Jedro

Ker tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas ne vsebuje nobenega od zakonsko določenih razlogov iz 52. člena ZDR in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni niti poizkušala pojasniti, za kakšna konkretna naročila (v zvezi s katerimi naj bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) naj bi šlo, koliko naj bi bilo teh izrednih naročil in do kdaj naj bi trajala, se šteje, da je tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 7. in 8. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvi točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 31. 8. 2009 nezakonito prenehalo. V 2. točki izreka je ugotovilo, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 15. 12. 2009. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja, zanj plačati vse predpisane prispevke za socialno varnost do dne 15. 12. 2009 v 15 dneh in pod izvršbo. V prvem odstavku 4. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova premalo izplačanih nadomestil plač za čas od januarja 2009 do 15. 12. 2009 plačati neto nadomestila, kot izhajajo iz prvega odstavka 4. točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v preostalem pa je zahtevek tožnika za izplačilo višjih nadomestil plač od januarja 2009 do junija 2009 v skupni višini 355,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, zavrnilo (drugi odstavek 4. točke izreka). V prvem odstavku 5. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je tožniku dolžna iz naslova stroškov bivanja plačati za čas od januarja 2009 do 15. 12. 2009 neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz prvega odstavka 5. točke izreka, kar pa je tožnik zahteval več iz tega naslova (zakonske zamudne obresti že od 18. dne v mesecu za pretekli mesec), pa je v drugem odstavku 5. točke izreka zavrnilo. V prvem odstavku 6. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 800,00 EUR bruto, po odvodu davkov pa tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila v 15 dneh. V drugem odstavku 6. točke izreka je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika iz naslova regresa (zakonske zamudne obresti od 1. 7. 2009) zavrnilo. V 7. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 5.760,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 8. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožnika povrniti stroške v višini 510,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 7. točki, 11. točki in 14. točki drugega odstavka 338. člena ZPP (pravilno 339. člena ZPP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito. Neresnične so navedbe tožnika, da je s toženo stranko sklenil le eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Z ničemer ni izpodbita verodostojnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas z datumom 1. 10. 2007, razen z nepravilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se tožnikov podpis na tej pogodbi razlikuje od originalnega podpisa na pogodbi z dne 21. 9. 2006. Zato je odločitev sodišča, da toženi stranki (pravilno tožniku) delovno razmerje traja do datuma zaposlitve pri novem delodajalcu P.S. d.o.o., ..., t.j. do 15. 12. 2009, nepravilna, kar velja tudi za priznanje vseh pravic iz socialnega zavarovanja. Ker tožena stranka (pravilno tožnik) dejansko ni delal, ampak je bil v bolniškem staležu, ni imel pravice do variabilnega dela plače, glede na gospodarsko situacijo pa mu je tožena stranka zmanjšala plačo oziroma nadomestilo plače na znesek minimalne plače. Zato je tožnik prejel vse, kar mu pripada. Neutemeljeni in pravno zmotni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede stroškov bivanja v samskem domu, saj tožena stranka tožniku po pogodbi o zaposlitvi teh stroškov ni bila dolžna plačevati, niti tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi utemeljeval takšno obveznost tožene stranke. Neutemeljeni in pravno zmotni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede regresa za letni dopust. Toženi stranki (pravilno tožniku) je bil regres za letni dopustu v zakonski višini 550,00 EUR izplačan v celoti in sicer postopoma po 110,00 EUR v 5-ih obrokih, kar je razvidno iz plačilnih list. Neutemeljeni in pravno zmotni so nadalje zaključki sodišča prve stopnje glede odločitve o odškodnini, ki jo tožnik le pavšalno in nedokazano zatrjuje na podlagi 118. člena ZDR. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče Ž.F., prokurista tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 7., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo delno nepopolno ugotovljeno.