Jedro

Sporni kriterij samostojnega opravljanja življenjskih potreb je bil pravilno ugotavljan s pomočjo sodnega izvedenca, saj gre za strokovno medicinsko vprašanje. Sodišče je izvedenčeve strokovne ugotovitve ocenilo ter na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice na priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 28. 2. 2023 in odločbe št. ... z dne 21. 9. 2022, in da se tožnici prizna višji dodatek za pomoč in postrežbo od 24. 6. 2022 dalje v višini 314,70 EUR mesečno. Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter tožencu naloži povračilo pritožbenih stroškov; podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnici je bila z izpodbijanima odločbama priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v višini 157,35 EUR od 24. 6. 2022, kar je bilo potrjeno z izpodbijano sodbo. Sodišče se je pri svoji odločitvi v celoti oprlo na izvedensko mnenje z dne 5. 7. 2023 ter v njem izraženo stališče izvedenca, da se tožnica hrani samostojno. Izpodbijana odločitev sodišča je napačna. Skladno s prakso Psp 49/2018 in Psp 264/2012 je potrebno pravni standard samostojnega hranjenja razlagati, da med sposobnost samostojnega uživanja hrane sodi sposobnost nositi hrano ali pijačo do ust in v usta ter sposobnost hrano pred tem, če je to potrebno, z ustreznim priborom v smislu razreza ali druge oblike oziroma pristopa, pripraviti za uživanje. Že nezmožnost razreza pripravljene hrane pomeni, da se ta oseba ne more hraniti samostojno. Tožnica ni sposobna niti pripraviti hrane za uživanje. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in ni preizkusilo trditev tožnice, da je zgolj včasih sposobna samostojnega hranjenja pri posameznem obroku, v preostalih dneh pa potrebuje stalni nadzor in pomoč pri sprejemanju in uživanju hrane. Če pri hranjenju nima nadzora, vzpodbude in pomoči osebja DSO, običajno hrane sploh ne užije ali pa zaužije premajhno količino, ki je potrebna za njeno preživetje, pri tem pa večino hrane polije po sebi in po postelji. Izvedenec je v mnenju izrazil stališče, da se tožnica lahko samostojno hrani, vendar gre pri tem za pravni standard, ki ga mora vsebinsko zapolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Dejansko stanje, ki ga je ugotovil izvedenec, v celoti potrjuje trditve tožnice, da je treba zanjo hrano pripraviti za uživanje, občasno pa potrebuje dodatno pomoč, kar skladno s sodno prakso pomeni, da se ne more samostojno hraniti v smislu 101. člena ZPIZ-2. Izvedenec je ugotovil, da tožnica ne potrebuje pitanja, vendar ni zgolj pitanje pomoč pri hranjenju. Izvedenec je potrdil, da tožnica uživa samo miksano hrano, ki jo dobi postreženo v sobi s strani osebja DSO. V obdobju od 1. 6. 2022 do 28. 2. 2023 pa je vsaj desetkrat potrebovala pomoč pri pripravi in hranjenju, pomoč pri pitju in pri pripravi napitka. Za samostojno hranjenje z žlico je potrebno, da je oseba sposobna redno nositi hrano v usta brez razlitja. Tega tožnica ni sposobna, kar bi lahko potrdil tožničin sin in osebje v DSO, vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo, zaradi česar je storilo bistveno procesno kršitev. Iz izvedenskega mnenja z dne 5. 7. 2023 izhaja, da je izvedenec opravil zgolj test sposobnosti rokovanja z žlico, iz fotografije pa je razvidno, da je zaposlena v DSO tožnici dala žlico v roko, ta je zajela vodo iz posode in jo nesla k ustom. Navedeni preizkus nikakor ne dokazuje, da je tožnica sposobna vzeti v roke žlico sama in da je sposobna usklajene gibe z žlico pri vsakem obroku večkrat ponoviti brez razlitja in tako samostojno zaužiti zadostno količino hrane pri vsakem obroku. Tožnica se nahaja v DSO, kjer je pod stalnim nadzorom osebja pri zadovoljevanju vseh osnovnih življenjskih potreb, vključno s hranjenjem in ji je to osebje ves čas na voljo za pomoč. Že v upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožničina gibljivost zgornjih okončin slaba, aktivno abdukcijo v ramenih le nakaže, mišična moč pa je slaba. Tožnici je potrebno priznati dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa bistvena dejstva za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni prišlo do očitanih kršitev.

5. Sodišče prve stopnje je razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo, torej za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Dejanske ugotovitve sodišča, ki so predstavljale podlago za pravno odločitev glede zavrnitve tožbenega zahtevka, je sodišče ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca specialista splošne in družinske medicine ter specialista za javno zdravje.

