Jedro

Biti imenovan za skrbnika za posebni primer ni pravica, ki bi temeljila na zakonu, temveč gre za funkcijo, ki je prostovoljna in častna, kar posledično pomeni, da pri razrešitvi osebe kot skrbnika za posebni primer ne gre za kršitev pravice imenovanega skrbnika za posebni primer, ki je bil nato razrešen.

Skrbnik za posebni primer mora v primerih, kot je obravnavani, varovati in ohraniti premoženje pok. bivšega lastnika, center za socialno delo pa mora skrbeti, da skrbnik za posebni primer izkazuje ustrezno skrb pri opravljanju teh nalog, med drugim z zahtevo/ami po predložitvi skrbniškega poročila. In če s tem v zvezi ugotovi nepravilnosti, mora po uradni dolžnosti ukrepati z razrešitvijo dosedanjega in imenovanjem novega skrbnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnika in stranke z interesom C. C. se zavrneta.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je s 1. točko izreka prvostopenjske odločbe razrešil tožnika kot skrbnika za posebni primer, imenovanega z: odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 321-141/92-97 z dne 20. 12. 2007, odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 321-141/92-84 z dne 29. 10. 2007, in odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 321-141/92-123 z dne 15. 7. 2008. V obrazložitvi je v zvezi z odločitvijo v 1. točki izreka navedel, da je prejel predlog dedinj pokojne A. A. za razrešitev tožnika kot skrbnika za posebni primer. Po izvedenem postopku je organ ugotovil, da dosedanji skrbnik, kljub njegovi zakonski obveznosti (po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR in po Družinskem zakoniku – DZ), da mora centru za socialno delo poročati o svojem delu in mu enkrat letno dati račun o upravljanje premoženja, tega v vseh letih delovanja ni storil. Tudi po več izrecnih pozivih k predložitvi skrbniškega poročila ter izrecni zahtevi, da obrazloži, kje se nahajajo ter kako se upravlja z denarnimi sredstvi, ki so bila nakazana na skrbnikov transakcijski račun ter kako je z ostalim premoženjem, tega v obdobju od februarja 2020 do izdaje odločbe ni storil. S tem je kršil svoje zakonske obveznosti skrbnika. Že zgolj nepodaja skrbniškega poročila oziroma nepopolnega skrbniškega poročila ima za posledico, da organ ne more ukreniti, kar je potrebno, da zavaruje koristi varovanke, saj skrbnik s svojim ravnanjem ogroža premoženjske koristi varovanke, zato je koristneje, da ima drugega skrbnika. V nadaljevanju je pojasnil še razloge za svojo odločitev v nadaljnjih točkah izreka.

