Jedro

Neuresničitev pogodbenega namena in neizpolnitev obveznosti ima za posledico razvezo pogodbe z vsemi posledicami (124. in 132. čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 766.189,70 SIT s pripadki, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da je tožnik dolžan plačati tožencema 12.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s tem, da je izrek sodbe popravilo tako, da je bil znesek 766.000,70 SIT zamenjan z zneskom 677.189,70 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponovno podaja ugovor aktivne ligitimacije. Na strani tožeče stranke bi namreč moral nastopati tudi Z.U. Če je ta odstopil od pogodbe o nakupu kioska, je bil odstop pravno neučinkovit, ker tožena stranka vanj ni privolila. Med strankama je bil dogovorjen rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti do izteka leta 1990. Do takrat bi se lahko izvedel tudi prenos zakupa zemljišča. V letu 1991 zaradi prenosa pooblastil v zvezi z upravljanjem zemljišč na podjetje N. zakupne pogodbe za uporabo zemljišča, na katerem je stal kiosk, ni bilo mogoče skleniti. Začasni zastoj prenosa zakupov ne more vplivati na razlog, ki naj bi utemeljeval razvezo pogodbe zaradi pravne napake. Nastopila je upniška zamuda in s tem nevarnost nezmožnosti izpolnitve zaradi okoliščin, ki so nastale po 1.1.1991 in za katere so pogodbene stranke pred tem vedele. Sicer pa formalni prenos zakupnega razmerja niti ni bil potreben. Tožnik bi lahko opravljal dejavnost prodaje sadja in zelenjave v svojem imenu in za svoj račun ne glede na formalni status zakupnika. Sodišče druge stopnje tudi nebi smelo popraviti izreka sodbe prve stopnje. Takšna poprava je pridržana le predsedniku senata na prvi stopnji (342. člen ZPP). V zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe ni zajeta obrazložitev o vprašanju vrednosti opravljenih storitev in dobav sadja in zelenjave tožniku. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav je tožena stranka šele v pritožbenem postopku ugovarjala, da bi moral na strani tožeče stranke kot kupec kioska nastopati tudi Z.U., se je že sodišče prve stopnje do tega problema opredelilo z navedbo o njegovi izpovedi, da je odstopil od pogodbe o nakupu kioska, zaradi česar tudi "ni plačal svoje polovice dolga, kar pa je plačal, pa je cediral tožniku kot njegovo terjatev". Navedeno dejstvo je sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo pritožbeni ugovor aktivne legitimacije, upoštevalo. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava zato v tej smeri nima opore v določbi 145. člena ZOR. Že na prvi stopnji je namreč sporno razmerje glede na ugotovljeno dejansko stanje bilo ocenjeno le kot dvostransko razmerje med pravdnima strankama. Na dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, pa je revizijsko sodišče vezano.

Problem dogovorjenega roka za izpolnitev obveznosti tožeče stranke, ki ga tožena stranka ponovno načenja v reviziji, je bil v postopku na nižjih stopnjah rešen najprej kot dejansko vprašanje. V tem okviru sta sodišči prve in druge stopnje poklonili vero tožniku, ko je trdil, da je bila izpolnitev njegovih pogodbenih obveznosti zaradi finančnih težav prenešena v leto 1991. Ob takšni dokazni presoji pa ni mogoče sprejeti pravne razlage o tožnikovi "upniški zamudi", ki naj bi bila končno v vzročni zvezi z nemožnostjo sklenitve zakupne pogodbe za lokacijo kioska na tožnikovo ime. Toženca sta pristala na pogoj, da bosta poskrbela za prenos zakupa lokacije na tožnika. Tega dejstva dejanskega stanja v reviziji ni mogoče znova načenjati (3. odstavek 385. člena ZPP). Osnovni pogodbeni namen je bil prav v tem. Tožnik ne bi sklenil pogodbe, če bi ne imel opisanega zagotovila. Pretežni del pogodbene cene je namreč predstavljala lokacija, ne pa sam kiosk. Pogodbeni namen se torej ni uresničil, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti - to pa ima za posledico razvezo pogodbe z vsemi posledicami (124. in 132. člen ZOR). Ob dejstvu, da je tožena stranka že v času izvrševanja v letu 1990 sklenjene pogodbe o prodaji kioska, sklenila s podjetjem "N." zakupno pogodbo za lokacijo dne 22.2.1991 v lastnem imenu, pač ni mogoče govoriti o tožnikovi lastni krivdi za izostanek zakupne pogodbe ali o objektivni posledici zatrjevane "upniške zamude". V tem pogledu revizijsko sodišče v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom sodb nižjih sodišč. V oktobru 1990. leta sklenjena pogodba o prodaji kioska je torej kot bistveni pogodbeni namen (causo) vsebovala prodajo lokacije, na kateri je kiosk stal. Brez pridobitve te lokacije tožnik ne bi mogel v svojem imenu prodajati sadja in zelenjave. Zato pomeni revizijska trditev, da formalni prenos zakupnega razmerja ni bil potreben, poskus prevrednotenja dejanske podlage. Čeprav je na nižjih stopnjah ugotovljeno, da je tožnik kupil kiosk z obljubo tožene stranke, da bo uredila potrebno, da bo prodajno mesto zakupljeno na njegovo ime, tožena stranka v reviziji navaja nova dejstva v smeri pogodbe o kupoprodaji kisoka, mešane s podzakupno pravico do lokacije. Ta del revizije ne glede na jasne razloge o nasprotnem pogodbenem namenu zato zadevajo posledice nedovoljenosti revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V pritožbenem postopku je tožena stranka izpodbijala tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je odločilo o tem delu pritožbe tako, da je sicer ugotovilo njeno neutemeljenost, vendar pa je zaradi očitne računske pomote znesek 766.189,70 nadomestilo z zneskom 677.189,70 SIT. Odločitev je bila toženi stranki v korist, zaradi česar v tem delu (ne glede na to, da kršitev določbe 342. člena ZPP ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe - 1. odstavek 354. člena ZPP) ne izkazuje pravnega interesa za vložitev revizije (2. odstavek 389. člena ZPP). Investicijski stroški po nakupu kioska so v izpodbijani sodbi ugotovljeni v znesku 14.189,70 SIT. Prišteti k prodajni ceni predstavljajo del obveznosti tožene stranke, nastale po razdoru pogodbe. Razlogi, ki se nanašajo na utemeljenost razveze pogodbe in na ustrezne posledice, se nanašajo tudi na ta znesek. Vsebinski očitek izpodbijani sodbi, da je v tem obsegu zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, torej ne drži. Enako sklepanje obvelja tudi glede posplošenega revizijskega očitka, da izpodbijana sodba ni v celoti obrazložena v obsegu zavrnitve nasprotne tožbe. V dosedanjem postopku je namreč tožena stranka zahtevek iz nasprotne tožbe (pravna podlaga zanj je v določbi 266. člena ZOR) po dejanski plati oprla na izgubljeni dobiček, ki bi ga ustvarila s prodajo kioska na tržišču in s plačilom enkratne cene. Revizijska navedba, da je v zahtevku zajeta tudi vrednost opravljenih storitev in dobav sadja in zelenjave, zato predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).