Jedro

Tožnica ima znake osebnostne motenosti, zaradi česar je njena komunikacija z drugimi osebami hudo ovirana. Njeno neustrezno funkcioniranje v smislu konfliktnosti, netolerantnosti do drugih in elementov agresivnosti ji onemogoča, da bi opravljala enostavna dela v skupini, dela pod nadzorom oz. delo, vodeno po tretji osebi. Zaradi slabe kontrole realnosti ni in ne bo več sposobna za sodelovanje v organiziranem delu. Tožnica za kakršnokoli pridobitno delo ni sposobna, saj njenih zdravstvenih težav ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Kot vzrok nastanka invalidnosti je sodna izvedenka določila osebnostno motnjo (socialna fobija), anksiozno-depresivno motnjo ter organske motnje v delovanju možganov. Glede na navedeno je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti, zato je tožničin zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 18. 2. 2013 odločilo, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 5. 2010 in pod isto število z dne 21. 1. 2010 (I. tč. izreka). Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 1. 2010 dalje in ji od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. tč. izreka). Odločilo je, da bo o odmeri izplačevanja invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka), nadalje pa, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti 447,00 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (IV. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je nato dne 10. 4. 2013 izdalo sklep o popravi sodbe in dopolnilno sodbo. S sklepom je odločilo, da se v sodbi z dne 18. 2. 2013 v IV. tč. izreka popravi znesek 447,00 EUR v 411,00 EUR, besedno zvezo „tožeči stranki“ pa se nadomesti z besedilom „za tožečo stranko na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ..., sklic na št. ...“ (I. tč. izreka), nato pa, da se v obrazložitvi sodbe z dne 18. 2. 2013 v 13. tč. znesek 183,30 EUR popravi v 167,70 EUR, znesek 169,20 EUR v 154,80 EUR, znesek 74,50 EUR v 68,50 EUR in znesek 447,00 EUR v 411,00 EUR, beseda „tožnici“ pa se nadomesti z besedilom „za tožnico na račun Delovnega sodišča v Mariboru, ki je tožnici odobril brezplačno pravno pomoč“ (II. tč. izreka). Z dopolnilno sodbo pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od trenutka, ko bi posamezni znesek invalidske pokojnine moral biti izplačan, če bi bila prva odločba ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe, izdajo katere je sodišče toženi stranki naložilo s sodbo z dne 18. 2. 2013, v roku 60 dni od plačila denarnih dajatev po tej ustrezni odločbi (III. tč. izreka). Kar je tožnica zahtevala drugače, je zavrnilo (IV. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 18. 2. 2013 je vložila pritožbo tožnica, na njeno pritožbo pa je odgovor podala tožena stranka. Pritožbo tožnice je sodišče prve stopnje štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (325. čl. ZPP), zaradi česar je takšno dopolnilno sodbo izdalo dne 10. 4. 2013. Zoper dopolnilno sodbo tožnica ni vložila pritožbe (zavrnilni del - tč. IV je postal pravnomočen), zato je pritožbeno sodišče odločalo zgolj o pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 18. 2. 2013 in dopolnilno sodbo z dne 10. 4. 2013, tč. III. Zoper sklep o popravi sodbe, ki ga je sodišče izdalo na predlog tožene stranke (imenovan dopolnitev pritožbe) nobena od strank ni podala pritožbe, zato je postal pravnomočen in tako sestavni del sodbe z dne 18. 2. 2013. Zoper sodbo z dne 18. 2. 2013 in dopolnilno sodbo z dne 10. 4. 2013 je podala pritožbo tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. Po mnenju tožene stranke pri tožnici ne obstoji izguba zmožnosti za organizirano pridobitno delo in posledično invalidnost. Sodna izvedenka je navedla, da so bile kognitivne motnje potrjene s pregledom v letu 2011, kar pa je po izdaji izpodbijanih odločb in na oceno delovne zmožnosti v tem sporu ta izvid ne more vplivati. Prav tako je sodna izvedenka kot bistveni element upoštevala izsledke iz osebnega pregleda ki je bil prav tako izveden po koncu postopka pri toženi stranki in tako gre tudi v tem primeru za čas po koncu „ocenjevalnega obdobja“. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je dopustilo spremembo tožbe. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala pri prvem procesnem dejanju. Po mnenju tožene stranke ne gre za položaj, ko bi sodišče lahko dovolilo spremembo tožbe, zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama. V socialnem sporu se namreč odloča o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke in vsaka dokončna oz. pravnomočna odločitev v zvezi z navedenima odločbama pomeni dokončno urejeno razmerje med strankama, saj kakšni preostali zahtevki v zvezi z materijo odločitve v izpodbijanih odločbah kasneje niso možni. Gre torej za kršitev določbe 1. odst. 185. čl. ZPP. Tožena stranka pa je v vlogi z dne 16. 10. 2012 tudi opozorila, da tožnica pred podajo izvedenskega mnenja ni menila, da naj bi bila pri njej podana popolna izguba delovne zmožnosti in tega ni uveljavljala, tako da po mnenju tožene stranke tega ne more uveljavljati kasneje. Sodišče izvedenki tudi ni postavilo vprašanja, ali je pri tožnici podana nezmožnost za organizirano pridobitno delo. Tožnica do konca prvega naroka ni navajala dejstev, na katerih bi temeljil zahtevek po priznanju pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z 286. čl. ZPP takšne navedbe očitno upoštevalo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Ker po mnenju tožene stranke ni podlage za ugoditev glavnemu zahtevku, tudi ni podlage za del zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti oz. odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 5. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo pod isto številko z dne 21. 1. 2010. Tožena stranka je v predsodnem postopku tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila. Tožnica je s tožbo sprva uveljavljala, da se jo z dnem 30. 1. 2007 razvrsti v III. kategorijo invalidnosti ter se ji prizna nadomestilo za invalidnost, nato pa je po prejemu izvedeniškega mnenja spremenila tožbeni zahtevek in zahtevala, da se jo z dnem 30. 1. 2007 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se ji od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine, zahtevala pa je tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je razčiščevalo dejansko stanje med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke A.A., dr. med., specialistke nevropsihiatrinje, sodne izvedenke za medicino - psihiatrija. Iz pisno podanega mnenja datiranega z dne 20. 12. 2012 in iz dopolnilnega mnenja datiranega z dne 1. 10. 2012 izhaja izvid, ki ga je sodna izvedenka podala na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu in ostale medicinske dokumentacije ter na podlagi osebnega pregleda tožnice. Sodna izvedenka ugotavlja, da ima tožnica znake osebnostne motenosti, zaradi česar je njena komunikacija z drugimi osebami hudo ovirana. Njeno neustrezno funkcioniranje v smislu konfliktnosti, netolerantnosti do drugih in elementov agresivnosti ji onemogoča, da bi opravljala enostavna dela v skupini, dela pod nadzorom oz. delo vodeno po tretji osebi. Zaradi slabe kontrole realnosti ni in ne bo več sposobna za sodelovanje v organiziranem delu. Sodna izvedenka je podala izvedensko mnenje, da tožnica za kakršnokoli pridobitno delo ni sposobna, saj njenih zdravstvenih težav ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Zaslišana na obravnavi je izvedenka kot datum nastanka invalidnosti določila datum 13. 1. 2010. Takrat je bila tožnica predstavljena tudi invalidski komisiji I. stopnje. Kot vzrok nastanka invalidnosti pa je določila osebnostno motnjo (socialna fobija), anksiozno-depresivno motnjo ter organske motnje v delovanju možganov.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št.106/99 s sprem.), veljaven v spornem obdobju, določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je pri tožnici nedvomno prišlo do izgube delazmožnosti. Navedeno je sodna izvedenka jasno zapisala v izvedeniškem mnenju, ki ga je dodatno pojasnila tudi zaslišana na naroku. Izvedeniško mnenje je izdelano strokovno in prepričljivo, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Zgolj pavšalno ugovarjanje tožene stranke, da pri tožnici ne obstoji izguba zmožnosti za organizirano pridobitno delo in posledično invalidnost, ne more omajati strokovnosti izdelave izvedeniškega mnenja oziroma tožena stranka ni navedla nič konkretnega, kar bi vzbudilo dvom v ugotovitve izvedenke, da tožnica ni več delazmožna, zaradi česar gre pritožbene navedbe v tej smeri zavrniti kot neutemeljene.

Drži, da je sodna izvedenka navedla, da so bile kognitivne motnje potrjene s pregledom v letu 2011, vendar pa je obenem pojasnila tudi, da so bile kognitivne motnje prisotne že dne 13. 1. 2010, zaradi česar jih je izvedenka pravilno upoštevala pri izdelavi mnenja. Prav tako je v zvezi z izsledki osebnega pregleda tožnice izvedenka pojasnila, da je bilo stanje tožnice takšno, kot ga je opisala, že v letu 2010, s časom pa se je le še poslabševalo. Glede na navedeno je neutemeljena trditev tožene stranke, da naj bi se pogoji za ugotovljeno invalidnost stekli šele po izdaji izvedeniškega mnenja. Glede na jasno izvedeniško mnenje so tožničini izvidi že v letu 2010 narekovali razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Sodišče prve stopnje ni kršilo 185. čl. ZPP s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe. Kadar zavarovanec v sodnem sporu uveljavlja ugotovitev invalidnosti, je mogoče dokončno oblikovati tožbeni zahtevek šele takrat, ko izvedenec medicinske stroke ugotovi, kakšno je zavarovančevo zdravstveno stanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je potem, ko je sodna izvedenka medicinske stroke ugotovila, da tožnica ni več delazmožna, dovolilo spremembo tožbe, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo v nasprotju z 286. čl. ZPP. Tožnica je namreč že v tožbi trdila, da gre pri njej zaradi razlogov, ki jih povzema iz medicinske dokumentacije, za najmanj III. kategorijo invalidnosti, nato pa je v pripravljalnem spisu z dne 2. 12. 2011 navedla, da posledice obolenj in stanj onemogočajo njeno delo. Tožnica je torej pravočasno navedla ustrezno trditveno podlago za odločitev, kot je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti, posledično pa ji je pravilno priznalo tudi pravico do invalidske pokojnine, je pravilno odločilo tudi o odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti, ki jo je dolžna tožena stranka tožnici izplačati na podlagi 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih so sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega socialnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).