Jedro

Ker obveznost sklepanja posojilnih pogodb ni bila dogovorjena, za neizpolnitev obveznosti kreditojemalca ni odgovorna tožeča stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo zneska 21.758.838,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.1998 dalje do plačila in znesek 7.225.173,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1998 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe na zastavljene nepremičnine, in sicer garaže stoječe na parceli št. 3146, garaže stoječe na parceli št. 3147 ter stanovanjske stavbe stoječe na parceli št. 3148, vse z.k. telo II, vpisano v z.k. vložek 546 k.o... Odločilo je še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da pogodba o zastavi nepremičnin z dne 27.10.1995 ni bila sklenjena zaradi finančnih težav U.G. d.o.o., temveč zato, da bi U.G. d.o.o. na bolj enostaven način prejemala finančna sredstva. Pogodba je bila torej sklenjena v interesu obeh pogodbenih strank. Če bi bila družba v finančnih težavah, tožeča stranka ne bi imela interesa skleniti pogodbe o zastavi, temveč bi se dogovarjala o poravnavi zapadlih obveznosti. V tem primeru tudi toženec ne bi imel interesa skleniti pogodbe o zastavi nepremičnin. Iz navedenega sledi, da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka U.G. d.o.o. zagotovila posojila do zneska 550.000 DEM, kar jasno izhaja iz 4. člena pogodbe o zastavi nepremičnin. Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da ta obveznost iz pogodbe o zastavi nepremičnin ne izhaja. Če bi ugotavljalo pogodbeno voljo strank ob podpisu pogodbe, bi prišlo do drugačnega zaključka. Višje sodišče je tudi napačno povzelo navedbe toženca, saj ni bilo dogovorjeno le podaljšanje rokov odplačil, temveč tudi odobravanje novih kreditov oziroma obnavljanje že sklenjenih pogodb do navedenega zneska. Višino skupnega zneska posojil (550.000 DEM) je določila tožeča stranka glede na vrednost zastavljenje nepremičnine, ki je bila trikrat večja kot dogovorjeni znesek. Sklepanje posameznih kreditnih pogodb je bilo zato le formalnost. Priznava, da družba ni poravnala svojih obveznosti iz sklenjenih pogodb, vendar je za to odgovorna tožeča stranka, ki ni izpolnila svojih obveznosti. Če bi tožeča stranka izpolnila svojo obveznost in U.G. d.o.o. zagotovila denar, kot je bilo dogovorjeno, bi tudi družba lahko poravnala svoje obveznosti do nje. Zato je utemeljeno sklicevanje na zamudo upnika v smislu 325. oziroma 326. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka je prevzela obveznost, ki je ni izpolnila.

Ravnanje tožeče stranke kaže na njen monopolni položaj in je v nasprotju z načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih po 11. členu ZOR, z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13. členu ZOR ter z načelom prepovedi ustvarjanja in izkoriščanja monopolnega položaja po 14. členu ZOR. Sodišče v svoji obrazložitvi ni navedlo razlogov, zakaj ne sledi navedbam toženca, ki izhajajo iz vsebine pogodbe. Meni, da so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin in izpovedb prič.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 do 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija očita pritožbenemu sodišču, da ni navedlo razlogov, zakaj ne sledi navedbam toženca, ter da so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin in izpovedb prič. Po vsebini torej zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek pa ne drži. Pritožbeno sodišče je sledilo presoji prvostopenjskega sodišča, ki je svojo dokazno oceno jasno in konsistentno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno oprlo na vsebino 2. člena pogodbe o zastavi nepremičnin in izpovedbo priče I.Ž., kar je podkrepilo s sklicevanjem na zakonska določila o pisni obliki kreditne pogodbe. Pritožbeno sodišče je dodalo, da obveznost zagotoviti posojila do višine 550.000 DEM tudi ne izhaja iz 4. člena pogodbe o zastavi nepremičnin. Razlogi pritožbenega sodišča so torej dovolj izčrpni in jasni, da je sodba sposobna preizkusa. Tudi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listine in samo listino ni podano, saj je sodišče vsebino pogodbe o zastavi nepremičnine pravilno povzelo. Ne gre torej za postopkovno kršitev, pač pa se revident ne strinja razlogi izpodbijane sodbe. Ta očitek posega na področje dejanskega stanja, kar velja tudi za revizijske navedbe glede interesa in pogodbene volje strank. Ugotavljanje prave pogodbene volje strank je namreč dejansko vprašanje. Revident z izpodbijanjem dejanskih ugotovitev uveljavlja nedopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato takšne navedbe v revizijskem postopku niso upoštevne.

