Jedro

Obveznost tožene stranke, da plača tožeči stranki vztoževane zneske, izhaja po tožbenih navedbah iz odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici v prometni nezgodi dne 3.12.1980. Vtoževani zneski predstavljajo nadaljnjo škodo. Če je sodišče prve stopnje pri takih tožbenih navedbah ugodilo tožničinemu zahtevku, ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot meni tožena stranka v reviziji. Revizijske navedbe kažejo na to, da hoče tožena stranka doseči izvajanje dokazov zaradi ugotovitve dejanskega stanja. S tem pa ne more uspeti, ker sodbe zaradi izostanka ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 3. odst. 385. čl. ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja tudi ni revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka naložilo toženi stranki, da plača tožnici znesek 6.599.90 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in da ji plačuje od 1.11.1990 dalje mesečno rento v znesku 631,40 SIT. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi. V obrazložitvi revizije navaja, da je bilo materialno pravo na podlagi ugotovljenih dejstev napačno uporabljeno. Tožničin bolniški stalež je bil zaključen leta 1982 in nikakršnih dokazov ni, da je vtoževana škoda v vzročni zvezi s škodnim dogodkom v letu 1980. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je vložila odgovor. V njem izpodbija revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Obveznost tožene stranke, da plača tožeči stranki vtoževane zneske, izhaja po tožbenih navedbah iz odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici v prometni nezgodi dne 3.12.1980. Vtoževani zneski predstavljajo nadaljnjo škodo. Če je sodišče prve stopnje pri takih tožbenih navedbah ugodilo tožničinemu zahtevku, ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot meni tožena stranka v reviziji. Revizijske navedbe kažejo na to, da hoče tožena stranka doseči izvajanje dokazov zaradi ugotovitve dejanskega stanja. S tem pa ne more uspeti, ker sodbe zaradi izostanka ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 3. odst. 385. čl. ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja tudi ni revizijski razlog.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno /393. čl. ZPP/.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odst. 154. čl., 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP. Tožena stranka nosi svoje revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.