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali tožnica izpolnjuje kriterij nesposobnosti samostojnega hranjenja skladno s prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-2. 7. Ni podana zatrjevana procesna kršitev zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje tožničinega sina in osebja v DSO. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, ko s sklepom odredi izvedbo dokazov, predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, pa zavrne in v sklepu navede zakaj jih je zavrnilo. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi tako ne predstavlja kršitve določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano z drugimi dokazi. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v 11. točki razumno ocenilo in v zadostni meri argumentirano obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožničinega sina in ostalega osebja v DSO. O tem, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnice, lahko poda objektivne ugotovitve strokovne narave le sodni izvedenec z medicinskim znanjem, ne pa tožničin sin in mož, ki sta subjektivno vpletena in brez medicinskega znanja.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti nosilnemu pritožbenemu očitku, da sodišče v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega standarda samostojnega hranjenja. Pravni standard samostojnega hranjenja napolni sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej, pri čemer mora upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, vključno s specifičnimi okoliščinami zdravstvenega stanja konkretnega zavarovanca. In po pritožbeni oceni je bila zapolnitev pravnega standarda sodišča v tem sporu pravilna.

9. Pritožbena trditev, da je tožnica zgolj včasih sposobna samostojnega hranjenja, povečini pa potrebuje stalni nadzor in pomoč pri sprejemanju in uživanju hrane in da brez vzpodbude hrane ne zaužije ali pa zaužije premajhno količino za njeno preživetje, izpodbije ugotovitev sodnega izvedenca, da mu je tožnica življenjsko sprejemljivo pojasnila, da hrano pusti takrat, ko ne more pojesti, če jo ima dovolj ali pa ji ne paše. Glavna sestra v DSO je izvedencu pojasnila, da tožnice ne hranijo in da v sobi dobi pripravljeno hrano. Ključne so ugotovitve izvedenca, da se tožnica psihično zaveda pomena hranjenja, da smiselno odgovarja na vprašanja, čeprav počasi in splošnemu stanju primerno, saj ima 97 let. Tožničino zobovje je defektno, vendar tožnica nima anatomske motnje požiranja, ki bi zahtevala nadzor vsaj srednje medicinske sestre. Sposobna je piti iz običajnega kozarca in z žlico nositi hrano v usta. Slednje potrjuje tudi zabeležen status tožnice v DSO kot osebe, ki v sobi je sama postreženo hrano. Za tožnico ni zabeležke, da bi bilo potrebno hranjenje ali pitanje. Takšna zabeležka je bila podana le ob prehodnem poslabšanju bolezni.

10. Nenazadnje ni potrjena pritožbena trditev, da tožnica zaužije premalo hrane, ker večino hrane polije po sebi in po postelji. Za tožnico se v DSO ne vodi evidenca zaužite hrane in tekočine, ker tožnice ni potrebno spremljati, saj sama popije in poje ustrezne količine hrane. Tožnica je primerno prehranjena, zato ne drži trditev, da bi bila brez pomoči ostalih oseb pri hranjenju podhranjena. Tudi pritožbeni očitki, da tožnica poliva hrano in tekočo vodo, niso bili potrjeni, saj ni bilo nikjer nobenih zabeležk o potrebni večkratni pomoči pri preoblačenju oziroma menjanju posteljnine.

11. V 7. točki obrazložitve je pojasnjeno, da je 97 let stara tožnica lepo oskrbovana v DSO in potrebuje skrbno nego in pomoč pri vsem, razen pri hranjenju. Trditve o miksani hrani in potrebne priprave obrokov je potrebno umestiti v ustrezen kontekst tožničine starosti in oskrbovanosti v DSO. Izrecno je izvedenec opozoril, da je bila le nekajkrat v negovalni dokumentaciji tožnice označena pomoč pri hranjenju kot priprava na hranjenje in napitka, niti ne kot pitanje, zaradi česar ne obstoji trajna potreba po tuji pomoči pri hranjenju.

12. Neuspešno mora ostati tudi pritožbeno sklicevanje na prakso pritožbenega sodišča, da ni izpolnjen kriterij samostojnega hranjenja, če je oseba potrebovala posebni pribor. Tožnica pri hranjenju ne rabi uporabljati posebej izdelanega jedilnega pribora. Izvedenec je pri tožnici ugotovil sicer slabšo moč rok, vendar je stisk dlani levo in desno še vedno relativno čvrst in dober za uporabo pribora. K temu je sprejemljivo izvedenčevo pojasnilo, da je ustrezna priprava hrane potrebna za vse osebe tožničine starosti, ne glede na to, ali bivajo doma ali imajo ustrezno zavodsko oskrbo.

13. Sporni kriterij samostojnega opravljanja življenjskih potreb je bil pravilno ugotavljan s pomočjo sodnega izvedenca, saj gre za strokovno medicinsko vprašanje. Sodišče je izvedenčeve strokovne ugotovitve ocenilo ter na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev.1

14. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama nosi stroške pritožbe.

1 Sodišče je v dokazni oceni v 9. točki obrazložitve izpostavilo, da so ugotovitve sodnega izvedenca ob osebnem pregledu skladne z ugotovitvami osebnega pregleda tožnice pred IK I. stopnje. Sodišče je izpostavilo, da tožnica zoper izvedensko mnenje ni imela posebnih pripomb in ker tudi sodišče ni imelo dvomov, je izvedensko mnenje utemeljeno štelo kot podlago za svojo odločitev.