2. Drugostopenjski organ je v 1. točki izreka svoje odločbe, ob reševanje pritožbe tožnika, odpravil 2., 3. in 4. točko izreka prvostopenjske odločbe ter odločil: ''2. Center za socialno delo Ljubljana, Enota Ljubljana Šiška, se imenuje za skrbnika za posebni primer denacionaliziranega premoženja, ki je bilo pok. A. A. vrnjeno z odločbami Upravne enote Ljubljana, št. 321-141/92-97 z dne 20. 12. 2007, št. 321-141/92-84 z dne 20. 10. 2007, in št. 321-141/92-123 z dne 15. 7. 2008; 3. B. B. je dolžan v roku 15 dni od izvršljivosti te odločbe Centru za socialno delo Ljubljana, Enota Ljubljana Šiška, izročiti vso dokumentacijo, ki se nanaša na denacionalizirano premoženje, ter izdelati končno poročilo o opravljanju naloge skrbnika za posebni primer; 5. točka izreka postane 4. točka izreka''; V 2. in 3. točki izreka je v ostalem potrdil prvostopenjsko odločbo, pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno ter zavrnil predlog za povrnitev stroškov postopka. V zvezi z odločitvijo v 1. točki izreka je navedel, da prvostopenjski organ ni preveril, ali imenovani novi skrbnik za posebni primer C. C. izpolnjuje pogoje iz 241. člena DZ. Zato je spremenil 2. in 3. točko izreka te odločbe. Neustrezna je tudi odločitev v delu, kjer je predložitev skrbniškega poročila vezana na pravnomočnost odločbe, saj je ustreznejša odločitev, po kateri se predložitev poročila veže na izvršljivost odločbe. Prvostopenjski organ pa lahko naknadno imenuje drugo osebo, ki bo opravljala nalogo skrbnika za posebni primer. V ostalem se je strinjal z razlogi prvostopenjskega organa o razrešitvi tožnika kot skrbnika za posebni primer.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik je tožbo naperil zoper 1. točko izreka prvostopenjske odločbe in zoper drugostopenjsko odločbo v delu, v katerem je bila prvostopenjska odločba spremenjena. Drugostopenjski organ svoje odločitve o imenovanju prvostopenjskega organa za skrbnika za posebni primer ni z ničemer obrazložil, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker je prvostopenjski organ podal zoper tožnika kazensko ovadbo, s čimer je vzpostavil lastno navzkrižje interesov in se vpletel v spor med dediči, ne more biti imenovan za skrbnika za posebni primer. Organ je tudi odločil v škodo tožnika, kar je v nasprotju s 253. členom ZUP. Razlogi iz 274., 278. in 279. člena ZUP namreč niso podani, drugostopenjski organ pa niti ni navedel podlage za spremenjeno odločitev, ki je sporna ne le glede roka za izpolnitev obveznosti, pač pa tudi glede vsebine naložene dolžnosti, ki je nemogoča in neizvršljiva, rok pa neprimeren. Dejstvo je, da so vsi dediči denacionaliziranega premoženja po pok. A. A. pooblastili tožnika za zastopanje v postopku denacionalizacije. Zato je bil tudi postavljen za skrbnika za posebni primer z sklepom z dne 3. 7. 1995. V postopku, št. 321-141/92 so bili poleg naštetih, izdani še odločba z dne 16. 7. 2008 in dopolnilna odločba z dne 29. 11. 2007, ki sta glede skrbništva identični. Tožnik je bil postavljen za skrbnika do odločitve sodišča o razdelitvi vrnjenega premoženja. Zapuščinski postopek se je vodil pod ''D'' I D 674/97, sedaj pod ''D'' I D 3404/2011, v katerem se obravnava še edino preostalo in še ne podedovano vrnjeno premoženje (obveznice) in nepremičnina s parc. št. 774/2, k.o. ... Ker je bil tožnik skrbnik celotnega premoženja, se lahko končno poročilo nanaša le na celotno premoženje, glede katerega je bil postavljen za skrbnika. V zvezi s tem upravljanjem je imel tožnik precejšnje stroške in izdatke, ki jih ima pravico pobotati s tem, kar je iz tega naslova prejel v začasno upravljanje. Dokler zapuščinski postopek ni pravnomočno končan, ni mogoče izdelati končnega poročila o opravljanju naloge skrbnika za posebni primer, niti podati končnega računa o upravljanju premoženja. Že na prvi stopnji je tožnik ugovarjal prekratkemu roku zaradi obsežnosti in kompleksnosti zadeve in ker ne razpolaga z vso dokumentacijo, saj je poročila vlagal v zapuščinska spisa, zaradi epidemioloških razlogov pa sodnih spisov fizično ni mogel pridobiti v času postopka na prvi stopnji. Iz teh razlogov je tudi predlagal podaljšanje roka, ki mu prvostopenjski organ drugič ni ugodil. Kljub preklicani epidemiji so ostali v veljavi epidemiološki ukrepi in je bil fizični dostop na sodišče omejen in otežen. Za pridobitev te dokumentacije je tožnik nato pooblastil odvetnika Č. Č., ki je kopije celotnih spisov pridobil 9. 7. 2021. Tožnik zato ni prekludiran v novih navedbah in novih dokazih. Drugostopenjski organ je tožniku še naložil, da v roku 15 dni od izvršljivosti odločbe izroči prvostopenjskemu organu tudi vso dokumentacijo, ki se nanaša na denacionalizirano premoženje. V tem delu je odločba nedoločena, nima razlogov, rok je neprimeren in je potekel pred pridobitvijo dokumentacije iz sodnega spisa.

