Jedro

Tožnik se je pritožil zoper odločbo (ne zoper sklep ali sodbo) sodišča druge stopnje v glavni stvari. V vlogi ni navedel razlogov, zakaj izpodbija sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zoper sodbo zavrglo kot nedovoljeno, zoper sklep pa kot neutemeljeno.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo se zavrže. 2. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, „da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 26.10.2005 in 30.3.2006 v delu od 1.11.2005 dalje in se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine od 28.11.2003 dalje ter, da se pri izplačilu pokojninske osnove upoštevajo tudi plače za opravljene nadure v obdobju od 1973 – 1981.“ Ugotovilo je, da je bila tožniku zaradi posledic bolezni s pravnomočno sodbo, opr. št. Ps 882/2001 z dne 17.5.2005 od 28.11.2003 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. (V drugem odstavku izreka te sodbe, ki je postala pravnomočna dne 3.10.2005, je odločeno: “ Tožeča stranka se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, in sicer od 28.11.2003 dalje in se ji od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine.“). Nato pa je ugotovilo (v obrazložitvi na 3. strani spodaj in na 4. strani zgoraj), da za tožnika velja določba drugega odstavka 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, v nadaljevanju: ZPIZ-1), kar pomeni, da lahko uveljavi invalidsko pokojnino po prenehanju zavarovanja (tako tudi v odločbah VS RS VIII Ips 165/2004 in 81/2005). Tožniku je zavarovanje prenehalo šele 31.10.2005, zato je pravilna odločitev tožene stranke, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine od 1.11.2005 dalje.

Sodišče druge stopnje (v nadaljevanju: VDSSL) je delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo je zavrnilni del izreka prvostopne sodbe, ki določa, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo tudi plače za opravljene nadure v obdobju od 1973 – 1981. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 45/2008, v nadaljevanju: ZPP), ker je izrek sodbe, ki se nanaša na odpravo odločb tožene stranke v delu „od 1.11.2005 dalje“ in se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine od 28.11.2003 dalje, v nasprotju z razlogi sodbe. Tožnik je zahteval delno odpravo odločb tožene stranke in priznanje pokojnine od 28.11.2003 dalje in ne od 1.11.2005 dalje, kot je odločila tožena stranka. O tem sodišče ni odločilo. To je v nasprotju s pravnomočno sodbo Ps 882/2001. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje (3 in 4 stran obrazložitve) glede pridobitve pravice do zavarovanja in začetkom izplačevanja pokojnine, so v nasprotju z izrekom.

Zoper odločbo VDSSL (ni navedeno ali zoper sodbo, ali zoper sklep ali obe odločbi) je tožnik vložil pritožbo, v kateri je grajal dolgotrajnost postopka. Navajal je, da je treba upoštevati pravnomočno sodbo Ps 882/2001 glede datuma priznanja invalidske pokojnine od 28.11.2003 dalje. Upoštevati bi bilo treba tudi, da ima pravico, da se v pokojninsko osnovo upošteva plačilo za nadure, ki jih je opravil v letih 1973 do 1981. Po določbi 366. člena v zvezi s 344. členom ZPP, v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča U-I-55/04-10 in Up 90/04-15 z dne 6.4.2006, je bila pritožba vročena toženi stranki, na katero ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje ni dovoljena.

V pritožbi (ugovoru) z dne 28.6.2008 je tožnik navedel odločbo VDSSL (Psp 642/2007), kar pomeni, da vlaga pravno sredstvo zoper navedeno odločitev. Iz vsebine navedb v pritožbi (ugovoru) izhaja, da se pritožnik pritožuje v glavni stvari. Tako navaja okoliščine o njegovi delovni dobi in pravicah, ki jih zahteva (datum priznanja invalidske pokojnine, opravljene nadure, katerih plačilo bi naj štelo v pokojninsko osnovo). Na podlagi 333. oziroma 363. člena ZPP je pritožba kot redno pravno sredstvo dovoljena le zoper sodbo oziroma sklep, izdana na prvi stopnji. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so dovoljena le izredna pravna sredstva, revizija (376. in naslednji členi ZPP) in obnova postopka (394. in naslednji členi ZPP). Taka ureditev je v skladu s 25. členom Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe in do dvostopenjskega postopka. V 30. členu ZDSS-1 ni urejena pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje, temveč le zoper sklep, s katerim je VDSSL razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. Ker je pritožnik vložil pritožbo zoper sodbo VDSSL, ki ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 351. člena ZPP zavrglo.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) v prvem odstavku 30. člena določa, da sodišče druge stopnje ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu zadevo vrniti v nov postopek, če je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnitvijo ali ponovno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi na sodišču druge stopnje.

To sodišče je v več odločbah razlagalo navedeno določbo tako, da velja načelo prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe, ker je namen te določbe zmanjšati število razveljavljenih sodb sodišč prve stopnje, pospešiti postopek, zmanjšati stroške postopka in odločiti v razumnem roku. Zato Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku predvsem z vidika smotrnosti presoja, ali je VDSSL ravnalo prav, ko je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (tako na primer že v sklepu VIII Pri 4/2006 z dne 28. marca 2006).

VDSSL je obrazložilo, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, kot da bi bila tožniku priznana pravica od 28.11.2003 dalje („... in se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine od 28.11.2003 dalje ...“). V obrazložitvi prvostopne sodbe pa je na četrti strani zgoraj navedeno, da je „tožniku zavarovanje prenehalo šele 31.10.2005“ in da je pravilna odločitev tožene stranke, da ima pravico do pokojnine šele od prvega naslednjega dne, torej od 1.11.2005 dalje. Pritožnik razlogov za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ni izpodbijal. Pritožnik v pritožbi ne navaja okoliščin, ki bi lahko bile pomembne za odločitev v zvezi s sklepom VDSSL. Edina okoliščina, ki bi lahko kazala na ugovor v smislu 30. člena ZDSS-1 je trditev o dolgotrajnosti postopka, vendar pa se ta navezuje na glavno stvar, ne na drugi odstavek 30. člena ZDSS-1. Tako pritožbeni razlogi dejansko niso navedeni.

Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo, ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih se lahko sklep izpodbija (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP) oziroma ker v pritožbi niso navedeni razlogi, zaradi katerih je bilo sklep dovoljeno izpodbijati.