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 8. 2009 prenehalo nezakonito, ker pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena 21. 9. 2006, ni bila sklenjena v skladu z zakonom. Zatrjeval je, da je v svojem izvodu te pogodbe tožena stranka sama naredila določene popravke (da je prišlo do sklenitve te pogodbe zaradi izredno povečanih naročil oziroma del v gradbeništvu), vendar pa tožnik takšne pogodbe ni nikoli podpisal. Po prvotno postavljenem tožbenem zahtevku je vtoževal reintegracijo k toženi stranki, vendar pa je ta zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 28. 4. 2010 modificiral, tako, da je vtoževal le ugotovitev delovnega razmerja pri toženi stranki do 15. 12. 2009 in za obdobje do navedenega datuma prijavo v vse oblike socialnega zavarovanja ter plačilo prispevkov za socialno varnost. Poleg tega je v modificiranem tožbenem zahtevku vtoževal izplačilo premalo izplačanega nadomestila plače, povrnitev stroškov iz naslova stroškov bivanja ter obračun in plačilo regresa za letni dopust v enakih zneskih, kot je to vtoževal v tožbi. V modificiranem tožbenem zahtevku pa je uveljavljal tudi plačilo denarne odškodnine v znesku 5.760,00 EUR po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (v okviru katerega je vpogledalo vse listine, ki sta jih kot dokaz zatrjevanim dejstvom vložila v spis tožnik in tožena stranka, zaslišalo tožnika, vpogledalo v izvedeniško mnenje izvedenca finančne stroke S.L. in ga na naroku za glavno obravnavo dne 30. 7. 2010 tudi zaslišalo), zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek v pretežni meri utemeljen. V zvezi z vtoževano transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnik in tožena stranka vložila v spis vsak svojo pogodbo o zaposlitvi z delno različno vsebino in z različnim številom členom (A11, B8). Na obeh pogodbah je sicer podpis tožnika, žig tožene stranke in podpis delavca tožene stranka, za katerega je tožnik izpovedal, da je podpis direktorice tožene stranke T.Š.. Na podlagi tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil le pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 9. 2006, katere original je v spis vložil tožnik (A11), ni pa tožnik podpisal niti pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2006, ki jo je v spis vložila tožena stranka (B8), niti pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 10. 2007, ki jo je tožena stranka prav tako vložila v spis in se nahaja pod prilogo (B10). Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da je tožnik podpisal tako pogodbo, ki se nahaja v prilogi B8, kot tudi pogodbo, ki se nahaja v prilogi B10, vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da teh svojih trditev ni dokazala. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tožnikovo izpovedbo, iz katere jasno izhaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil le pogodbo o zaposlitvi, ki je v spis vložena v prilogi A11. Na naroku za glavno obravnavo, na katerem je tožena stranka zatrjevala, da je tožnik podpisal tudi pogodbe v prilogi B8 in B10, je tožnik predlagal tudi izvedenca grafološke stroke, tožena stranka pa v prid svojih trditev zaslišanje Ž.F. in tožnikovih sodelavcev, ki naj bi prisostvovali podpisu tožnika na obeh pogodbah (B8, B10), pri čemer se je zavezala podatke o teh (neimenovanih) pričah dostaviti sodišču v roku 8 dni. Tožena stranka pa tega ni storila niti v postavljenem roku niti kasneje, zato je sodišče prve stopnje na podlagi preostalih izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil le pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki se nahaja v prilogi A11. Ker ta pogodba ne vsebuje nobenega od zakonsko določenih razlogov iz 52. člena ZDR, na podlagi katerih bi tožnik lahko sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni niti poizkušala pojasniti, za kakšna konkretna naročila (v zvezi s katerimi naj bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) naj bi šlo, koliko naj bi bilo teh izrednih naročil in do kdaj naj bi trajala), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas na podlagi 54. člena ZDR prešlo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 9. 2006 (A11) v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kot to določa 54. člen ZDR. Tožena stranka namreč v postopku ni predložila ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas (A11) sklenjena v skladu z 52. členom ZDR oziroma, da je tožnik sklenil tudi pogodbi o zaposlitvi, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B8, B10).

