Jedro

Z izvajanjem GPS sledenja vozil v lasti tožeče stranke nastaja posebna zbirka osebnih podatkov, ki vsebuje veliko količino lokacijskih podatkov zaposlenih posameznikov, t. j. podatkov, kje točno (mikrolokacija) se točno določeni zaposleni v določenem trenutku nahaja oziroma se je nahajal s službenim vozilom.

Stalnega sistematičnega sledenja vsem potem službenih vozil na način, da tožeča stranka neselektivno zbira podatke o celotnih poteh posameznih vozil, v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot potrebnega za doseganje izkazanih zakonitih interesov tožeče stranke, t. j. varovanja vozil, opreme in dokumentov, ki se nahajajo v vozilu, določitve lokacije v primeru prometne nesreče in organizacije ter racionalizacije delovnih procesov tožeče stranke.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Iz izpodbijane odločbe

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da mora tožeča stranka, kot zavezanec, v roku 10 dni od vročitve te odločbe prenehati s pridobivanjem in shranjevanjem lokacijskih podatkov zaposlenih, ki jih pri izvajanju sistematičnega, avtomatiziranega in kontinuiranega GPS sledenja službenih vozil pridobiva in zbira na način, da s pomočjo GPS sledilnih naprav, nameščenih v službenih vozilih, sledi gibanju teh vozil in na ta način pridobljene lokacijske podatke tudi shranjuje (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Odločila je tudi, da mora zavezanec o izvršenih ukrepih iz 1. točke izreka te odločbe v roku 5 dni po izvršitvi pisno obvestiti Informacijskega pooblaščenca in predložiti dokaze o tem (2. točka izreka), in da organu posebni stroški niso nastali, zavezanec pa sam trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka prejela prijavo, v kateri je prijavitelj navajal več domnevnih nepravilnosti pri obdelavi osebnih podatkov zaposlenih s strani tožeče stranke. Na podlagi odgovorov in pojasnil tožeče stranke ter z njene strani posredovane dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da se tožeča stranka ukvarja z izdelavo in montažo pohištva, storitev pa vključuje tudi prevoz do kupcev po vsej Evropi, ki ga izvaja s petimi različnimi službenimi vozili. GPS sledenje službenih vozil se izvaja s pomočjo posebnega oddajnika v vozilu in aplikacije, v kateri sistem kontinuirano beleži opravljeno pot vozila in te podatke tudi shranjuje, uporabnik vozila pa GPS sledenja ne more izklopiti. Zaposleni pri tožeči stranki lahko službena vozila uporabljajo zgolj za opravljanje službenih nalog, ne pa tudi za zasebno uporabo, po potrebi pa lahko službena vozila, poleg zaposlenih komercialistov, monterjev, serviserjev in dostavljalcev, uporabljajo tudi zaposleni v upravi tožeče stranke. V odgovoru je tožeča stranka pojasnila, da je zaposlene o izvajanju GPS sledenja vozil ustrezno obvestila in kot dokaz predložila obrazce s podpisi zaposlenih, prav tako je sledenje službenih vozil uredila v Pravilniku o postopkih in ukrepih zavarovanja zaupnih in osebnih podatkov (v nadaljevanju: Pravilnik) ter Pravilniku o uporabi službenih vozil in službenih mobilnih telefonov (v nadaljevanju: Pravilnik 1).

3.Tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da gre pri izvajanju GPS sledenja vozil, ki jih uporabljajo zaposleni pri tožeči stranki, za obdelavo osebnih podatkov posameznikov, ki taka vozila upravljajo, saj lahko tožeča stranka, kot delodajalec, na podlagi razpoložljivih podatkov v vsakem primeru ugotovi, kateri od zaposlenih v določenem času uporablja ali je uporabljal določeno službeno vozilo, kar pomeni, da je posameznik, na katerega se nanašajo lokacijski podatki iz sistema GPS sledenja, določljiv in so tako podatki o njegovih mikrolokacijah nedvomno osebni podatki.

4.Tožeča stranka se je v zvezi z obdelavo osebnih podatkov zaposlenih sklicevala na izpolnjevanje pogojev iz f) točke prvega odstavka 6. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošne uredbe o varstvu podatkov). Kot zakonite razloge za izvajanje GPS sledenja je tožeča stranka navajala varovanje službenih vozil in opreme ter dokumentacije v vozilih, zagotavljanje varnosti delavcev, določitev lokacije v primeru prometne nesreče, organizacijo in racionalizacijo delovnih procesov prevozov ter v okviru tega tudi obveščanje strank o času prihoda zaposlenih.

5.Po presoji tožene stranke tožeča stranka za obdelavo lokacijskih osebnih podatkov posameznikov ni izkazala obstoja katere od pravnih podlag iz prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, čeprav bi, v skladu z drugim odstavkom 5. člena navedene uredbe, morala dokazati, da podatke obdeluje zakonito, in da obdelava lokacijskih podatkov na ugotovljeni način in v ugotovljenem obsegu tudi ni v skladu z načelom najmanjšega obsega podatkov iz točke c) prvega odstavka 5. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov.