4. Tožnik tudi ugovarja svoji razrešitvi. Izpodbijana odločitev je privedla do nelogične situacije, ko je tožnik razrešen skrbništva glede obveznic, ostaja pa skrbnik glede nepremičnine s parc. št. 774/2, k.o. ..., pri čemer za vso našteto premoženje teče isti zapuščinski postopek. Na poziv k predložitvi se je tožnik odzval in navedel razloge, do katerih se prvostopenjski organ ni opredelil. Tožnik je pomotoma poročila pošiljal zapuščinskemu sodišču (dopisi z dne 12. 11. 2018, 22. 2. 2019, 8. 3. 2019, 18. 3. 2019). Ni vedel, da jih mora pošiljati centru za socialno delo. O tem ni bil poučen ne s strani upravnega organa, sodišče ga tudi ni opozorilo, da ni pravni naslov za predložena poročila. Na to ga niso opozorili niti številni odvetniki, ki so ga zastopali. Pri več kot desetih odločbah je tožnik ravnal enako, poskrbel za vrnitev premoženja ter skrbel za ohranitev in povečanje vrednosti vrnjenega premoženja. Vse, razen obveznic in ene nepremičnine, je že prešlo v last dedičev. Šele pri obveznicah se je pojavila zahteva za poročilo, ki ga ni mogel predložiti. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu odpravi in vrne zadevo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek, s tem, da odloči, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise.

6. Stranka z interesom C. C. je v odgovoru na tožbo opozoril, da ne gre za vprašanje gospodarjenja s celotnim premoženjem, temveč o vprašanju obstoja zneska 128.524,06 EUR izplačanih obveznic SOD po navedenih delnih odločbah. Postopek se je začel že leta 2019, torej je bilo dovolj časa, da tožnik predloži vsaj TRR, kjer se denar nahaja. Sodišče naj tožniku odredi, da predloži izpisek TRR s temi sredstvi. Dejstvo je, da tožnik ni predložil nobenega poročila, da mu je bil rok podaljšan štirikrat in, da do sedaj ni izkazano, kje je denar od 2o08 dalje. Tožnik je svojim bratom in sestram, ki jih je zastopal v postopku denacionalizacije, zamolčal izdajo treh odločb o denacionalizaciji, pri SDH uredil izplačevanje kuponov/obrokov obveznic na svoj TRR za dve od treh odločb, nikoli ni predlagal izdaje dodatnega sklepa o dedovanju. V letu 2018 so dediči izvedeli za izdajo teh odločb in nato pri SDH za izplačila. Tožnik je dedičem priznal, da je denar vzel, denarja še ni nakazal. Dediči so nato sami predlagali izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Tožnik tudi ne more očitati prvostopenjskemu organu vložitev kazenske ovadbe zoper njega glede na drugi odstavek 286. člena Kazenskega zakonika. Vsi našteti dopisi tožnika, ki naj bi bili vloženi v zapuščinski spis, so reakcija na vložen predlog ostalih dedičev za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju z dne 8. 5. 2018. Odločba je obrazložena, določna, odredba o izročitvi dokumentacije se nanaša le na obveznice. Navedbe o izdatkih so pavšalne in neizkazane. Drugi odstavek 253. člena ZUP se nanaša na predlagalne postopke, v tem primeru je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, poleg tega ne gre za odločitev v škodo tožnika, saj je bil razrešen že z odločbo prvostopenjskega organa. Tudi glede nepremičnine v ... poteka postopek pred CSD. Stranka z interesom je predlagal združitev te zadeve z zadevo I U 1074/2021. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrne in odloči tako, kot je to predlagano v I U 1074/2021, tožniku naj se naloži povrnitev stroškov postopka stranke z interesom.

**Odločitev in razlogi sodišča**

7. Tožba ni utemeljena.

8. V primeru gre za presojo zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa o razrešitvi tožnika kot skrbnika za posebni primer po v 1. točki izreka naštetih odločbah Upravne enote Ljubljana in presojo zakonitosti odločitve drugostopenjskega organa v 1. točki izreka (tj. v delu, v katerem je drugostopenjski organ spremenil prvostopenjsko odločbo).