Ob ugotovitvi, da je bil tožnik od 29. 7. 2008 do 3. 7. 2009 v bolniškem staležu zaradi posledic poškodbe pri delu (zaradi posledic poškodbe pri delu je bil razvrščen tudi v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami – A5), da je tožena stranka takoj po izteku bolniškega staleža tožnika napotila na čakanje (A6), da mu je od januarja 2009 izplačevala bistveno manjše nadomestilo od pripadajočega (kar izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke S.L.), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi delu tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v nadomestilu plače za vtoževano obdobje do višine, kot jo je izračunal imenovani izvedenec. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka za tožnika izdelovala dvojno dokumentacijo o plači (A4, A18, B2, B3), da je bila med strankama dejansko dogovorjena urna postavka najprej v višini 4,00 EUR neto uro, kasneje pa 4,05 EUR neto uro in da je bila višina plače, zapisana v pogodbi o zaposlitvi, nižja od ustno dogovorjene plače. Ob upoštevanju teh ugotovitev je sodni izvedenec izdelal mnenje, kateremu je, kot je bilo že ugotovljeno, sodišče prve stopnje v celoti sledilo in tožniku prisodilo nadomestilo v plači za vtoževano obdobje, kot ga je izračunal sodni izvedenec za finančno stroko. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo tudi do zatrjevanj tožene stranke, da je bilo tožniku nižje nadomestilo izplačano zaradi globalne krize in zaostrene ekonomsko finančne situacije v gradbeništvu od januarja 2009 dalje. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča navedeni razlog ne predstavlja pravne podlage za znižanje pripadajoče plače oziroma nadomestila plače tožniku, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tega dela tožnikovega tožbenega zahtevka (glede izplačila razlike v nadomestilu plače za vtoževano obdobje) upoštevati tudi zaostrene ekonomske razmere na trgu v gradbeništvu. V zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povrnitev stroškov bivanja v samskem domu, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje tožnika) ugotovilo, da je med tožnikom in Ž.F. (prokuristom tožene stranke), ki je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2006 (A11) direktor tožene stranke, kar izhaja iz uvodnega dela te pogodbe obstajal dogovor glede plačila stroškov iz naslova bivanja. Do navedenega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi vpogleda v obračunske liste tožene stranke, ki jih je v spis vložil tožnik (A4, A18). Iz tega razloga je tožniku ugodilo tudi v tem delu tožbenega zahtevka, pri čemer je kot višino pripadajočih zneskov povrnitve stroškov iz naslova bivanja upoštevalo mnenje izvedenca finančne stroke, iz katerega izhaja, da je tožniku mesečno nastalo za 125,00 EUR stroškov iz naslova bivanja v samskem domu. V zvezi s tem so neutemeljene navedbe tožene stranke, da tožnik do teh stroškov ni bil upravičen, ker tega ni bilo izrecno dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje pa je tožniku utemeljeno prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 2009 v višini, kot je bil določen v tarifni prilogi h Kolektivni pogodbi za gradbene dejavnosti za leto 2009 (Ur. l. RS, št. 1/2005 in nadalj.), saj je ugotovilo, da tožena stranka tožniku pripadajočega regresa ni izplačala. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je tožniku navedeni regres izplačala v 5-ih obrokih po 110,00 EUR, kar naj bi bilo razvidno iz plačilnih list, vendar pa je sodišče prve stopnje po vpogledu v navedene listine ugotovilo, da iz njih ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku obračunala in izplačala pripadajoči regres za letni dopust za leto 2009. Iz plačilnih list, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B2, B3), izhaja, da je tožena stranka tožniku regres za letni dopust v znesku 110,00 EUR izplačala v letu 2008 v 6-ih obrokih po 110,00 EUR (obdobje od aprila do septembra 2008), medtem ko navedenega podatka v obračunu plače za tožnika za obdobje od januarja 2009 do vključno avgusta 2009 ni zabeleženega. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je tožena stranka tožnika tudi v letu 2009 izplačala regres v 5-ih obrokih po 110,00 EUR, zaradi česar naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem nepravilna in napačna.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku vsaj preuranjeno prisodilo vtoževano odškodnino v znesku 5.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik to odškodnino uveljavljal na podlagi 118. člena ZDR (čeprav 118. člen ZDR v prvem odstavku izrecno določa, da lahko sodišče, v primeru ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu ob pogojih, ki jih določa ta člen, prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18-ih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). V zvezi z možnostjo uporabe 118. člena ZDR v drugih primerih nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki niso posledica nezakonite odpovedi delodajalca) je potrebno ugotoviti, da sodna praksa VDSS glede tega vprašanja ni povsem enotna. V nekaterih odločbah (npr. opr. št. Pdp 675/2004 z dne 27. 5. 2004, Pdp 359/2005 z dne 8. 9. 2005, Pdp 325/2007 z dne 26. 10. 2007, …) je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da pride institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v poštev le ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ne pa pri drugih načinih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi), v nekaterih zadevah (npr. opr. št. Pdp 596/2009 z dne 25. 1. 2010) pa je dopustilo možnost uporabe 118. člena ZDR tudi v primeru transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. VSRS se o tem vprašanju še ni izrecno izreklo. Sodišče prve stopnje je kot temelj za odškodninski zahtevek upoštevalo 118. člen ZDR, čeprav ga je v obrazložitvi izpodbijane sodbe presojalo po splošnih pravilih civilnega prava (ugotavljalo je, če so podani vsi štirje elementi civilnega delikta), s tem, da je tožniku prisodilo 7 - kratnik njegove povprečne bruto plače, sklicujoč se na 118. člen ZDR. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da odškodnina po 118. členu ZDR ni identična odškodnini za nepremoženjsko škodo po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki jo opredeljuje 179. člen OZ. Pri odškodnini iz 118. člena ZDR je potrebno prvenstveno izhajati iz njene narave. Namen te odškodnine je odmena oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Tudi kriteriji za določitev višine te odškodnine se razlikujejo od kriterijev, ki so v uporabi pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo po določbah OZ. Pri tej odškodnini se upošteva predvsem bodoča ocenjena škoda, ki nastane delavcu zaradi tega, ker ne pride do njegove reintegracije k delodajalcu (čeprav bi bil sicer zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do takšne reintegracije upravičen). Pritožbeno sodišče kot primeroma navaja, da je potrebno pri določanju višine odpravnine po 118. členu ZDR upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, delavčevo starost, delovno dobo, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila, … (tako tudi sodba in sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009, VIII Ips 69/2008 z dne 22. 6. 2010, …).