Revident tudi ne more uspeti z revizijsko navedbo, da je pritožbeno sodišče napačno povzelo pritožbene navedbe toženca, da ni bilo dogovorjeno le podaljšanje rokov odplačil, temveč tudi odobravanje novih kreditov oziroma obnavljanje že sklenjenih pogodb. Skrajšani povzetek pritožbenih navedb ne predstavlja postopkovne kršitve. Če pa revizija meri na to, da pritožbeno sodišče ni v celoti odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, revizijsko sodišče ugotavlja, da to ne drži. Pritožbeno sodišče je namreč pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da ni bila dogovorjena nobena od zatrjevanih obveznosti tožeče stranke.

Pri odločanju na revizijski stopnji revizijsko sodišče izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. To je sledeče. Tožeča stranka je s posojilojemalcem U.G. d.o.o. sklenila več kreditnih pogodb. V zavarovanje svojih obveznosti po kreditnih pogodbah je kreditojemalec dal razna sredstva zavarovanja, med drugim bianco akceptne naloge ter poroštveno izjavo toženca, ki se je za plačilo zavezal kot porok in plačnik. Toženec je s tožečo stranko sklenil pogodbo o zastavi svojih nepremičnin, zastavna pravica na njegovih nepremičninah je bila vknjižena v zemljiško knjigo. Zavarovanje z zastavo nepremičnine je bilo sklenjeno za okviren znesek 550.000 DEM v tolarski protivrednosti in je veljalo za vse terjatve iz že sklenjenih in v bodoče sklenjenih kreditnih pogodb med U.G. d.o.o. in tožečo stranko. Kreditojemalec U.G. d.o.o. posojil po vtoževanih pogodbah ni vrnil. Dogovor o podaljšanju roka za vračilo kreditov ni bil sklenjen, prav tako tudi ni bila ugotovljena obveznost tožeče stranke, da do skupne višine 550.000 DEM sklepa nove kreditne pogodbe z U.G. d.o.o. oziroma obnavlja že sklenjene pogodbe.

Ob dejanski ugotovitvi, da tožeča stranka z U.G. d.o.o. ni bila dolžna sklepati posojilnih pogodb oziroma ji drugače zagotavljati posojil v skupni višini do 550.000 DEM, revizija, ki temelji na nasprotnem stališču, ne more biti uspešna. Ob takem izhodišču tudi ostale revizijske navedbe niso utemeljene. Ker takšna obveznost ni bila dogovorjena, za neizpolnitev obveznosti kreditojemalca ni odgovorna tožeča stranka. Zato ne gre za zamudo upnika v smislu 325. in 326. člena ZOR. Pritožbeno sodišče je tožencu tudi že pojasnilo, da je nastanek novih, oziroma sprememba obstoječih kreditnih razmerij, odvisna od soglasja volj obeh strank. Zato okoliščina, da tožeča stranka z U.G. d.o.o. ni sklenila novih kreditnih pogodb oziroma obnovila že sklenjenih ter ji tudi ni podaljšala roka za vračilo kreditov, ne predstavlja kršitve temeljnih načel obligacijskih razmerij, ki jih uveljavlja revizija. Presoja nižjih sodišč, da tožeča stranka upravičeno terja od toženca plačilo zapadlih in neplačanih obveznosti je tako tudi v okviru materialnopravne presoje pravilna.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo revizijo, zaradi česar bo moral sam nositi tudi svoje stroške revizijskega postopka.