Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, kadar žaljivo ravnanje ni znano drugim osebam, posega v čast in dobro ime ne more biti. Določen škodni dogodek lahko tako pusti posledice le na oškodovančevi zavesti o lastni vrednosti, v ugled, kakršnega ta oseba uživa v družbi, pa ravno zaradi intimnosti oziroma internosti dogodka, ni poseženo.

Sodišče prve stopnje je v uvodu izpodbijane sodbe zapisalo datum izdaje sodbe, ki ne sovpada z datumom zaključka glavne obravnave, kar predstavlja kršitev pravil pravdnega postopka, vendar gre za relativno kršitev, ki na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Sodišče je namreč pri odločanju o zahtevkih upoštevalo dejansko in pravno podlago, kot je bila podana na dan zaključka glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se sodba v I./1. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 2.100,00 EUR (na 900,00 EUR).

II. Sicer se pritožba drugega toženca, pritožba prve toženke pa v celoti zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Tožnik je dolžan drugemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 75,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožnik in prvotoženka pa sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi zoper drugega toženca in sicer mu je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek po tožbi pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). V celoti je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je prva toženka od tožnika zahtevala plačilo 600.00,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugi toženec pa znesek 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe). V III. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje drugemu tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti 228,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, tožniku pa, da mora prvi toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 676,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Proti I./1., II in III/1. točki izreka sodbe se pritožujeta toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne uporabe pravil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi v celoti in zavrne tožbeni zahtevek tožnika ter v celoti ugodi zahtevku tožencev po nasprotni tožbi oziroma podredno, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču, s stroškovno posledico. Navajata, da je datum izdaje sodbe nepravilen, saj je bila zadnja glavna obravnava 20. 5. 2010. S tem je sodišče kršilo določbe ZPP o izdaji in razglasitvi sodbe, kar je tudi stališče sodne prakse (sodba VSK opr. št. I Cpg 3/2001). Sodišče prve stopnje je v uvodu sodbe napačno odmerilo vrednost spornega predmeta. Pravilna vrednost spornega predmeta po tožbi je 5.842,10 EUR, po nasprotni tožbi pa 6.676,68 EUR. Glede na navedeno ni jasno, od katerega zneska je sodišče odmerilo sodne stroške. Sodišče je z ugotovitvijo, da naj bi do škodnega dogodka prišlo dne 8. 3. 2004 in ne 7. 3. 2004 prekoračilo trditveno podlago, saj tega tudi sam tožnik ni zatrjeval. Tožnik je vse čas postopka zatrjeval, da je do dogodka prišlo 7. 3. 2004, tako pa je ugotovil tudi izvedenec, pri čemer tožnik temu ni ugovarjal. Sodišče je tudi samo popravilo zahtevek v obrestnem delu. V tem delu sodišče ni raziskalo dejanskega stanja. Neizkazane so trditve, da je tožnik ob obravnavanem dogodku utrpel tako hude poškodbe kot to navaja. Iz navedb tožnika, kot tudi njegovega pisma tožencev ni mogoče zaključiti, da bi mu lahko drugi toženec povzročil tako hude poškodbe, kot jih zatrjuje. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je bil v času škodnega dogodka drugi toženec operiran na rami in je bil pri tem šivan. Izvedensko mnenje izvedenca K. ne potrjuje, da bi lahko drugi toženec tožniku povzročil takšne poškodbe, še predvsem upoštevajoč ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva toženka tožniku ni povzročila nobenih poškodb. Dalje sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik izzival prepir s tožencema in se ni opredelilo do tega, ali je šlo pri drugemu tožencu za samoobrambo pred protipravnim napadom tožnika. Tožnik je sam navajal, da je bil v bolnišnici dva dni, da poškodbe niso bile vidne, da ni bil krvav, razen bušk po glavi, kar je v nasprotju z ugotovitvami sodišča glede samih poškodb, kot tudi glede časa nastanka, saj je bila 7. 3. 2004 nedelja, 8. 3. 2004 pa je bil ponedeljek. Sam nastanek poškodb je sporen tudi zato, ker je prišlo očitno do dveh navedb dneva dogodka, zato ni mogoče z gotovostjo trditi, da je tožnik pridobil poškodbe dne 7. 3. ali pa dne 8. 3., od drugega toženca ali jih je dobil od kakšne druge osebe. Gre za en dan razlike in sodišče ni ugotavljalo, kaj se je še vmes dogajalo. Zahtevek je pretiran tudi po višini. Glede na spornost datuma nastanka dogodka ni jasno, kdaj je začel trpeti telesne bolečine, kot tudi ne, kdaj je utrpel strah. Samo za 377,82 EUR znižana odškodnina je previsoka. Izvedenec je povedal, da tožnik bolečin hude intenzitete ni trpel. V nadaljevanju ponavlja trditve, relevantne za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju. Glede odškodnine za strah toženca navajata, da bi morala biti odškodnina nižja, glede na to, da je tožnik prestajal le primarni strah. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da je šel tožnik po dogodku v dvigalo in začel razgrajat. Napačno je tudi zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi. Zahtevek ne more biti neutemeljen zgolj zato, ker druge osebe pisma niso prebrale oziroma niso slišale žalitev. Da sta bila toženca prestrašena je razvidno tudi z njunih pričanj. Tožnik pa je bil konflikten in je provociral toženca. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje A. B., ki je poklicala policijo, ko je tožnik tožencema zažgal gajbice na parkirišču. Takrat je tožnik tudi vrgel jogurt in kovinski predmet v toženca in jima je bilo neprijetno pred sosedi, ko je na kraj dogodka prišla policija. Sodišče bi upoštevajoč sklep Višjega sodišča v Kopru moralo zahtevku po nasprotni tožbi ugoditi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in prereka navedbe tožencev iz pritožbe ter pri tem povzema razloge sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