9. Svojo odločitev sta organa utemeljila s sklicevanjem na 255., 267. in 268. člen DZ.

10. Po 255. členu DZ center za socialno delo, če ugotovi, da je skrbnik, ki ga je imenoval sam, pri opravljanju skrbniških obveznosti malomaren, da zlorablja svoje pravice ali da s svojim delom ogroža varovančeve koristi, ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristnejše, če bi imel drugega skrbnika, razreši skrbnika in imenuje novega skrbnika. V odločbi, s katero center za socialno delo razreši skrbnika, določi tudi rok, v katerem mora razrešeni skrbnik predložiti končno poročilo o svojem delu in račun o upravljanju premoženja ter izročiti premoženje v upravljanje novo imenovanemu skrbniku (prvi odstavek). 267. člen DZ določa, da center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika (prvi odstavek). 268. člen DZ pa, da sme ob pogojih, ki jih določa ta zakonik, v primerih iz 267. člena tega zakonika imenovati skrbnika tudi organ, pred katerim poteka postopek. Ta organ mora o tem takoj obvestiti center za socialno delo. Center za socialno delo ima do tega skrbnika enake pravice kakor do skrbnika, ki bi ga imenoval sam.

11. Namen skrbništva za posebne primere je (glede na zgoraj povzete določbe DZ) torej zagotavljanje pravnega varstva osebam, ki iz različnih razlogov tega ne morejo same. Zagotavlja se varstvo njihovih pravic in koristi, tako premoženjskih kot tudi osebnostnih, v vseh primerih, ki jih ni možno uvrstiti pod skrbništvo za odrasle oziroma skrbništvo za otroke. Skrbnika za posebni primer se po določbi prvega odstavka 267. člena DZ imenuje tistih v posebnih primerih, ko gre za osebe, ki sicer iz različnih razlogov ne morejo skrbeti za svoje pravice in koristi, vendar ne gre za trajnejše razmerje1. 12. Postavitev skrbnika za posebni primer ureja tudi Zakon o denacionalizaciji (ZDen), ki v tretjem odstavku 67. člena določa, da se, če je oseba iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena umrla ali bila razglašena za mrtvo (tj. upravičenec), z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih2). Za skrbnika je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik.

13. V primerih, kot je obravnavani, je torej naloga skrbnika za posebni primer redno upravljanje upravičenčevega premoženja, da se to ohrani za dediče. 14. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je bil tožnik z izpodbijano odločbo razrešen kot skrbnik za posebni primer (le) po odločbah Upravne enote Ljubljana, št. 321-141/92-97 z dne 20. 12. 2007, št. 321-141/92-84 z dne 29. 10. 2007, in, št. 321-141/92-123 z dne 15. 7. 2008, ne pa tudi po morebitnih drugih odločbah, ki jih tožnik navaja v tožbi (tožnik se sklicuje še na odločbo z dne 16. 7. 2008 in dopolnilno odločbo z dne 20. 11. 2007). Zato sodišče vprašanje utemeljenosti razrešitve presoja le z vidika rednega upravljanja s premoženjem z namenom njegove ohranitve, ki je bilo vrnjeno po teh odločbah, tj. obveznicah SDH d.d. (prej SOD d.d.). Navedba, da tožnik ostaja skrbnik za posebni primer po drugih odločbah, izdanih v postopku denacionalizacije za drugo premoženje (med drugim za vrnjeno zemljišče s parc. št. 774/2, k.o. ...), tako na odločitev v tem upravnem sporu v nobenem pogledu ne vpliva. Hkrati zato očitek tožnika, da je skrbnik za posebni primer že od leta 1995 in ne šele od 2007 oziroma 2008, kot je to napačno navedel prvostopenjski organ, ni relevanten.

15. Tožnik ugovarja, da odločitve ni mogoče preizkusiti v delu o imenovanju novega skrbnika, kot tudi, da za skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati Centra za socialno delo, ker je ta podal kazensko ovadbo zoper tožnika.

