Jedro

Prav iz razloga, ker uporaba računalniških aplikacij (vsaj na povprečni ravni računalniškega znanja danes) ni tako enostavna kot vlaganje pisnih vlog, je Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) omejil legitimacijo za vlaganje predlogov na osebe, za katere se predvideva, da imajo ustrezno znanje, to je zlasti notarje in odvetnike. Da do napak pri vlaganju predlogov ne bi prišlo, je odvetnikom na voljo tudi ustrezna pomoč pri upravljalcih aplikacije. Zato zatrjevanje pritožnikov, da so pri aplikaciji napake, ne more biti uspešno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru ugodilo ugovoru predlagateljev, tako da predlaganega vpisa ni dovolilo. Zemljiško knjižna pomočnica je namreč s sklepom, zoper katerega je bil vložen ugovor, dovolila vpis zaznambe izrednega pravnega sredstva v korist imetnika stavbne pravice. Predlagatelji so menili, da bi bilo zaznambo potrebno vpisati v njihovo korist. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so predlagatelji sami predlagali kot imetnika izvedene pravice (zaznambe izrednega pravnega sredstva) imetnika vpisane stavbne pravice. Tak vpis pa je nesmiseln in ga zemljiškoknjižna pomočnica ne bi smela dovoliti.

2. Zoper sklep se predlagatelji pritožujejo. Najprej menijo, da je sklep sam s seboj v nasprotju, saj je v uvodu (pravilno) navedena Dn. št. 1, v izreku pa, da se s tem sklepom spreminja sklep Dn 2 (gre za ugovor v postopku vpisa stavbne pravice). Sodišče je predlog zavrnilo, ker predlagatelji avtomatično določenega imetnika pravice, ki ga določi sam računalniški program, niso ročno popravili tako, da bi program vedel, da želijo vpis v korist predlagateljev. Aplikacija žal ne omogoča ponovitve postopka, da bi predlagatelji s tem pridobili dokaz, da v aplikaciji ni opozorila, da je mogoče podatke ročno spreminjati. Logično bi bilo, da so prevzete vrednosti programa, da predlagatelji predlagajo vpis v svojo korist. Nič od tega ni opisano v navodilih. Možnost ročnega spreminjanja je tako v celoti nedokumentirana in pridržana posameznikom, ki znajo na neopisane načine spreminjati podatke zemljiške knjige. Predlagatelji niti ne znajo ročno spremeniti predloga. Zakon in ne (ne)sposobnost računalniškega programerja je tisti, ki določa obseg in način uveljavljanja pravice. Če bi predlagatelj smel predlog vložiti v klasični obliki, do teh težav ne bi prišlo. Glede na vsebino izreka pa predlagatelji za vsak primer ugotavljajo, da do vpisa stavbne pravice ne bi smelo priti, saj originaren način pridobitve stavbne pravice v SPZ ni predviden.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov elektronskega spisa izhaja, da je zemljiškoknjižno sodišče na podlagi pravnomočne sodne odločbe na nepremičninah, last pritožnikov, vknjižilo stavbno pravico. Zoper pravnomočno sodbo, ki je bila podlaga vpisu, so predlagatelji vložili izredno pravno sredstvo in predlagali zaznambo izrednega pravnega sredstva, pri čemer so predlagali, da se zaznamba opravi v korist imetnika stavbne pravice. Tak predlog ni skladen z listino, na podlagi katere je bila predlagana zaznamba (to je revizija, ki so jo vložili predlagatelji), zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Elektronska aplikacija res ponudi za imetnika izvedene pravice osebo, ki je imetnik stavbne pravice, vendar je možno to osebo izbrisati in vpisati pravilno osebo. Prav iz razloga, ker uporaba računalniških aplikacij (vsaj na povprečni ravni računalniškega znanja danes) ni tako enostavna kot vlaganje pisnih vlog, je Zakon o zemljiški knjigi (ZZKJ-1) omejil legitimacijo za vlaganje predlogov na osebe, za katere se predvideva, da imajo ustrezno znanje, to je zlasti notarje in odvetnike. Da do napak pri vlaganju predlogov ne bi prišlo, je odvetnikom na voljo tudi ustrezna pomoč pri upravljalcih aplikacije. Zato zatrjevanje pritožnikov, da so pri aplikaciji napake, ne more biti uspešno.

5. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sicer drži, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa navedlo napačno opravilno številko sklepa, o katerem naj bi odločalo, vendar gre za očitno pisno pomoto, ki jo bo lahko samo odpravilo. Tako iz uvoda kot iz obrazložitve namreč jasno izhaja, kateri sklep je sodišče prve stopnje obravnavalo, prav tako pa je iz vsebine pritožbe mogoče sklepati, da je tudi pritožnikom jasno, o ugovoru zoper kateri sklep je bilo odločeno.

6. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).