Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da morajo biti materialni razlogi za omilitev kazni tako tehtni, da so vsebinsko enakovredni tistim iz prve alineje 50. člena KZ-1 in jih je treba razlagati restriktivno.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke in obtoženčevega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ‑1, storjenega v sostorilstvu. Zanj mu je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena v zvezi s 50. členom KZ-1 izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas odvzema prostosti in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov, pri čemer je višino dnevnega zneska določilo na 3,00 EUR, kar znaša skupaj 300,00 EUR. Izrečeno denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Obtoženec pa mora plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki ga je sam pooblastil. 2. Zoper sodbo sta se pritožila višja državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Oba se pritožujeta iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Višja državna tožilka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče kazen zapora v trajanju treh let in šestih mesecev. Obtoženčev zagovornik pa predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče nižjo zaporno kazen in da mu ne izreče stranske kazni izgon tujca iz države.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Z zagovornikom in višjo državno tožilko se ni moč strinjati, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo niti previsoko in niti prenizko zaporno kazen. Na podlagi 50. člena KZ-1 sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni: 1) če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati (formalni razlogi) in 2) če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (materialni razlogi). Iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 6) je razvidno, da je sodnica pri obtožencu ugotovila obstoj posebnih olajševalnih okoliščin in mu je izrekla nižjo zaporno kazen kot jo je predlagala državna tožilka (le-ta je predlagala izrek zaporne kazni v trajanju treh let in šestih mesecev) ter jo na podlagi 2. točke prvega odstavka 51. člena v povezavi z drugo alinejo 50. člena KZ-1 tudi omilila tako, da jo je izrekla pod zakonskim minimumom (le-ta je za očitano kaznivo dejanje najmanj tri leta).

5. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da morajo biti materialni razlogi za omilitev kazni tako tehtni, da so vsebinsko enakovredni tistim iz prve alineje 50. člena KZ-1 in jih je treba razlagati restriktivno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 6) je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot posebni olajševalni okoliščini, ki utemeljuje izrek omiljene kazni upoštevalo obtoženčevo priznanje in njegovo zdravstveno stanje (le-tega je podrobno opisalo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča enakovredno formalnim razlogom iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 v povezavi s prvo alinejo 50. člena KZ-1. Ostale okoliščine (nekaznovanost in obžalovanje storitve kaznivega dejanja) pa je upoštevalo le kot "navadne" olajševalne okoliščine iz 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali bo odmerjena kazen pod zakonskim minimumom višja ali nižja (na podlagi 2. točke 51. člena KZ-1 bi lahko sodišče kazen omililo do največ enega leta). V nasprotju z državno tožilko pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni dovolj veliko težo dalo obteževalni okoliščini, da je obtoženec na ozemlje R S. spravil kar 15 tujcev. Kar zadeva ostale obteževalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja državna tožilka po mnenju pritožbenega sodišča niso podane in so v pritožbi tudi sicer močno precenjene. Okoliščine, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, da gre za kriminalno organizacijo mednarodnih razsežnostih in za premišljen naklep, bi lahko bile upoštevne pri organizatorjih ilegalnih sprovajanj čez državno mejo oziroma pri storilcih, ki imajo v celotni kriminalni strukturi posebno vlogo, ne pa pri obtožencu, ki je opravljal zgolj vlogo prevoznika. Njegova vloga je bila, da prebežnike prevzame na ozemlju M. in jih prepelje v S. in naprej proti I., kar pomeni, da njegova vloga v okviru celotne organizacije tihotapljenja prebežnikov ni bila izstopajoča, niti tega obtožba oziroma pritožba ne zatrjujeta. Kar zadeva očitek pritožnice, da je glede na porast kaznivih dejanj, s katerimi se srečujejo vse države članice EU, potrebno ustrezno ukrepanje in sankcioniranje storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, ki izkoriščajo stisko ljudi za lasten in hiter zaslužek, pritožbeno sodišče odgovarja, da to ne predstavlja obteževalne okoliščine na strani obtoženca, saj je vsebovana že v teži kaznivega dejanja, za katero pa je predpisana stroga zaporna kazen. Nenazadnje tudi to, da je obtoženec očitano kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti, ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, ker to predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Pritožbena trditev obtoženčevega zagovornika, da je kazen dve leti in šest mesecev zapora za zgolj nekaj 100 EUR premoženjske koristi, ki si jo je obetal obtoženec, nesorazmerna, je protispisna. Iz izreka izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da si je obetal plačilo v višini 1.500,00 EUR.

6. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino obtožencu omiljene kazni, ki pa je tudi povsem primerljiva s tistimi, ki jih sodišča na območju pritožbenega sodišča izrekajo v podobnih zadevah.

7. Obtoženčev zagovornik izpodbija tudi izrečeno stransko kazen izgona tujca iz države, pri čemer sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izkazalo, da obtoženec kot tujec predstavlja resno grožnjo za javni red in mir ali javno varnost R. S.. Po njegovem mnenju gre za ukrep, ki je rezerviran za najhujša kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati z zagovornikom, da je možno standard resne grožnje aplicirati zgolj na primere najhujših kaznivih dejanj, saj je iz določila 48. b člena KZ-1 razvidno, da je to sankcijo mogoče izreči za vsa kazniva dejanja, s katerimi se ogroža javni red in mir. Med takšna kazniva dejanja pa zagotovo spada tudi očitano kaznivo dejanje. Dejstvo je, da so bili ilegalni prebežniki primorani plačevati visoke zneske za svojo pot, kar pomeni da se je obtoženec odločil, da bo pridobival sredstva na nizkoten način, z izkoriščanjem stiske ljudi, zato tudi pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da so pri obtožencu podane okoliščine, zaradi katerih je podana resna grožnja za javni red in mir in so tudi v tem primeru pritožbene navedbe zagovornika povsem neutemeljene.

8. Glede na zgoraj navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi višje državne tožilke in obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

9. Čeprav obtoženec s pritožbo zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov postopka pred tem sodiščem.