6.Glede določenih namenov, ki jih je navajala tožeča stranka, tožena stranka ocenjuje, da jih z uporabo GPS sledilnih naprav v službenih vozilih sploh ni mogoče doseči in zato obdelava lokacijskih podatkov za njihovo doseganje ne more biti primerna. GPS sledilne naprave namreč v ničemer ne varujejo pred vlomom v službeno vozilo in odtujitvijo opreme ter dokumentacije, ki se v vozilu nahaja, medtem ko bi take naprave za doseganje nekaterih drugih navedenih namenov lahko bile primerne in potrebne, če bi tožeča stranka lokacijske podatke z njimi zbirala in obdelovala v skladu z načelom najmanjšega obsega podatkov. Čeprav GPS naprave sicer lahko pripomorejo k izsleditvi ukradenega vozila, za dosego tega namena zadošča vklop naprave ob parkiranju službenega vozila na določenem izpostavljenem, nevarnem mestu. V izjemnih, hipotetičnih primerih bi GPS naprave lahko bile potrebne za lociranje vozila ob prometni nesreči, vendar za dosego tega namena zadošča vklop naprave ob prometni nesreči. V zvezi z racionalizacijo in optimizacijo delovnih procesov, kar je kot zakoniti razlog za obdelavo podatkov navajala tožeča stranka, pa tožena stranka ugotavlja, da v postopku ni bila izkazana potrebnost izvajanja obravnavanega GPS sledenja za njihovo doseganje, saj tožeča stranka ni izkazala, da zakonitega interesa, na katerega se je sklicevala, ne more v primerljivi meri dosegati tudi s postopki in ukrepi, s katerimi bi v manjši meri posegala v informacijsko zasebnost zaposlenih ali pa vanjo sploh ne bi posegala.

Tožbene navedbe

7.Zoper navedeno odločbo tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zaradi zagotovitve varnosti, zaščite opreme in dokumentov, varnosti zaposlenih, preprečitve protipravnega odvzema, določitve lokacije v primeru prometne nesreče in zaradi racionalizacije delovnega procesa prevozov (logistike) ocenila, da je uporaba GPS sistema upravičena. Sklicuje se na vsa že podana pojasnila in dodatno pojasnjuje, kako poteka priprava okvirnega dnevnega, tedenskega in mesečnega plana servisa, dostav in montaž, kontaktiranje kupcev in skladišč za dostavo naročenega blaga in/ali storitev servisa ali montaže, potrjevanje storitev s strani kupca ter izvedba dnevnega plana storitev. Poudarja, da je natančna končna izvedba storitve, v skladu s postavljenim dnevnim planom, odvisna od zunanjih faktorjev (npr. zastoji na cesti, težave z naloženim tovorom v avtu, okvara vozila, zastoji na mejnih prehodih, zastoji v skladiščih za raztovarjanje, prometna nesreča, kupca ni doma kljub potrditvi termina, na lokaciji montaže ni dvigala, nenadne bolniške odsotnosti itd.), na katere velikokrat nimajo vpliva in jim porušijo zastavljen dnevni načrt. V kolikor izvedba ne teče v skladu s predhodno najavo kupcu in naročenega blaga ni mogoče dostaviti, so pogodbeno vezani na plačilo penalov v višini od 5-25%. V primeru morebitnih nepredvidljivih situacij (npr. da se pojavi potreba po dodatnem nalaganju na tovorno vozilo ali ko se tekom dneva pojavi nova stranka za nakup PVC stavbnega pohištva in je potrebno opraviti meritve na terenu) je lokacija pomembna, da se delavca še dodatno napoti k novi stranki. V takšnih primerih ji je GPS sledenje v pomoč, saj se lahko takoj seznani z vpogledom v lokacijo vozila in potem načrtuje nadaljnje izvajanje storitve. Enako je tudi v primeru sprotnega pobiranja naročenih materialov pri vožnji nazaj proti sedežu. V praksi torej največkrat uporablja podatke o GPS sledenju za potrebe racionalizacije logistike in delovnega procesa, kot je določeno v tretjem odstavku 33. člena Pravilnika.

8.Tožeča stranka nadalje navaja, da je GPS naprava zelo koristna v primeru odtujitve vozila, zaradi sledenja gibanja odtujenega vozila, zato meni, da je stalna vključenost sistema upravičena. Pri tem opozarja, da se v vozilih nahaja oprema, vrednost katere presega 3.000,00 EUR. Izpostavlja tudi, da so imeli njeni zaposleni v preteklosti s službenimi vozili že več prometnih nesreč, pri čemer se ne more v naprej predvideti, ali bo voznik lahko poklical, GPS sledenje pa je pri tem v pomoč. Meni, da v primeru prometne nesreče ali odtujitve vozila sistem vklapljanja in izklapljanja GPS naprave ni koristen, če ga delavec, ko zapusti vozilo, pozabi vklopiti. Delavec bi lahko bil v takem primeru odškodninsko odgovoren delodajalcu, ker ni izvršil svoje obveznosti vklopa GPS naprave, dejansko pa stalno vklopljen sistem olajša delo delavcu in je v navedenem primeru milejši ukrep kot odškodninska odgovornost delodajalcu.

