Jedro

Odsotnost razlogov nasploh ter posebej razlogov o odločilnih dejstvih in precejšnje nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, so tri po predmetu različne hibe v sodbi, ki določajo navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Čeprav z istim učinkom, ni isto, če sodba sploh nima razlogov ali če nima "zgolj" razlogov o odločilnih dejstvih, kaj šele, če je med njimi precejšnje nasprotje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženca D.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje obdolženega D.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da mora oškodovani A.P. v roku enega leta vrniti znesek protipravno pridobljene koristi v višini 2.610,00 EUR, sicer tudi v tem primeru utegne biti pogojna obsodba preklicana. Po 73. členu KZ-1 so bili zaseženi trije zlatniki odvzeti, po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil oškodovani prisojen premoženjskopravni znesek v višini 2.610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2011 dalje. Končno, obdolženi je po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan vrniti del stroškov kazenskega postopka in plačati sodno takso, medtem ko je bil vrnitve ostalih stroškov tega postopka po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. Navedeno je vsebina izreka izdanega v sodbi I K 15121/2015. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se namreč v obrazložitvi sodbe sklicuje zgolj na izpovedbe prič, ne pa na materialne dokaze, kot so denimo video posnetek in fotografije.

5. Odsotnost razlogov nasploh ter posebej razlogov o odločilnih dejstvih in precejšnje nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, so tri po predmetu različne hibe v sodbi, ki določajo navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Čeprav z istim učinkom, ni isto, če sodba sploh nima razlogov ali če nima "zgolj" razlogov o odločilnih dejstvih, kaj šele, če je med njimi precejšnje nasprotje. To pritožbeno sodišče poudarja, ker je iz povzete pritožbene obrazložitve razumeti, da pritožnik dejansko meri na razloge v zvezi z dokazi, ki bi utegnili obdolženega razbremeniti, kar pa je predmet smiselno zatrjevane nepravilne uporabe sedmega odstavka 364. člena ZKP in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Razlika je tudi, da bi tedaj v pritožbi moral biti obrazložen še vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe, sicer zgornje kršitve že zato ni (bilo) mogoče preizkusiti. Pomeni, da izrecno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi zgrešenega predmeta ni podana, medtem ko smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena ni podana zato, ker je bila pomanjkljivo ter v delu celo netočno obrazložena. Po razumljivih razlogih sodbe v 2. točki obrazložitve, video posnetka več ni, do fotografij pa se je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve neposredno opredelilo.

6. Po pritožbeni obrazložitvi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno zato, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca za informacijsko tehnologijo, ki bi po pregledu računalniške opreme in programov ugotovil, ali je bilo s strani oškodovanke ali tretjih oseb mogoče posegati v vsebino računov ali listin o odkupu blaga. Še zlasti, ker video posnetka, ki je nekoč zanesljivo obstajal, več ni in ker bi bilo potem ugotoviti, ali je obdolženec izročil kakšno blago ter ali je zato prejel tudi kakšno plačilo. Dejansko stanje je bilo po pritožbeni obrazložitvi tudi zmotno ugotovljeno, saj priča B.K. obdolženega na policiji ni prepoznala, pri zatrjevani identifikaciji po obdolženčevi predložitvi osebnega dokumenta, razlik med obrazom navzočega in obrazom na fotografiji ni ugotovila, sploh pa je zaradi odkupa ponarejenih zlatnikov pri oškodovanki izgubila službo ter je bržkone izpovedovala v strahu pred uveljavljanjem premoženjske odgovornosti.

7. Da so razlogi sodbe razumljivi, je pritožbeno sodišče že omenilo. To je pomembno še z vidika popolnosti in pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev, ki po teh razlogih temelje na več dokazih, pri čemer je že po obdolženčevem zagovoru nedvomno, da se je v poslovalnici Z. z. E. v Ulici Š. K. nahajal. Šlo je torej le še za to, ali in kaj je priči B.K. izročil, s tem, da obdolženčev zagovor glede tega nima opore v nobenem nadaljnjem izvedenem dokazu, izpovedba priče B.K. pa domala v vseh. Dodatno dokazovanje z izvedencem za informacijsko tehnologijo je v primeru tolikšne povezanosti med dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča odveč, pritožbeni dvomi v pričino verodostojnost pa so neutemeljeni.

8. Priča B.K. je namreč na glavni obravnavi povedala, zakaj je obdolženega tedaj prepoznala in zakaj tega ni storila že na policijski postaji. Njena izpovedba je izkustveno sprejemljiva, kot je sprejemljiva v delu, ko je opisovala, kako so v navedeni poslovalnici po dejanju iskali storilca in kako so prišli do človeka, ki mu je bila ukradena denarnica. Ob očitni obdolženčevi identifikaciji s tujim dokumentom, ki pri poštenih namenih ni potrebna, je pričina zmota glede ujemanja podobe prinosnika zlatnikov, s fotografijo na dokumentu za obdolženega obremenjujoča in ne razbremenjujoča v smislu, da je bila pričina izpovedba tudi glede predmeta izročitve nezanesljiva. Drugače je glede pričinih motivov, ki v dokaznem postopku prav z ničemer niso bili izkazani, medtem ko je bila njena izpovedba po že obrazloženem potrjena z drugimi dokazi.

9. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče glede na zgoraj preizkušeni izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člena ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila z odločbo obdolženemu izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in vsebini ustreza teži storjenega kaznivega dejanja ter obdolženčevi krivdi in je zato v njegovo korist ne gre spreminjati.

10. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženca D.S. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, dejstva, da mora vrniti del stroškov kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje in določenega posebnega pogoja, ki ga mora v času preizkusne dobe prav tako izpolniti.