16. Sodišče uvodoma sodi, da ne gre za ugovora, ki bi izhajala iz sfere tožnika. Povedano drugače: biti imenovan za skrbnika za posebni primer ni pravica, ki bi temeljila na zakonu, temveč gre za funkcijo, ki je prostovoljna in častna (s pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel kot skrbnik pri opravljanju skrbniških obveznosti – op. sod.3), kar posledično pomeni, da pri razrešitvi osebe kot skrbnika za posebni primer ne gre za kršitev pravice imenovanega skrbnika za posebni primer, ki je bil nato razrešen. Že zato ugovorov tožnika, ki se nanašajo na imenovanje drugega skrbnika za posebni primer, ni mogoče vsebinsko obravnavati.

17. Ne glede na povedano sodišče še dodaja, da je odločitev drugostopenjskega organa o imenovanju Centra za socialno delo v zadostni meri obrazložena in tudi zakonsko utemeljena. Kot razloge je drugostopenjski organ namreč navedel, da ni razvidno, da bi prvostopenjski organ pred imenovanjem C. C. kot skrbnika za posebni primer preveril, ali slednji izpolnjuje pogoje, niti ni bil z njim vzpostavljen kontakt, zato je do morebitne odločitve o imenovanju drugega skrbnika za posebni primer (kar je tudi navedeno v odločbi in kar zakon dopušča v 244. členu DZ – op. sod.) imenoval Center za socialno delo. Hkrati tudi ni mogoče očitati Centru za socialno delo pristranskosti in s tem nedopustnosti njegovega imenovanja kot skrbnika za posebni primer zaradi podaje obvestila Policiji o svojih ugotovitvah v tem postopku. Če tega Center za socialno delo ne bi storil, bi s tem kršil drugi odstavek 281. člena Kazenskega zakonika4. 18. Sodišče tudi ne sledi tožniku, da je bilo z drugostopenjsko odločbo, s katero je bil spremenjen rok za izpolnitev naložene obveznosti in njena vsebina, odločeno v njegovo škodo. Tožnik se pri tem sklicuje na drugi odstavek 253. člena ZUP. Po tej odločbi lahko organ druge stopnje z enakim namenom (tj. da bi se zadeva pravilno rešila) v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena tega zakona, odločbo v korist pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona.

19. S prvostopenjsko odločbo je bilo (med drugim) odločeno, da mora tožnik _v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe_ prvostopenjskemu organu predložiti končno poročilo o svojem delu in račun o upravljanju premoženja ter novoimenovanemu skrbniku C. C. izročiti v upravljanje vso premoženje pok. denacionalizacijske upravičenke A. A., izplačano iz naslova že izplačanih obveznic SDH (SOD) po odločbi Upravne enote Ljubljana, št. 321-141/92-97 z dne 20. 12. 2007, odločbi Upravne enote Ljubljana, št. 321-141/92-84 z dne 29. 10. 2007, in odločbi Upravne enote Ljubljana, št. 321-141/92-123 z dne 15. 7. 2008 (3. točka izreka). Z drugostopenjsko odločbo pa je bilo s tem v zvezi odločeno, da je B. B. dolžan _v roku 15 dni od izvršljivosti te odločbe_ Centru za socialno delo izročiti vso dokumentacijo, ki se nanaša na denacionalizirano premoženje, ter izdelati končno poročilo o opravljanju naloge skrbnika za posebni primer (1. točka izreka pod 3.). Drugostopenjski organ je svojo odločitev o spremembi roka za izpolnitev naložene obveznosti, obveznostjo predaje dokumentacije in predložitvijo končnega skrbniškega poročila utemeljil s sklicevanjem na namen postavitve skrbništva za posebni primer v obravnavani zadevi (tj. zaščita denacionaliziranega premoženja) in na določbe ZUP, ki predpisujejo izvršljivost odločbe.