9.Po mnenju tožeče stranke tudi ne držijo ugotovitve tožene stranke, da ker je vsak voznik določljiv posameznik, tako zbrani podatki predstavljajo njegove osebne podatke. V zvezi s tem pojasnjuje, da sistem GPS sledenja deluje tako, da je iz vpogleda viden samo podatek o vozilu in lokaciji, ne pa tudi o tem, kdo je vozilo uporabljal, saj sistem podatkov o zaposlenih ne beleži. Obdelovani podatki so tako psevdoanonimizirani, torej osebnih podatkov brez dodatnih informacij ni več mogoče pripisati specifičnemu posamezniku, kar predstavlja visoko zaščito, podatki pa v večji meri izgubijo status osebnega podatka.

10.Tožeča stranka poudarja, da je pred uvedbo sistema GPS natančno preučila in opredelila cilje, ki jih je želela doseči z uporabo GPS sistema, ocenila pa je tudi, da ciljev, ki jih je s tem zasledovala, dejansko ni bilo mogoče rešiti z milejšimi ali drugimi ukrepi. Prav tako je navedeno uredila z notranjimi pravilniki in o tem obvestila zaposlene. Bistveno je tudi, da je sistem uredila tako, da vsebuje določene varovalke, in sicer glede samega roka hrambe podatkov, dostopnosti do sistema, v katerega ima vpogled le direktor, z vpogledom v lokacijo pa se ne da identificirati uporabnika vozila. Poleg tega so GPS naprave nameščene v vozila, ki so namenjena samo za službene potrebe in jih zaposleni ne uporabljajo za zasebne namene kot boniteta.

11.V posledici navedenega tožeča stranka predlaga sodišču, da se izpodbijana odločba odpravi, in da se toženi stranki naloži plačilo njenih stroškov postopka.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo

12.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na navedbe v izpodbijani odločbi in se zavzema za zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je v odločbi natančno pretehtala in obrazložila, da organizacija in racionalizacija delovnih procesov prevozov in v tem okviru tudi sprotno prilagajanje službenih poti potrebam delovnega procesa, vsekakor lahko predstavlja zakoniti interes tožeče stranke, vendar pa slednja v postopku ni izkazala, da je za dosego tega zakonitega interesa potrebno tudi sistematično in kontinuirano GPS sledenje vseh poti vseh službenih vozil, t. j., da tega cilja ne bi mogla doseči z nobenim drugim ukrepom, ki bi v manjši meri posegal v informacijsko zasebnost zaposlenih. Vse morebitne nepredvidene situacije, ki jih v tožbi našteva tožeča stranka, namreč najprej zazna zaposleni, ki z vozilom upravlja, v takem primeru pa lahko tudi ustrezno ukrepa oziroma o tem obvesti delodajalca. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka tudi ni prepričljivo utemeljila, kako naj bi proces zaznavanja in odpravljanja tovrstnih težav pri izvajanju storitev s pomočjo GPS sledenja sploh potekal (torej ali direktor tožeče stranke ves čas spremlja potek voženj službenih vozil in primerja njihovo usklajenost z načrtovanimi ali se to izvaja na kakšen drug način) in zakaj naj tega cilja ne bi bilo mogoče dosegati na noben drug način. Glede določenih dodatnih poti oziroma nenačrtovanih opravil, za katera zaposleni tožeče stranke izvejo sproti in jih lahko izvede zaposleni, ki se določenega dne že nahaja na tistem območju, tožena stranka pojasnjuje, da bi GPS sledenje službenih vozil lahko predstavljalo primeren ukrep za doseganje navedenega cilja, vendar pa v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil tak ukrep tudi potreben. Tožeča stranka v postopku tudi ni navajala ali izkazala, da bi bilo nenačrtovanih nalog veliko ali da bi bile tako pogoste (iz njenih tožbenih navedb, da "se je že zgodilo" izhaja ravno nasprotno, t. j., da gre za redke, občasne primere), da jih na navedeni način ne bi bilo mogoče izvajati. Prav tako tožeča stranka z navedenim razlogom utemeljuje zgolj pogoje za GPS sledenje nekaterih delovnih nalog s službenimi vozili (njihovo uporabo za namene prevoza blaga in izdelkov ter za potrebe montaže in servisov), ni pa niti utemeljevala uporabe sistema GPS za sledenje službenih voženj članov uprave zavezanca.

13.Tožena stranka nadalje izpostavlja, da lahko delodajalec vklapljanje GPS sistema s strani zaposlenega, ki uporablja službeno vozilo, predpiše kot ukrep za zavarovanje njegovega premoženja, ki so ga zaposleni dolžni upoštevati in izvajati, kot del svojih delovnih dolžnosti. Ni pa mogoče trditi, da je ukrep nesmiseln in neučinkovit samo zato, ker zahteva določeno aktivnost zaposlenega, ki jo slednji lahko pozabi izvesti. Sledeč navedenemu bi to pomenilo, da so tudi zaklepanje službenih vozil in drugi ukrepi za zavarovanje delovnih sredstev brez pomena, saj se lahko tudi pri slednjih zgodi, da jih posamezni zaposleni pozabijo izvesti. Z navedenim argumentom zato ni mogoče utemeljevati nesorazmernega oziroma prekomernega poseganja v ustavno pravico zaposlenih do varstva njihovih osebnih podatkov, s sklicevanjem na trditev, da bi zaposleni lahko pozabil vklopiti sistem takrat, ko bi bila njegova uporaba upravičena.