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik (očitno) postavil na podlagi 118. člena ZDR, odločalo v skladu s pravili civilnega prava (ugotovilo je, da so podani vsi štirje elementi civilnega delikta, da je tožnika izguba službe hudo prizadela, obhajale so ga misli na samomor, pomoč je iskal pri nevropsihiatrih, dvakrat so ga odpeljali na urgentni psihiatrični center, družini ni mogel pošiljati denarja, bil je brez denarja in si ga je moral sposojati, bil je v hudi krizi, zaradi česar so se poslabšali tudi odnosi z ženo), ni pa ugotavljalo, če bi bil tožnik sploh upravičen do odškodnine po 118. členu ZDR in koliko bi ta odškodnina glede na zgoraj omenjene kriterije znašala, je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in 7. točko izreka izpodbijane sodbe (posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških – 8. točka izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka v zvezi z ugotavljanjem vtoževane odškodnine. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti, katero odškodnino tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja in v odvisnosti od teh ugotovitev v nadaljevanju odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova vtoževane odškodnine.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo prokurista tožene stranke Ž.F., ki ga je za zaslišanje predlagala tožena stranka, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje prokurista tožene stranke večkrat vabilo na narok za glavno obravnavo zaradi zaslišanja. Iz spisovnih podatkov je tako razvidno, da je želelo sodišče prve stopnje prokurista tožene stranke zaslišati na naroku za glavno obravnavo dne 19. 5. 2010, vendar pa prokurist na ta narok ni pristopil, pri čemer je svoj izostanek z naroka tudi opravičil. Glede na to je sodišče prve stopnje vabilo Ž.F. na zaslišanje tudi na narok za glavno obravnavo dne 2. 7. 2010, vendar pa prokurist zaradi zdravstvenih težav tudi na ta narok ni pristopil. Iz tega razloga je bil prokurist še tretjič vabljen na zaslišanje in sicer na narok 10. 9. 2010, ki pa je bil zaradi odsotnosti predsednice senata prvostopenjskega sodišča preklican in preložen na 22. 10. 2010. Kljub pravilnemu vabljenju na narok z dne 22. 10. 2010 nista pristopila niti pooblaščenec tožene stranke niti prokurist (razlogov za izostanek nista sporočila niti nista, predložila kakršnihkoli podatkov o opravičljivosti njunega izostanka), zato je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu odločilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov, saj je ocenilo, da ti nudijo dovolj podlage za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Glede na zgoraj navedeno tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zaradi opustitve zaslišanja prokurista tožene stranke Ž.F. dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Kolikor pa želi tožena stranka s to svojo pritožbeno navedbo uveljaviti relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP (ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo člena 213 ZPP oziroma ni uporabilo člena 241/1 ZPP), pa bi to morala storiti takoj ko je bilo to mogoče (člen 286.b ZPP). Ker tega ni storila pravočasno (na naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 2010), je z uveljavljanjem te relativne bistvene kršitve določb postopka v pritožbi prekludirana.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 7., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v tem individualnem delovnem sporu ni izdalo zamudne sodbe, sodbe na podlagi pripoznave, sodbe na podlagi odpovedi ali vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank, tako da je nerazumljiv pritožbeni očitek tožene stranke, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana, če sodišče v nasprotju z določbami ZPP izda eno od zgoraj naštetih sodb. Neutemeljena je tudi povsem neobrazložena pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja, ali če stranki ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da sta tako tožnika kot toženo stranko zastopala pooblaščenca skladno z določbami ZPP, kar izhaja med drugim tudi iz v spis vloženih pooblastil (list. št. 8, list. št. 18).

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izpodbijano sodbo da preizkusiti, njen izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Ker razen v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o vtoževani odškodnini niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.