20. Sodišče sodi, da z zgoraj povzeto odločitvijo drugostopenjskega organa ni prišlo do kršitve načela prepovedi reformatio in peius. Pri tem je treba po presoji sodišča upoštevati tako položaj skrbnika za posebni primer (imenovanje v tem primeru zaradi varovanja in ohranitve premoženja denacionalizacijske upravičenke za dediče), njegove obveznosti, kot tudi obseg ugovorov, ki iz tega položaja in obveznosti izvirajo. Med obveznosti skrbnika sodi: zastopanje varovanca, vestna skrb za osebnost, pravice in koristi varovanca ter skrbno upravljanje njegovega premoženja (245. člen in nadaljnji DZ). Skrbnik mora centru za socialno delo poročati o svoje delu in mu dati račun o upravljanju premoženja enkrat na leto ali _kadar center za socialno delo to zahteva_ (prvi odstavek 250. člena DZ). Iz zadnje citirane določbe tako sledi, da se tožnik ne more sklicevati na poslabšanje svojega pravnega položaja, saj mu že zakon nalaga predložitev poročila, kadar center za socialno delo to zahteva, torej kadarkoli. Da je iz istih razlogov (torej varstva premoženja in nadaljnjega upravljanja z njim do razdelitve dedičem) treba predložiti tudi dokumentacijo, pa je tudi po po oceni sodišča logična zahteva in ni mogoče trditi, da gre za odločitev v tožnikovo škodo.

21. Glede na zadnje citirani prvi odstavek 250. člena DZ pa tudi ne vzdrži tožbeni ugovor, da končnega poročila o upravljanju s tem premoženjem ni mogoče podati, dokler ni zaključen zapuščinski postopek, saj lahko pride do razrešitve skrbnika za posebni primer (če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji – op. sod.) kadarkoli med trajanjem skrbništva in čemur v posledici sledi tudi predložitev poročila (prvi odstavek 254. člena DZ).

22. Tožnik še ugovarja, da poročila ni mogel podati zaradi obsežnosti in kompleksnosti zadeve in ker so mu epidemiološki ukrepi onemogočali, da bi pridobil sodne spise, kamor je vlagal poročila z dokazili. Slednje uveljavlja tudi v zvezi z nemožnostjo pridobitve dokumentacije. Kot je pravilno navedel že drugostopenjski organ, je bil tožnik k predložitvi poročila prvič pozvan že 21. 2. 2020, prvostopenjska odločba pa je bila izdana 20. 1. 2021, torej 11 mesecev pozneje. Tožnik je bil k predložitvi poročila pozvan večkrat, vendar vse do izdaje odločbe temu pozivu ni sledil (kar vse med strankama ni sporno). Sklicevanje na epidemiološke ukrepe tudi ne vzdrži. V Sloveniji je bila epidemija prvič razglašena z odredbo vlade 12. 3. 2020, preklicana pa z 31. 5. 2020. Ponovno je bila epidemija razglašena 18. 10. 2020. Četudi so določeni epidemiološki ukrepi veljali še tudi po prvem preklicu epidemije, kot tudi ob in po ponovni razglasitvi epidemije v oktobru 2020, sodišče ne more slediti tožbenemu zatrjevanju o nemožnosti pridobitve spisov, saj so sodišča tudi v času med majem 2020 in 20. 1. 2021 (ko je bila izdana prvostopenjska odločba) delovala pod takrat veljavnimi pogoji, med drugim je bilo možno vpogledati v sodne spise in pridobiti kopije listin5. 23. Zato tudi sodišče ne upošteva zatrjevanja, da je pooblaščenec tožnika pridobil spisa šele 9. 7. 2021, kar naj bi posledično pomenilo šele po tem datumu možnost izdelave in predložitve poročila.