14.Tožena stranka še opozarja, da je zaposleni, na katerega se nanašajo s sistemom GPS zbrani osebni podatki, za tožečo stranko vedno vsaj določljiv, kar izhaja iz samih tožbenih navedb, s katerimi je utemeljevala izvajanje obravnavanega sistema, saj v nasprotnem primeru optimizacija in racionalizacija delovnega procesa na način, kot ga je zatrjevala, sploh ne bi bila mogoča. Ni namreč jasno, kateremu zaposlenemu bi tožeča stranka v primeru, ko bi bilo potrebno z določenim službenim vozilom opraviti dodatne poti oziroma nenačrtovana opravila, taka opravila sploh naložila (s SMS-sporočilom ali telefonskim klicem), če, kot delodajalec, zaposlenega, ki uporablja njegovo vozilo, sploh ne bi mogla določiti oziroma identificirati.

K I. točki izreka

15.Tožba ni utemeljena.

16.Predmet presoje je v obravnavani zadevi pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je tožena stranka tožeči stranki naložila prenehanje pridobivanja in shranjevanja lokacijskih osebnih podatkov zaposlenih, ki jih pridobiva in zbira na način, da s pomočjo GPS sledilnih naprav, nameščenih v službenih vozilih, sledi gibanju teh vozil in na ta način pridobljene lokacijske podatke tudi shranjuje.

17.Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka za potrebe izvajanja svoje dejavnosti (zlasti prevoz izdelkov do kupcev) v pet različnih službenih vozil namestila naprave za GPS sledenje, pri čemer sistem zbira in beleži podatke o lokacijah kontinuirano, sistematično in avtomatizirano, kar pomeni, da lahko direktor tožeče stranke, ki ima edini vpogled v sistem, v vsakem trenutku preverja, kje se določeno službeno vozilo nahaja, zbrani podatki pa mu omogočajo preverjanje lokacijskih podatkov tudi za nazaj. Sporno pa je, ali gre pri izvajanju GPS sledenja za obdelavo osebnih podatkov zaposlenih oziroma ali so le-ti določljivi, glede na to, da sam sistem ne beleži podatkov o zaposlenih, in ali je obdelava potrebna zaradi zakonitih interesov, ki jih je z izvajanjem GPS sledenja vozil želela uresničevati tožeča stranka, in sicer za organizacijo in racionalizacijo delovnih procesov prevozov in v okviru tega tudi obveščanje strank o času prihoda zaposlenih, varstvo premoženja v primeru odtujitve vozila in lociranje vozila ob morebitni prometni nesreči.

18.Sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, zato se, skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi, k temu pa še dodaja sledeče: V skladu z 38. členom Ustave RS je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti določa zakon.

19.Splošna uredba o varstvu podatkov opredeljuje pojem osebnega podatka v prvem odstavku 4. člena, ki določa, da "osebni podatek" pomeni katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki. Določljiv posameznik pa je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

20.Obdelava osebnih podatkov pomeni vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (2. točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

21.V okviru postopka pred Informacijskim pooblaščencem je bilo ugotovljeno, da lahko direktor tožeče stranke, na podlagi vpogleda v sistem in potne naloge zaposlenih, vselej ugotovi, kateri od zaposlenih v določenem času uporablja ali je uporabljal določeno službeno vozilo, kar pomeni, da so podatki iz sistema, ki se nanašajo na lokacijske podatke zaposlenih posameznikov, vsekakor osebni podatki, ki jih tožeča stranka obdeluje. Sodišče tako pritrjuje stališču tožene stranke, da gre pri izvajanju GPS sledenja vozil, ki jih uporabljajo zaposleni pri zavezancu, za obdelavo osebnih podatkov posameznikov, ki taka vozila upravljajo, saj je posameznik, ki v določenem trenutku upravlja ali je upravljal vozilo, na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga tožeča stranka, vedno določen ali vsaj določljiv. Za namene identifikacije je namreč treba upoštevati vsa sredstva, za katera se razumno pričakuje, da jih bo upravljavec ali druga oseba uporabila za neposredno ali posredno identifikacijo posameznika. Tovrstne dejavnike je treba presojati restriktivno, tako da manjši stroški ali krajši čas ne morejo utemeljevati izjeme. Obdelava podatkov pa po definiciji de facto pomeni kakršnokoli ravnanje z osebnimi podatki.