4. Pritožba prve toženke je neutemeljena, pritožba drugega toženca je delno utemeljena.

Glede zahtevka po tožbi.

5. Sodišče prve stopnje je v uvodu izpodbijane sodbe zapisalo datum izdaje sodbe, ki ne sovpada z datumom zaključka glavne obravnave, kar, kot pritožba pravilno opozarja, predstavlja kršitev pravil pravdnega postopka, vendar gre za relativno kršitev, ki na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Sodišče je namreč pri odločanju o zahtevkih upoštevalo dejansko in pravno podlago, kot je bila podana na dan zaključka glavne obravnave.

6. Tudi v uvodu napačno navedena vrednost spornega predmeta, na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala, saj je vrednost odvetniške storitve po tarifni številki 18 Odvetniške tarife (OT) (1) v vsakem primeru 400 točk, torej tako upoštevajoč znesek, ki ga je upoštevalo sodišče (6.468,60 EUR), kot tudi znesek, na katerega se sklicuje pritožba (5.842,10 EUR). Prav tako ni utemeljen očitek, da zaradi tega iz obrazložitve ni razvidno, od katere vrednosti je sodišče stroške odmerjalo. Iz obrazložitve je jasno razvidno, da je sodišče tako glede odmere stroškov, kot tudi presoje uspeha strank v zvezi s tožbo, upoštevalo znesek 6.468,60 EUR, kot je zapisalo v uvodu, stroške po nasprotni tožbi pa je odmerjalo od vsote zahtevkov obeh tožencev.

