsednik njene uprave, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, generator njenega delovanja oziroma, da so bile njene izjave dane izven predmeta javne razprave. Nedvomno so bili toženkini zapisi izzvani s predhodnim ravnanjem tožnika, ki je opravljal v družbi Z. poslovodno funkcijo in bil v tem času še posebej izpostavljen javnosti. Glede ravnanj povezanih z opravljanjem te funkcije pa je dolžan trpeti širše meje dopustne kritike.

19. Kot je bilo navedeno, bi bile omenjene vrednostne sodbe o tožniku nedopustne, če bi bile dane brez vsakršne dejanske podlage. V obravnavanem primeru ta obstoji v navedenih očitkih opeharjenja zavarovancev Z. izhajajočih iz časopisnih člankov, ovadb, izpovedi prič. V tem smislu je treba presojati toženkine izjave o tožnikovi pokvarjenosti, brezobzirnosti, da je baraba in da je zagrešil malomarno krajo.

20. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da toženka ni dokazala resničnosti žaljivih obdolžitev tožnika. Tudi te so bile dane v kontekstu polemične kritike ravnanja Z., ki jo je vodil tožnik, ki mora imeti, zato da jih lahko izvrši, na svoji strani (medijske) strokovnjake, ki jih je potrebno plačati in prav tako politike, da spodbudijo ustrezno zakonodajo. Pri tem, kot je poudarilo Ustavno sodišče, za izključitev toženke iz varstva pravice do svobode izražanja, ne zadošča, da naj bi zapisi vsebovali neresnične trditve. Zlorabo pravice do svobode izražanja bi ji bilo mogoče očitati le, če bi sodišče ugotovilo, da je vedoma in namerno zapisala neresnične žaljive trditve o tožniku oziroma, da je pri tem ravnala hudo malomarno (brezbrižno). Izvedeni dokazni postopek ne potrjuje takšnega toženkinega ravnanja. Iz omenjenih časopisnih člankov, ovadb, izpovedi prič izhaja, da je imela za sporne zapise dejansko podlago. Poleg tega je bil tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da je pritožnica zavestno in namerno zapisala neresnične žaljive trditve o njem oziroma da je pri tem ravnala brezbrižno, ne ozirajoč se na resničnost zapisanih izjav.(12)

21. Čeprav bi lahko bile sporne izjave škodljive za tožnikovo čast in dobro ime, pa glede na njihov pomen v opredeljenem kontekstu in nadalje, ker gre za izjave iz teme, ki je bila v javnem interesu in ker v njih ni mogoče prepoznati zgolj sramotitve tožnika oziroma, da so bile dane zgolj z namenom njegovega zaničevanja, bi naložitev odškodninskih sankcij zanje prekomerno poseglo v toženkino pravico do svobode izražanja (39. člen URS).

22. Tak zaključek pa ne more veljati za toženkin zapis v knjigi, da naj bi tožnik svoji ženi prizadejal modrice. Toženka v pritožbi zanika, da naj bi to zatrjevala. Vendar pa kontekst zapisa v knjigi (str. 329) meri prav na to. Zapis toženke, da ji je nekaj ljudi povedalo, da so nekoč videli tožnikovo soprogo z modricami, neposredno sledi njenemu zapisu o tožnikovem prešolanju v srednji šoli zaradi tožnikovega nasilja oziroma ker je nekoga podrl na tla in ga zbrcal. Povezava med očitkom tožnikove nasilnosti in poškodbami njegove žene je tako neposredna in jasna. Sporen zapis predstavlja poseg v tožnikovo zasebnost oziroma družinsko življenje (35. člen URS in 8. člen EKČP), v pravico, ki je najstrožje varovana in načelno nedotakljiva. Čeprav tožnik navaja, da je absolutno javna oseba, je deležen varstva navedene pravice. Pomen sporne izjave je jasen, prav tako pa ne gre za izjavo o temi, ki bi bila v javnem interesu. Z njo je toženka zlorabila svojo pravico do svobode izražanja. Tožnik je zato upravičen do odškodnine za poseg v omenjeno ustavno pravico oziroma za njeno kršitev(13).

23. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je žaljiva obdolžitev nasilja v družini prizadela tožnika, kar je potrdila tudi njegova žena. Ta je navedla, da je tudi sama občutila pritiske javnosti zaradi povezave s tožnikom in zaradi trditve, da jo tepe. Navedla je še, da je bil tožnik v prvih dneh po izidu knjige v šoku. Po mnenju pritožbenega sodišča in upoštevajoč merila za določitev pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika, pripada tožniku za navedeni poseg v njegove osebnostne pravice denarna odškodnina v znesku 2.000,00 EUR. Od navedenega zneska mu pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka za njeno plačilo dalje oziroma od 20.2.2007, ko je postavil tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine. Druge toženkine izjave ne predstavljajo nedopustnega posega v tožnikove osebnostne pravice, zato tudi ne pogojujejo sankcije plačila odškodnine.

24. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe.

25. Sprememba izpodbijane sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnik ni uspel z zahtevkom na preklic spornih izjav, prav tako pa tudi ne s prepovednim zahtevkom. Vrednost spora po vsakem je tožnik označil z zneskom 21.281,00 EUR. Delno je uspel le z odškodninskim zahtevkom (zahteval je 20.000,00 EUR). Skupaj je bil njegov uspeh minimalen (3%), zato je v skladu z določilom tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžan toženki povrniti njene stroške prvostopenjskega postopa v znesku 7.622,50 EUR (stroški postopka do izdaje sodbe z dne 4.2.2010 v znesku 6.486,49 EUR - specifikacija stroškovne odmere je razvidna iz stroškovnika, strošek pritožbe z dne 22.4.2010 v znesku 632,03 EUR, strošek naroka za glavno obravnavo 8.6.2015 v znesku 503,98 EUR).

26. Toženka zgolj v minimalnem delu ni uspela s pritožbo, zato ji je tožnik dolžan povrniti tudi njene pritožbene stroške v znesku 785,36 EUR (3. odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Peti odstavek na 27. strani sodbe.

Op. št. (2): Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 213/2012, II Ips 232/2009. Op. št. (3): Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2014. Op. št. (4): Resolucija 428 Sveta Evrope.

Op. št. (5): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2014. Op. št. (6): Odločba US RS Up-50/99. Op. št. (7): Tomaž Pavčnik, O mejah svobode umetniškega ustvarjanja, Pravna praksa št. 19/2007, str. 24. Op. št. (8): Odločbe US RS Up-2940/07, Up 1019/12. Op. št. (9): Odločba US RS Up-584/12. Op. št. (10): Tožnik je v tožbi navedel, da ga je mogoče šteti za absolutno javno osebo.

Op. št. (11): Npr. „Ob A. A. je U. videti diletant“. V članku je navedeno, da je tožnik poosebitev vprašanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, sistemske nepreglednosti, divje privatizacije, politično – gospodarskega klientalizma, poosebitev groženj, manipulacij (F., 18.1.2006).

Op. št. (12): Tč. 18 odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1019/12. Op. št. (13): Tožnik je zahteval tudi preklic te izjave in prepovedni zahtevek, o čemer prvostopenjsko sodišče ni odločilo, tožnik pa tudi ni vložil predloga za izdajo dopolnilne sodbe (glej točko 6 obrazložitve te odločbe).