22.V zvezi z navedbami tožeče stranke, da naj bi bili podatki o zaposlenih psevdoanonimizirani in naj bi zato v večji meri izgubili status osebnega podatka, sodišče pojasnjuje, da tudi psevdoanonimizirani osebni podatki še vedno ustrezajo definiciji osebnega podatka, saj je psevdoanonimizirane podatke prek prej nastavljenega ključa ali oznake ponovno mogoče povezati s posameznikom. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi za podatke o zaposlenih, ki uporabljajo posamezna službena vozila, veljali kakšni posebni tehnični in organizacijski ukrepi, na podlagi katerih lokacijskih podatkov ne bi bilo mogoče pripisati posameznim zaposlenim, temveč je, ravno nasprotno, s povezavo lokacijskih podatkov, ki jih zbira sistem GPS sledenja, in zaposlenih, ki v določenem trenutku uporabljajo vozilo z nameščeno GPS sledilno napravo, utemeljevala zakonite interese, zaradi katerih je obdelavo osebnih podatkov ocenjevala kot upravičeno. V kolikor namreč direktor tožeče stranke ne bi mogel na relativno enostaven način (z vpogledom v potni nalog) ugotoviti, kateri od zaposlenih v določenem trenutku uporablja konkretno določeno službeno vozilo, tudi ne bi mogel ugotoviti, katerega delavca naj kontaktira, da ga npr. napoti k novi stranki, kot je primeroma navedeno v tožbi.

23.Na podlagi navedenega je tako utemeljen zaključek tožene stranke, da z izvajanjem GPS sledenja vozil v lasti tožeče stranke nastaja posebna zbirka osebnih podatkov, ki vsebuje veliko količino lokacijskih podatkov zaposlenih posameznikov, t. j. podatkov, kje točno (mikrolokacija) se točno določeni zaposleni v določenem trenutku nahaja oziroma se je nahajal s službenim vozilom.

Zakonitost obdelave osebnih podatkov

24.Skladno s prvim odstavkom 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov je obdelava osebnih podatkov zakonita le in kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev, pri čemer je v f) točki opredeljeno, da je obdelava potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi ne prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov (zlasti kadar je posameznik, na katerega se podatki nanašajo, otrok).

25.Za zakonitost obdelave osebnih podatkov po f) točki prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov morajo biti torej kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer: 1.) pogoj zakonitega interesa (da si upravljavec ali tretja oseba ali stranke, ki so jim posredovani osebni podatki, prizadeva za zakoniti interes), 2.) pogoj potrebnosti/nujnosti obdelave (da je obdelava osebnih podatkov potrebna za uresničitev zakonitega interesa, ki se mu sledi), in 3.) pogoj prevlade/pretehtanja zakonitega interesa upravljavca oziroma tretje osebe nad pravicami in svoboščinami posameznikov (da ne prevladajo temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanaša varstvo podatkov).

Varovanje službenih vozil, opreme in dokumentacije v vozilih

26.Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da varstvo službenega vozila, opreme in dokumentov v vozilih vsekakor predstavlja zakoniti interes tožeče stranke, ki ga je mogoče zasledovati tudi s pomočjo GPS sledenja službenih vozil, vendar pa tožeča stranka v konkretnem primeru ni izkazala, da je izvajanje GPS sledenja na način, kot ga izvaja, za varstvo navedenega interesa primeren in potreben ukrep. V času izvajanja GPS sledenja med vožnjo so namreč tako vozilo kot tudi oprema in dokumenti pod neposrednim in stalnim nadzorom zaposlenega, saj je slednji med vožnjo nujno prisoten. Kot je izpostavila že tožena stranka, izvajanje GPS sledenja tožeči stranki ne bi prav v ničemer koristilo, če bi storilec zgolj vlomil v vozilo in iz njega odtujil opremo ter dokumente, ki se nahajajo v vozilu. Kot primeren ukrep, s katerim je mogoče učinkovito doseči zasledovani namen, bi tako bilo v danem primeru mogoče opredeliti le izvajanje GPS sledenja na način, da bi ga voznik vklopil, ko bi vozilo parkiral na lokaciji, kjer bi bilo to lahko ogroženo, in ga ob vrnitvi v vozilo ponovno vklopil. Zbiranje podatkov o lokaciji službenega vozila, ko je le-to parkirano na določenem mestu, kjer bi zaradi objektivnih okoliščin lahko bilo ogroženo, torej predstavlja primeren ukrep za varovanje zakonitega interesa (izsleditev nezakonito odtujenega vozila), ki je hkrati sorazmeren. Ne glede na navedeno pa stalnega sistematičnega sledenja vsem potem službenih vozil na način, da tožeča stranka neselektivno zbira podatke o celotnih poteh posameznih vozil, ni mogoče opredeliti kot potrebnega za doseganje izkazanega zakonitega interesa tožeče stranke, t. j. varovanja vozil, opreme in dokumentov, ki se nahajajo v vozilu.

