Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka upoštevalo podlago iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki v 1. alineji kot zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V zvezi s tem so odločilne ugotovitve, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, da je bilo tožnikovo delovno mesto v resnici ukinjeno, ter da so dela tega delovnega mesta prevzeli trije delavci tožene stranke ter družba, s katero je tožena stranka sodelovala že pred spremembo sistemizacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev utemeljeno zavrnilo tožnikovo vztrajanje, da so bile organizacijske spremembe pri toženi stranki le navidezne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2016 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na dotedanje delovno mesto in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo tako, da od obračunanih bruto zneskov odvede davke in prispevke, neto plače pa nakaže na račun tožnika.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišču očita, da ni spoštovalo 30-dnevnega roka za izdelavo sodbe. Sodba je obrazložena na način, da ima tožnik občutek, da je nerazsoden in da ne ve kaj govori. Izpostavlja, da ga je tožena stranka že med trajanjem delovnega razmerja za nedoločen čas za obdobje šestih mesecev želela nezakonito premestiti na delovno mesto, na katerem se delo opravlja v turnusu. Tega predloga ni sprejel, ker bi se njegov bioritem popolnoma porušil, poleg tega pa se je bal, da bi s podpisom nove pogodbe stara prenehala. Tožena stranka je imela v času, ko je "kobajagi" ukinila tožnikovo staro delovno mesto, na razpolago vsaj še tri ustrezna delovna mesta. Od vsega začetka je bilo jasno, da se ga hoče znebiti, saj je želela zaposliti A.A., ki sedaj opravlja njegovo delo. Sodišče pri oceni izpovedi prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki, ni upoštevalo, da ima tožena stranka v regiji velik vpliv. Priče zato niso upale izpovedati po resnici. Ni vedel, da bo njegovo delovno mesto ukinjeno. Dejstvo, da je bilo njegovo delo razporejeno na tri druge delavce, dokazuje, da dela ni bilo tako malo. Zmotno je stališče sodišča, da bi si moral sam izračunati dolžino odpovednega roka. Tožena stranka se je namreč v odpovedi zavezala, da ga bo o tem obvestila s posebnim dopisom. Ne drži, da je količina dela upadla zaradi prehoda na drug oddelek, sicer pa bi lahko delal tudi na tem oddelku, če bi mu tožena stranka to omogočila. Prepričan je, da se mu je zgodila krivica in da formalni pogoji za ukinitev njegovega delovnega mesta niso bili izpolnjeni. Delo je vedno opravljal kvalitetno in bil za to večkrat nagrajen. Ne drži, da dela ni želel opravljati izven dopoldanskega ali preko polnega delovnega časa. Sodišče v zvezi s tem ni upoštevalo vsaj 100 odločb, ki potrjujejo, da je delal tudi ob sobotah in nedeljah ter preko polnega delovnega časa. Po 30 letih delovnega razmerja ga nihče ni vprašal, kaj si želi. Ker ima dva majhna otroka, ki sta navajena ustaljenega režima, je nehumano, da se ga je tožena stranka znebila le zato, ker dela ni hotel opravljati popoldne. Sodišče je v 6. točki obrazložitve sodbe, ki je popolnoma zgrešena, ugotovilo, da je šlo za zmanjšanje obsega dela, s tem pa opravičilo uporabo 21. člena ZDR-1. Tudi 8. točka obrazložitve sodbe je nerazumljiva. Sodišče ni navedlo razlogov za to, da mu je bila z novo pogodbo o zaposlitvi ponujena ustrezna zaposlitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da so razlogi v 6. točki (nanašajo se na odpovedni rok) in 8. točki (nanašajo se na obstoj odpovednega razloga) obrazložitve sodbe nejasni. Tudi ne drži, da sodba nima razlogov za ugotovitev, da je bila tožniku z novo pogodbo o zaposlitvi ponujena ustrezna zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sodišče prve stopnje je namreč v 14. točki obrazložitve sodbe ta zaključek utemeljilo z ugotovitvami, da se je za delovno mesto kontrolor B. zahtevala enaka vrsta in raven izobrazbe, kot za ukinjeno delovno mesto ter da bi tožnik delo po novi pogodbi opravljal na isti lokaciji kot do tedaj.

7. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku sodbo vročilo po več kot dveh mesecih od zaključka glavne obravnave. Kršitev tretjega odstavka 321. člena ZPP, da se sodba strankam vroči v 30-ih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana, je sicer podana, a ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2016. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu strokovni sodelavec za fizikalno kemične meritve. Tožena stranka je v okviru spremembe sistemizacije delovnih mest to delovno mesto s sklepom poslovodstva z dne 22. 11. 2015 ukinila, tožniku pa v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kontrolor B.. Ker tožnik te ponudbe ni sprejel, mu je delovno razmerje pri toženi stranki po izteku 60-dnevnega odpovednega roka (22. 10. 2016) prenehalo.

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka upoštevalo podlago iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki v 1. alineji kot zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V zvezi s tem so odločilne ugotovitve, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, da je bilo tožnikovo delovno mesto v resnici ukinjeno, ter da so dela tega delovnega mesta prevzeli trije delavci tožene stranke (predvsem A.A., poleg njega pa v manjšem delu še C.C. in D.D.) ter družba E. d. o. o., s katero je tožena stranka sodelovala že pred spremembo sistemizacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev, ki jim pritožba niti ne nasprotuje, utemeljeno zavrnilo tožnikovo vztrajanje, da so bile organizacijske spremembe pri toženi stranki le navidezne oziroma da so bile namenjene le temu, da bi "se ga znebilo". Tožnik v pritožbi poudarja, da njegovo delo sedaj opravlja A.A.. Vendar pa je bilo tudi delovno mesto tega delavca, ki je tožnika že predhodno nadomeščal v primerih njegove odsotnosti, v okviru spremembe sistemizacije v letu 2016 ukinjeno, na novem pa opravlja le del nalog, ki ustrezajo nalogam, ki jih je prej opravljal tožnik. Iz navedenega torej ne izhaja, da potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni prenehala.

10. Pritožba neutemeljeno zatrjuje neverodostojnost izpovedi pri toženi stranki zaposlenih prič z navedbami, da zaradi vpliva tožene stranke v regiji nobena ni upala izpovedati po resnici. Sodišče si v okviru zaslišanj strank in prič ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost odločitve pa je bistveno, da obrazloži, zakaj jim je sledilo oziroma, da vsebino izpovedi ustrezno upošteva pri oblikovanju dokaznih zaključkov, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

11. Za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga (organizacijski, strukturni) ni pomembno, ali je tožnik delo pri toženi stranki opravljal kvalitetno ali ne. Tudi ne, ali je v času zaposlitve pri toženi stranki odklanjal nadurno delo in delo v popoldanskem času ali ne. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da naj bi imela tožena stranka v času ukinitve delovnega mesta strokovni sodelavec za fizikalno kemične meritve na voljo vsaj še tri druga za tožnika ustrezna delovna mesta. Sodno varstvo v tovrstnih sporih ni tako široko, da bi se presojalo, ali bi delodajalec delavcu lahko ponudil kakšno drugo zaposlitev, npr. tisto, ki jo tožnik ocenjuje kot primerno.

12. Ugotovitev, da je tožena stranka tožniku že pred podajo izpodbijane odpovedi v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kontrolor B. za določen čas šestih mesecev, ne dokazuje, da se je tožena stranka tožnika želela znebiti. Prej nasprotno, saj gre za ravnanje tožene stranke v smeri ohranitve zaposlitve, ne pa za ravnanje v smeri, da se ga tožena stranka znebi. Pritožba navaja, da se je tožnik utemeljeno bal, da bi s podpisom te nove pogodbe njegova pogodba o zaposlitvi za nedoločen prenehala veljati. Sodišče prve stopnje je glede tega ustrezno pojasnilo, da je bilo tožniku v 2. členu te predhodno ponujene pogodbe zagotovljeno, da mu bodo v primeru, če stranki po izteku šestih mesecev ne bosta sklenili nove pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas, ponovno pričele veljati pravice iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

13. Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ni pomembno, ali je tožnik vedel, da bo njegovo delovno mesto ukinjeno ali ne. Bistveno je, da je bilo v resnici ukinjeno, kot je bilo to navedeno tudi v obrazložitvi odpovedi. Prav tako ni odločilno pritožbeno uveljavljanje, da naj tožena stranka tožniku po podaji odpovedi ne bi sporočila dolžine odpovednega roka. Tožena stranka se je namreč v odpovedi zavezala, da ga bo o tem obvestila s posebnim dopisom. Tudi če tožena stranka tega ne bi storila (sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ga je tožena stranka o odpovednem roku obvestila), to na zakonitost izpodbijane odpovedi ne bi imelo nobenega vpliva. Tožnik pa na navedeni podlagi tudi ne uveljavlja npr. obstoja delovnega razmerja za čas do izteka odpovednega roka, trajanje katerega pa je tožena stranka tudi pravilno odločila.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).