Jedro

Institut prepovedi reformatio in peius oziroma spremembe na slabše predpisuje, da se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Če je pritožbo vložila državna tožilka v obtoženčevo škodo, pa sodišče glede na razveljavitev sodbe zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka o njej ni odločalo, ni mogoče šteti, da je bila pritožba podana samo v korist obtoženca. Slednje bi veljalo le, če bi sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno, ali če bi državna tožilka pritožbo pred odločanjem pritožbenega sodišča umaknila.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene H.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4.10.2004 obsojena H.K. in B.Š. spoznalo za kriva kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena in 25. člena KZ ter obema izreklo kazni 10 let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ jima je vštelo v izrečeno kazen čas, ki sta ga od 18.11.1997 od 6.30 ure do 18.12.1997 do 17.30 ure prebila v priporu. Oškodovano M.H. je po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po 4. odstavku 95. člena istega zakona je oba obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev (1. odstavek 97. člena ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22.2.2007 delno ugodilo pritožbam zagovornikov obsojencev in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obema kazni znižalo na devet let zapora. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojene H.K. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču v zahtevi uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 8.1.2004 kršilo določbo 2. odstavka 392. člena ZKP, po kateri se iz razloga 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP sodba sodišča prve stopnje ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca. Sodišče druge stopnje ni ugodilo pritožbam obsojenke in tožilstva, kot je to storilo s pritožbo obsojenca, temveč je izven pritožb in brez uveljavljanja v pritožbenih razlogih obeh, v škodo obsojenke razveljavilo sodbo, kar je kasneje pripeljalo do bistveno strožje kazni za obsojenko. Zaradi te kršitve je sodišče v nadaljevanju sojenja kršilo prepoved reformatio in peius in obsojenko kaznovalo strožje, ne da bi za to imelo zakonito podlago in v nasprotju s prepovedjo 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva v nadaljevanju uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Sodišče v sodbi ne navaja razlogov o tem, na podlagi česa šteje, da sta obsojenca umorjenega zaporedno stiskala za vrat, izpeljani dokazni postopek tudi ne daje zaključkov za tako sklepanje.

S sodbo z dne 6.4.2001 je sodišče prve stopnje obsojeno H.K. spoznalo za krivo napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 26. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ ter ji izreklo kazen pet let zapora. Okrožna državna tožilka in zagovornica obsojene H.K. ter zagovornik obsojenega B.Š. se pritožili zoper to sodbo. Okrožna državna tožilka je sodbo izpodbijala z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, hkrati pa grajala tudi odločbo o kazni. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 8.1.2004 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ob ugoditvi pritožbi zagovornika obsojenega B.Š. in po uradni dolžnosti ter zadevo vrnilo nižjemu sodišču v novo sojenje. Pri preizkusu prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti je ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbo privilegirane priče D.F., ki pred zaslišanjem na glavni obravnavi 22.1.2001 ni bila poučena po 2. odstavku 236. člena ZKP, da ji zaradi sorodstvenega razmerja ni treba pričati. V ponovljenem sojenju je ta pomanjkljivost bila odpravljena. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz razlogov, sodbo oprlo tudi na izpovedbo priče D.F., ki je za obsojenko obremenilna (11. in 12. stran prvostopenjske sodbe).

Po določbi 2. odstavka 392. člena ZKP pritožbeno sodišče ne sme razveljaviti prvostopenjske sodbe, če je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca. Za razveljavitev v obtoženčevo škodo bi šlo v primeru, ko bi nedovoljeni dokazi, na katere se sodba opira, razbremenjevali obtoženca. V tem primeru izpovedba priče D.F. ni razbremenilna, temveč obremenilna, kot sledi iz njene izpovedbe. Sodišče druge stopnje je v takem položaju postopalo zakonito in ni kršilo določbe 2. odstavka 392. člena ZKP.

Institut prepovedi reformatio in peius oziroma sprememba na slabše, je urejen v 385. členu ZKP, ki predpisuje, da se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Že prikazana procesna dejstva ne omogočajo sklepanja, da je sodišče v novem sojenju kršilo navedeno prepoved. Pritožba namreč ni bila vložena le v obsojenkino korist, temveč jo je okrožna državna tožilka, ki je izpodbijala tako dejansko stanje, ugotovljeno v zvezi z dejanjem obsojenke, kot tudi odločbo o kazni, vložila v obsojenkino škodo. Prepovedi reformatio in peius ni mogoče uveljavljati na način, kot to stori zahteva. Sodišče druge stopnje ni odločalo o pritožbi državne tožilke in pritožbi obsojenkine zagovornice, ker je glede na razveljavitev sodbe zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka postalo odločanje o teh pritožbah dejansko brezpredmetno. V takem položaju ni mogoče šteti, da je bila pritožba podana samo v korist obsojenke. Slednje bi veljalo le, če bi sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno, ali če bi državna tožilka pritožbo pred odločanjem pritožbenega sodišča umaknila. Glede na obrazloženo je sodišče v ponovljenem sojenju smelo sprejeti strožjo pravno presojo obsojenkinega ravnanja in ji tudi izreči višjo kazen kot v prvem sojenju in zato tudi ni kršilo določbe 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Glede očitka, da sta obsojenca umorjenega O.H. zaporedoma stiskala za vrat ter je zaradi njunega skupnega delovanja nastopila smrt zaradi zadavljenja, je sodišče prve stopnje navedlo izčrpne razloge na 10. in naslednjih straneh sodbe ter sprejelo celovito presojo zagovorov in ostalih izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče pa je soglašalo s temi dejanskimi ugotovitvami in sprejeto dokazno oceno. Graji zahteve, da izpodbijana pravnomočna sodba v tem pogledu ni obrazložena, zato ni mogoče pritrditi. Še manj pa trditvi, da so razlogi v zvezi z navedenimi odločilnimi okoliščinami nejasni. Sicer pa vložnik zahteve ne konkretizira navedb glede nejasnosti razlogov izpodbijane sodbe. Kolikor se zahteva sklicuje na vsebino dokaznega postopka, ki da ne daje podlage za sklepanje sodišča, da sta oba obsojenca zaporedoma davila pokojnega H. in smiselno napada oceno njunih zagovorov ter presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obsojenkin direktni naklep pri izvršitvi kaznivega dejanja, uveljavlja v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojene H.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Glede na obsojenkine neugodne premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa in glede na dejstvo, da bo morala prestati daljšo zaporno kazen, jo je tudi Vrhovno sodišče oprostilo povrnitve stroškov postopka, nastalih z zahtevo za varstvo zakonitosti (98.a člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).