27.Glede navedbe zavezanca, da je vklapljanje in izklapljanje GPS oddajnika s strani zaposlenih ob parkiranju vozila nezanesljivo, ker bi zaposleni lahko napravo ob zapustitvi vozila pozabil vključiti, je po presoji sodišča tožena stranka ustrezno pojasnila, da takšna obveza ni nič manj zanesljiva kot drugi ukrepi, ki jih delodajalec lahko naloži zaposlenim glede izvajanja ukrepov za ustrezno uporabo službenih vozil in jih je tožeča stranka npr. določila v drugem odstavku 9. člena Pravilnika 1. Če je zanesljivost določenega ukrepa odvisna od ravnanja zaposlenih, to namreč še ne pomeni, da je ukrep sam po sebi nezanesljiv in ga ni smiselno izvajati, kot velja tudi za zaklepanje službenih avtomobilov ob njihovi zapustitvi.

28.V zvezi z navedbo tožeče stranke, da bi odškodninska odgovornost zaposlenega, ki ne bi vklopil GPS naprave, v primeru odtujitve vozila, predstavljala večji poseg v njegove pravice kot trajno sledenje vozilu, sodišče, enako kot tožena stranka, šteje, da gre za različna primera, saj v primeru odškodninske odgovornosti pride do posega v pravice zaradi neustreznih ravnanj in opustitve dolžnosti zaposlenega, medtem ko se pri kontinuiranem sledenju vozil posega v njegovo ustavno pravico, ne da bi zaposleni naredil karkoli narobe. Poleg tega je relativno malo verjetno, da bi bilo službeno vozilo odtujeno ravno takrat, ko bi zaposleni pozabil vklopiti GPS napravo, medtem ko se poseg s stalnim sledenjem izvaja konstantno in sistematično, zaradi česar zakoniti interes tožeče stranke tudi po presoji sodišča ne more pretehtati nad ustavno zagotovljeno pravico zaposlenih do varstva osebnih podatkov. Pri tovrstnih ukrepih je treba vedno presojati sorazmernost določenega ukrepa s posegom v pravice delavca. V konkretnem primeru pa je bil ukrep sledenja prekomeren ukrep glede na ustavno varovano pravico zaposlenih do varstva njihovih osebnih podatkov, iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in tej sodbi.

Določitev lokacije v primeru prometne nesreče

29.Glede zatrjevanega zakonitega interesa varstva zaposlenih tožeče stranke v primeru prometne nesreče je tožena stranka ugotovila, da bi izvajanje GPS sledenja na način, kot ga izvaja tožeča stranka, lahko pripomoglo k varovanju zaposlenih le v resnično izjemnih, hipotetičnih primerih. Na tem mestu velja pritrditi utemeljitvi tožene stranke, da je v veliki večini primerov kraj nesreče znan, poleg tega pa bi obvestilo o nesreči in lokaciji lahko preko mobilnega telefona sporočil voznik takega vozila. V tovrstnih primerih bi tako tožeča stranka za dosego navedenega namena lahko uporabila tudi druga, v informacijsko zasebnost manj posegajoča sredstva, tako da bi zaposleni ob nesreči vklopil GPS sledenje v vozilu in zavezancu poslal podatek o svoji lokaciji, tožeča stranka pa bi nato izvedla vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti zaposlenega. Tožena stranka je z dopisom z dne 8. 10. 2020 tožečo stranko tudi izrecno pozvala, naj pojasni, do koliko prometnih nesreč, pri katerih voznik ni mogel sam sporočiti svoje lokacije, je pri njih prišlo od začetka izvajanja GPS sledenja, pri čemer pa tožeča stranka na naveden poziv ni konkretno odgovorila, temveč je v pojasnilih z dne 19. 10. 2020 zgolj navedla, da je v preteklosti že prišlo do več prometnih nesreč. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je prometna nesreča nenaden in nepričakovan dogodek, za katerega ni mogoče v naprej predvideti, ali bo voznik lahko poklical (pri tem sodišče pripominja, da bi o nesreči sicer tožečo stranko, kot lastnika vozila, zagotovo obvestila tudi policija), vendar pa mora biti zakoniti interes izkazan, kar pomeni, da mora biti v času obdelave osebnih podatkov obstoječ in dejanski, ne pa zgolj hipotetičen. Tudi navedeni zakoniti interes tožeče stranke zato po presoji sodišča ne more pretehtati nad ustavno zagotovljeno pravico zaposlenih do varstva osebnih podatkov.

Organizacija in racionalizacija delovnih procesov tožeče stranke

30.Tožeča stranka je, kot njen zakoniti interes, navajala tudi organizacijo in racionalizacijo delovnih procesov prevozov, ki jih njeni zaposleni izvajajo s službenimi vozili za različne namene. Na podlagi navedb tožeče stranke je tožena stranka ugotovila, da zaposleni svoje terenske delovne naloge opravljajo z relativno majhnim številom službenih vozil (pet vozil), in da se posamezne službene poti tudi ustrezno načrtujejo v naprej (dnevni, tedenski in mesečni plani), kar pomeni, da je tožeča stranka, kot delodajalec, vsakodnevno seznanjena s tem, katere poti opravljajo njeni zaposleni s službenimi vozili na določen dan oziroma se s takim podatkom lahko na enostaven način seznani. Navedeno pomeni, da je že na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, seznanjena s tem, kateri zaposleni oziroma katero službeno vozilo se določenega dne nahaja na službeni poti, npr. v Avstriji in tako vozilo oziroma njegovega šoferja potem napoti na določene v naprej nepredvidene intervencije ob poti. To še toliko bolj velja glede na dejstvo, da gre pri petih vozilih tožeče stranke za različne vrste vozil, glede na njihovo funkcionalnost (osebna, tovorna in kombije) in za opravo določene delovne naloge niso primerna vsa službena vozila.