24. S tem, ko je drugostopenjski organ tožniku naložil tudi predložitev dokumentacije, pa ne gre za nedoločeno obveznost. Glede na to, da je predmet postopka varstvo premoženja, vrnjenega po v izreku prvostopenjske in drugostopenjske odločbe citiranih odločbah upravnega organa, je tudi jasno, da mora tožnik predložiti novo imenovanemu skrbniku za posebni primer dokumentacijo, ki se nanaša na to premoženje, tj. premoženje, vrnjeno po teh odločbah. Danemu roku tudi ni mogoče očitati neprimernosti, zgolj ker je potekel pred pridobitvijo dokumentacije iz sodnega spisa, saj je bil rok očitno določen ob upoštevanju narave stvari, kjer gre za varstvo premoženja pok. bivšega lastnika (peti odstavek str. 4 drugostopenjske odločbe), tožnik pa je tisti, ki mora naloženo obveznost v danem roku izpolniti ali predlagati podaljšanje roka, če meni, da izpolnitev obveznosti, kot je naložena, ni mogoča. 25. Očitek o nezadostni opredelitvi do tožnikovih razlogov za ne-predložitev skrbniškega poročila v prvostopenjski odločbi tudi ni utemeljen. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi (po opredelitvi obveznosti tožnika kot skrbnika za posebni primer – zadnji odstavek str. 3) res zgolj navedel, da ''kljub mnenju dosedanjega skrbnika, da ni upravičenih razlogov za njegovo razrešitev, je tukajšnji organ prepričan, da ima že zgolj nepodaja oziroma podaja nepopolnega skrbniškega poročila brez ustrezno izkazanih podatkov za posledico, da center za socialno delo ne more ukreniti kar je potrebno, da se zavarujejo koristi varovanke, zaradi česar je za varovanko koristneje, da ima drugega skrbnika'', medtem ko je drugostopenjski organ še dopolnil obrazložitev v tem delu, kar je smel6, da ''ker pritožnik organu prve stopnje ni dokazal, da je bila njegova skrb z denacionalizirano premoženje ustrezna, ni mogoče zaključiti, da je pritožnik korektno opravljal svoje delo skrbnika za posebni primer''. S temi razlogi se je po oceni sodišča organ (če ne neposredno, pa posredno) v zadostni meri opredelil do razlogov tožnika, ki je razrešitvi ugovarjal. Kot že povedano: bistveno v zadevi je, da mora skrbnik za posebni primer v primerih, kot je obravnavani, varovati in ohraniti premoženje pok. bivšega lastnika, center za socialno delo pa mora skrbeti, da skrbnik za posebni primer izkazuje ustrezno skrb pri opravljanju teh nalog, med drugim z zahtevo/ami po predložitvi skrbniškega poročila. In če s tem v zvezi ugotovi nepravilnosti, mora po uradni dolžnosti ukrepati z razrešitvijo dosedanjega in imenovanjem novega skrbnika7. 26. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati, da ni vedel, da mora svoja skrbniška poročila pošiljati prvostopenjskemu organu in ne sodišču. Nepoznavanje prava namreč škoduje. Nenazadnje bi se tožnik s tem v zvezi lahko posvetoval s svojimi pooblaščenci – odvetniki oziroma jih o tem povprašal. 27. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot zavrnilo, ker je presodilo, da je neutemeljena, hkrati pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)).

28. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje v tem primeru glede na materialnopravne določbe, ki za ta primer veljajo (da je bil tožnik imenovan za skrbnika za posebni primer po odločbah Upravne enote Ljubljana, št. 321-141/92-97 z dne 20. 12. 2007, št. 321-141/92-84 z dne 29. 10. 2007, in, št. 321-141/92-123 z dne 15. 7. 2008, in da kljub večkratnim pozivom ni predložil skrbniškega poročila do izdaje prvostopenjske odločbe), med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

29. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

30. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom C. C. je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. ZUS-1 namreč vprašanja povrnitve stroškov postopka strankam z interesom ne ureja, zaradi česar se v teh primerih uporablja ZPP. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom C. C. (objektivno gledano) uspel s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba tožnika zavrne (ob tem pa predlagal še vsebinsko odločitev v zvezi s svojo tožbo, ki se vodi pod opr. št. I U 1074/2021), je zaradi navedenega načeloma upravičen do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podal, saj je v pretežni meri povzel obrazložitev izpodbijane odločbe oziroma ponovil svoje navedbe iz postopka. S temi navedbami pa ni vplival na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo.

31. Sodišče je v tej sestavi odločilo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZUS-1C.

1 Tako Višje sodišče v Ljubljani, I Cp 1390/2019 z dne 7. 10. 2019; 2 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je prenehal veljati z uveljavitvijo DZ od 15. 4. 2017 dalje (303. člen DZ). 3 Prvi odstavek 252. člena DZ; 4 Uradna oseba, ki zavestno opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero izve pri opravljanju svoje službe, če je zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let. 5 Preklic Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83. a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dne 27. 5. 2020, pričetek uporabe 28. 5. 2020, Odredba predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, št. Su 407/2020 z dne 19. 10. 2020. 6 Tretji odstavek 248. člena ZUP; 7 Tretji odstavek 251. člena DZ;