7. V zvezi z datumom nastanka dogodka se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da se je zgodil 8. 3. 2004 in ne en dan prej. Pri tej ugotovitvi sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenih navedb in je povsem pravilno ocenilo, da gre pri navedbah datumov v vlogah tožeče stranke za očitno pomoto. Poleg tega iz (na naroku z dne 11. 3. 2008 popravljenih) navedb tožencev v zvezi z nasprotno tožbo v vlogi z dne 25. 1. 2008, izhaja, da se je obravnavani škodni dogodek, v katerem naj bi tožnik toženca tudi žalil, zgodil 8. 3. 2004 in ne 7. 3. 2004, kar pomeni, da sam datum škodnega dogodka za toženca niti ni bil sporen. Kot sprenevedanje je tako šteti nadaljnje pritožbene očitke tožencev v zvezi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem ter poudarjanje možnosti, da je poškodbe tožnik utrpel v drugem škodnem dogodku (ker naj bi od škodnega dogodka do sprejema v bolnišnico preteklo skoraj dan in pol), glede na to, da sta se toženca sama sklicevala na datum škodnega dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je poškodbe, kot so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji, tožnik utrpel v pretepu z drugim tožencem. Čeprav je od škodnega dogodka do sprejema tožnika v bolnišnico minilo skoraj dvanajst ur, toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnik poškodbe utrpel v drugem škodnem dogodku. Tožnik je namreč uspel dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo in da je utrpel zatrjevane poškodbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v pretepu z drugim tožencem tožnik tudi padel na tla, je tako povsem odveč opredeljevanje do vprašanja, kako močne udarce je bil glede na rano na rami drugi toženec sposoben zadati, saj je pretres možganov in ostale poškodbe lahko tožnik utrpel tudi ob samem padcu, ki ga je povzročil drugi toženec. Enako pa velja tudi za pismo, ki ga je tožnik napisal tožencema, v katerem je res navedeno, da toženec „ne zna udariti“, vendar besedilo pisma ne izključuje nastanka ugotovljenih poškodb ob padcu. Ker drugi toženec ni uspel dokazati, da tožnikove poškodbe niso mogle nastati ob obravnavanem škodnem dogodku, bi tako moral v zvezi z morebitnimi kasnejšimi poškodbami podati konkretnejšo trditveno podlago in zanjo tudi predložiti dokaze. Zgolj dejstvo, da je med škodnim dogodkom in sprejemom v bolnišnico preteklo skoraj dvanajst ur, za izključitev vzročne zveze ne zadošča. 9. Pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo, ali je tožnik izzival prepir z drugim tožencem, ter da ni ugotavljalo in se v sodbi ni opredelilo do vprašanja, ali je šlo s strani drugega toženca za samoobrambo pred protipravnim napadom tožnika. Tudi ta očitek je neutemeljen, saj je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ni dokazano, da je tožnik ob samem škodnem dogodku tožencem izrekal žaljive kletvice (v zvezi z odločitvijo o nasprotni tožbi), prav tako pa je ugotovilo, da tožnik proti drugemu tožencu ni zamahnil s komolcem in ga udaril v brado. S tem se je sodišče prve stopnje opredelilo do zatrjevanih protipravnih ravnanj, ki bi v primeru dokazanosti lahko kazala na utemeljenost uporabe pravil o soprispevku oškodovanca, zato očitki sodišču prve stopnje, da zatrjevanih dejstev ni ugotavljalo in se do njih ni opredelilo, niso utemeljeni.

10. Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah, ki ga je tožnik utrpel ob škodnem dogodku, zmotno uporabilo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj ni v zadostni meri upoštevalo načela objektivizacije odškodnine, ki ga narekuje uporaba navedene zakonske določbe. Glede na ugotovljen obseg škode v konkretnem primeru ter ob upoštevanju razmerij med malimi, velikimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, je namreč na prvi stopnji prisojena odškodnina iz teh naslovov previsoka. Prisojena odškodnina tudi neupravičeno odstopa od zneskov, ki so jih slovenska sodišča prisojala v podobnih primerih.

11. Ker tožnik bolečin hujše intenzitete ni trpel, bolečine srednje in blažje narave pa je skupno trpel le deset dni, poleg tega tudi ni bilo ugotovljenih večjih nevšečnosti med zdravljenjem, razen dvodnevne hospitalizacije ter rentgenskega sevanja ob slikanju, je na 1.500,00 EUR odmerjena odškodnina previsoka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upoštevajoč primerljive primere primerna odškodnina za takšen obseg škode 700,00 EUR.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj intenziven primarni strah, sekundarnega strahu pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, je bila tudi za to škodo odmerjena previsoka odškodnina. Primerna odškodnina za strah, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje je 200,00 EUR, saj primarni strah ni bil tako dolgotrajen, da bi utemeljeval prisojo višje odškodnine.

13. Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo je tako 900,00 EUR.

Glede zahtevka po nasprotni tožbi.