31.Sodišče pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je iz navedb tožeče stranke in narave njene dejavnosti razvidno, da gre pri pretežnem delu delovnih nalog, ki se opravljajo s službenimi vozili, za delovne naloge, ki so ji v naprej znane in jih je mogoče načrtovati vnaprej. Sodišče je poklonilo vero navedbam tožeče stranke, da v okviru opravljanja njene dejavnosti prihaja do različnih nepredvidenih situacij, vendar pa tožeča stranka ni izkazala, da bi nepredvidene in v času izvajanja prevoza nastale delovne naloge, ki jih je potrebno opraviti s službenimi vozili, ki se že nahajajo na terenu, predstavljale takšen delež, da jih ne bi mogla uspešno izvajati, usklajevati in obvladovati na druge načine, npr. z neposredno komunikacijo z voznikom ali poslanim SMS sporočilom, da naj na službeni poti opravi še določeno dodatno delovno nalogo, ki se je nepričakovano pojavila.

32.Tudi glede obveščanja strank o času prihoda zaposlenih tožeča stranka ni izkazala, da bi bila za dosego tega cilja potrebna tako obsežna obdelava osebnih podatkov, kot je sistematično in kontinuirano GPS sledenje vseh poti službenih vozil, in da takega obveščanja ni mogoče v primerljivi meri zagotoviti z drugimi ukrepi, s katerimi, kot delodajalec, v manjši meri posega v informacijsko zasebnost zaposlenih. Tožeča stranka ali zaposleni, ki prevoz izvaja, lahko namreč stranko, že ob začetku poti k njej, obvesti o navedenem dejstvu in o predvidenem času prihoda. Ob tem lahko direktor tožeče stranke (oziroma v njegovem imenu druga oseba) zaposlenemu, ki izvaja prevoz, naloži, da mora stranko v primeru zamude o tem pravočasno obvestiti in ji sporočiti novo uro predvidenega prihoda. Kot je že pojasnila tožena stranka, je sistem proaktivnega in neposrednega obveščanja strank hitrejši, učinkovitejši in strankam prijaznejši kot preverjanje časa prihoda k stranki, na način, da se mora stranka sama obrniti na tožečo stranko, na sedežu katere zaposleni kontaktirajo njenega direktorja, ki nato vpogleda v sistem GPS sledenja, kje se vozilo nahaja in po ugotovitvi njegove lokacije stranko obvesti o predvidenem času prihoda. Zaposleni na terenu najverjetneje stranki tudi lahko nudi bolj točno in ažurno informacijo o času prihoda k njej, saj so mu znana dodatna dejstva, informacije in razlogi za zamudo (npr. zastoji, okvara vozila … ), ki jih direktor tožeče stranke iz samega sistema GPS sledenja ne more razbrati, saj v sistemu vidi le podatek o lokaciji vozila. Tožeča stranka je sicer primeroma navajala, da je GPS sledenje potrebno, ker naj bi šofer lahko napačno ocenil stanje prihoda, ni pa pojasnila, zakaj naj bi stanje prihoda bolje od šoferja ocenil direktor tožeče stranke, zgolj na podlagi podatka o lokaciji vozila v določenem času. Tudi v primeru nameravanega ustavljanja na morebitni kavi, bi šofer stranki lahko nudil točnejši podatek o prihodu, saj ve, da se namerava na poti še ustaviti, medtem ko direktor tožeče stranke iz lokacijskih podatkov službenega vozila te njegove namere ne more razbrati in s tem tudi ne more točno napovedati časa prihoda k stranki. Navedeno velja tudi glede podatka o času vrnitve šoferja k tožeči stranki, ki ga slednja lahko potrebuje za organizacijo in optimizacijo svojih delovnih procesov.

33.Glede na navedeno sodišče še pripominja, da čeprav podatek o tem, kdaj bo določeno službeno vozilo prispelo k stranki ali se vrnilo k tožeči stranki, lahko pripomore k optimizaciji in racionalizaciji njegovega dela in je za ta namen navedene podatke tožeča stranka tudi upravičena pridobivati, z GPS sledenjem zbrani podatki o lokaciji določenega službenega vozila v določenem trenutku predstavljajo zgolj podatek, iz katerega je mogoče sklepati oziroma zgolj predvidevati čas prihoda službenega vozila na namembno lokacijo. Slednjega pa tožeča stranka lahko ugotavlja tudi na drug način, in sicer s kontaktiranjem voznika službenega vozila, ki bo, glede na poznavanje večjega števila okoliščin, lahko podal točnejši podatek o času prihoda, kot ga bo lahko pridobil na podlagi sklepanja iz podatka o lokaciji, ne da bi poznal še druge okoliščine konkretnega primera. Glede na to, da je mogoče s strani tožeče stranke uveljavljani namen sledenja doseči na način, da predstavnik tožeče stranke v primerih, ko je to potrebno, kontaktira voznike vozil, ki mu nudijo informacije, na podlagi katerih lahko potem ugotovi predviden čas dospetja vozila na ciljno lokacijo, ni mogoče trditi, da je za doseganje tega namena potreben neprimerno večji poseg v informacijsko zasebnost zaposlenih, ki ga predstavlja izvajanje GPS sledenja vseh službenih vozil na ugotovljeni način, pri katerem se na zalogo zbirajo lokacijski podatki vseh voženj vseh službenih vozil.