14. Pritrditi je pritožbi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, kadar žaljivo ravnanje ni znano drugim osebam, posega v čast in dobro ime ne more biti. Pojma čast in dobro ime sta dva pola ene celostne vrednote, pri čemer čast pomeni občutek lastne vrednosti, dobro ime pa ugled, kot ga uživa oseba v družbi. Določen škodni dogodek lahko tako pusti posledice le na oškodovančevi zavesti o lastni vrednosti, v ugled, kakršnega ta oseba uživa v družbi, pa ravno zaradi intimnosti oziroma internosti dogodka, ni poseženo (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi in sklepu I Cp 450/2002). Vendar pa je potrebno pri presoji utemeljenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo zatrjujeta toženca, presojati tudi objektivno pogojenost duševnih bolečin, ki naj bi izvirale iz škodnega dogodka. Navedeno pomeni, da je prisoja denarne odškodnine utemeljena le v primerih, če je ravnanje tožnika objektivno žaljivo in če je žalitev takšna, da bi povprečnemu človeku lahko okrnila občutek lastne vrednosti. V zvezi s tem vprašanjem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti morebitno mukanje za tožnico (če bi ga tožnica sploh dokazala), niti pismo, ki ga je tožnik poslal tožencema, nista žaljiva v takšni meri, da bi bila toženca lahko upravičeno prizadeta v svoji časti, kar pa je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Podlaga za prisojo denarne odškodnine tudi ne more biti neprijeten občutek, ki sta ga, glede na svoje navedbe, trpela tožnika ob prihodu policije. Dodati pa je še, da besedilo pisma ne daje podlage niti za prisojo duševnih bolečin zaradi strahu, saj je tožnik v pismu grozil zgolj s sodnim postopkom, v katerem bo uveljavljal povračilo škode.

15. Kljub spremembi odločitve o zahtevku, pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Pri odmeri stroškov je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj tožnikov uspeh po višini, ni pa upoštevalo tožnikovega uspeha po temelju. Glede na to, da je bil temelj sporen in so v zvezi z ugotavljanjem samega temelja nastali stroški v postopku, je pri ugotavljanju uspeha strank pritožbeno sodišče upoštevalo tudi tožnikov uspeh po temelju. Čeprav je tožnikov uspeh po višini 15% (vtoževal je 5.842,10 EUR prisojeno mu je 900 EUR), je upoštevajoč njegov uspeh po temelju (100%), skupni tožnikov uspeh v postopku 57,5 %, kar je višji odstotek, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Ker bi bil upoštevajoč pravilen uspeh tožnika tožnik upravičen do višjega zneska stroškov, pritožbeno sodišče v skladu s 359. členom ZPP v odločitev o stroških, ki so bili naloženi v plačilo drugemu tožencu, ni posegalo. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje ni vplivala na odločitev o stroških prve toženke, zato pritožbeno sodišče sodišče tudi v III/2. točko izreka ni posegalo, saj so bili stroški pravilno odmerjeni.

16. Ker je s tem pritožba drugega toženca v zvezi s zahtevkom po tožbi delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnika znižalo za 2.100,00 EUR (na 900 EUR, 5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbo prve toženke ter pritožbo drugega toženca v preostalem delu pa je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ter na prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato ji pravica do povračila stroškov ne gre. Drugi toženec pa je s pritožbo delno uspel in ima pravico do povračila stroškov postopka v skladu z njegovim uspehom. Uspeh drugega toženca je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela odločitve o zahtevku po tožbi ter zahtevku po nasprotni tožbi, ki se nanaša na drugega toženca (3.000 EUR in 4.172,93 EUR) in znesek, za katerega je pritožbeno sodišče znižalo odškodnino (2.100 EUR). Pritožbeni uspeh drugega toženca tako znaša 30%. Pritožbeno sodišče je drugemu tožencu priznalo polovico stroškov za pritožbo, ki vključujejo stroške za pritožbo 500 točk, stroške poročila stranki 50 točk, povečano za 2% materialnih stroškov ter 20% DDV, kar skupaj znaša 308,00 EUR, povečano za plačano sodno takso za pritožbo (193,53 EUR), skupaj torej 501,53. Polovica (250,80 EUR) teh stroškov odpade na drugega toženca, upoštevajoč uspeh drugega toženca je tako le-ta upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka v višini 75,24 EUR.

(1) Odvetniška tarifa (Uradni list RS št. 67/2003) se na podlagi 41. člena Zakona o Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008) uporablja v postopkih, začetih pred 1. 1. 2009.