34.Po presoji sodišča tako tožeča stranka ni izkazala, da je izvajanje kontinuiranega in sistematičnega sledenja vseh službenih poti službenih vozil potrebno za doseganje zakonitega interesa optimizacije in racionalizacije delovnega procesa prevozov (in v tem okviru tudi obveščanja strank o času prihoda in zavezanca o času vrnitve) oziroma da tega zakonitega interesa ne more enako učinkovito dosegati na drug način in z drugimi ukrepi, s katerimi bi se v manjši meri posegalo v varstvo osebnih podatkov zaposlenih, ali pa se z njimi v to njihovo ustavno pravico sploh ne bi posegalo. Zgolj dejstvo, da bi bili s takim GPS sledenjem pridobljeni lokacijski podatki lahko v določenih primerih koristni za doseganje zakonitega interesa, namreč še ne pomeni, da so za njegovo doseganje tudi potrebni, in da odtehtajo poseg v ustavno pravico zaposlenih, ki ga tožeča stranka z GPS sledenjem avtomatizirano, kontinuirano in sistematično izvaja, kakor tudi ne, da je za njegovo doseganje potrebno tako obsežno GPS sledenje, kot ga je izvajala tožeča stranka.

35.Upoštevajoč vse navedeno sodišče zaključuje, da so bile pri izdaji izpodbijane odločbe spoštovane relevantne določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov, prav tako pa je dejanska in materialnopravna podlaga odločitve ustrezno obrazložena. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka sodbe

36.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka, medtem ko tožena stranka stroškov ni priglasila.

Glede neizvedbe glavne obravnave

37.Sodišče je v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta se tako tožeča stranka (dopis z dne 23. 9. 2024) kot tudi tožena stranka (dopis z dne 24. 9. 2024) tej pravici izrecno odpovedali. Sodišče je zato, skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, v predmetni zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog strank in pisnih dokazov. Prav tako je šlo v predmetni zadevi za presojo pravnih vprašanj, medtem ko relevantno dejansko stanje, kot je sodišče pojasnilo v 17. točki obrazložitve sodbe, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Tožeča stranka je v pojasnilih z dne 16. 6. 2021 (str. 2) navedla, da so "osebni podatki voznika, ki vozilo v danem trenutku uporablja, razvidni le iz potnega naloga, tega pa obdelujejo zaposleni v računovodstvu, vpogled ima direktor."

2Komentar Splošne uredbe o varstvu podatkov, ur. dr. Nataša Pirc Musar, Uradni list RS, Ljubljana, 2020, str. 105 in 106.

3Ibid., str. 107.

4Psevdoanonimizacija pomeni obdelavo osebnih podatkov na način, da osebnih podatkov brez dodatnih informacij ni več mogoče pripisati specifičnemu posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, če se take dodatne informacije hranijo ločeno ter zanje veljajo tehnični in organizacijski ukrepi za zagotavljanje, da se osebni podatki ne pripišejo določenemu ali določljivemu posamezniku (5. točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

5Komentar Splošne uredbe o varstvu podatkov, ur. dr. Nataša Pirc Musar, Uradni list RS, Ljubljana, 2020, str. 109.

6Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS III U 267/2022-25 z dne 18. 6. 2024.

7Komentar Splošne uredbe o varstvu podatkov, ur. dr. Nataša Pirc Musar, Uradni list RS, Ljubljana, 2020, str. 181.

8Kar se tiče navedbe tožeče stranke, da sistem GPS sledenja tehnično ne dopušča vklapljanja in izklapljanja sistema, je tožena stranka pojasnila, da lahko tožeča stranka vedno nadgradi ali zamenja obstoječi GPS sistem s sistemom, ki tako funkcionalnost omogoča. Navedeni ugovor tako ne more biti odločilen pri presoji zakonitosti oziroma sorazmernosti ukrepa.

9Komentar Splošne uredbe o varstvu podatkov, ur. dr. Nataša Pirc Musar, Uradni list RS, Ljubljana, 2020, str. 181. Tako tudi sodba Sodišča EU C708/18 z dne 11. 12. 2019, Asociatia de Proprietari bloc M5A-ScaraA, 44. točka.

-------------------------------

Zveza

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES - člen 4, 4/1, 4-2, 6, 6/1, 6/1-f

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.